REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Kako so propagandisti janšističnega režima iz slovenske policije naredili strankarsko gardo

Kako so propagandisti janšističnega režima iz slovenske policije naredili strankarsko gardoNekoč. Vir: Twitter
Vlada poleg represije na ulicah posega po svojem znanem sredstvu – propagandi, s katero poskuša ljudi prepričati, da je črno belo, belo pa črno.

Svetovni in domači socialogi in psihiatri se strinjajo – s prisilo, solzivcem in prepovedmi ljudi ni mogoče prepričati v to, da se cepijo.

Potrebno je bistveno več – si pridobiti zaupanje ljudi, voditi z vzgledom, zastaviti dobro komunikacijsko kampanjo, s prepričljivimi argumenti in transparentnim delovanjem pregnati strahove ljudi.

Ampak sedanja slovenska vlada tega seveda ni sposobna.

Zato poleg represije na ulicah posega po svojem znanem sredstvu – propagandi.

S katero poskuša ljudi prepričati, da je črno belo, belo pa črno.

To pa sedanja slovenska vlada in njena medijska trobila počnejo tako, da demonstrante spreminjajo ne le v politične nasprotnike, ki imajo pravico povedati svoje mnenje, pač pa v »notranje sovražnike«.

In to tako, da jih besedno izenačujejo z nekdanjimi »zunanjimi sovražniki.«

Ob nastanku t. i. sredinih protestov, v katerih je vodilno vlogo odigrala znana oseba s priimkom na »ić«, se vladni propagandisti namreč niso mogli zadržati, da ne bi zapleten svet in odnose v njem predstavili na sebi lasten, preprost in predvsem šovinističen način.

Tako kot na primer Peter Jančič.

Peter Jančič je to svojo tezo seveda ponavljal do onemoglosti v najrazličnejših variacijah, enako pa tudi greznica madžarskih trobil, ki slišijo na imena kot so Nova24TV, Demokracija in njihovi sateliti v obliki Domovine in ostalih elektronskih medijskih priveskov.

Protestnike – večinoma seveda Slovence in državljane Slovenije – so ožigosali z »mitingaši«, in jih primerjali z »Miloševićem«.

V Sloveniji so mediji iz Srbov naredili črne ovce že pred 30 leti, iz tega starega kalupa pa razni jančiči še danes črpajo navdih in kujejo stereotipe, razpihujejo mednacionalno sovraštvo in hkrati z mazaškimi akcijami dosegajo svoje zavržne cilje.

S to šovinistično farso so tokrat 400 nabojev solzivca izstreljenega v ljudi, ki sploh niso (prvi) napadali policije, predstavili kot poskus obrambe (!?) pred načrtovanim državnim udarom v Sloveniji, ki naj bi prišel od »zunaj.«

Pa celo v tem primeru so s primerjavo in izenačevanjem »upravičenosti« uporabe sile leta 1989 in leta 2021 - zgrešili.

V resnici je namreč res nekaj povsem nasprotnega.

Res je, da so bila prisilna sredstva policije nepotrebna ne samo leta 2021, pač pa verjetno tudi ob t. i. »mitingu resnice« leta 1989 v Ljubljani.

Ker se to v Sloveniji ne bi zgodilo, saj večina prebivalstva Slovenije ni bila usmerjena proti takratnemu slovenskemu vodstvu, ne bi bilo prav nobenega »puča.«

Kajti mitingi resnice so uspeli zamenjati vodstva republik nekdanje SFRJ le tam, kjer so tisti, ki so bili na oblasti, sporočilo tisočev na ulicah sprejeli kot legitimno (v času, ko še ni bilo strank in volitev), kot primer neposredne demokracije, na primer v Vojvodini in Črni gori.

Ker se to v Sloveniji ne bi zgodilo, saj večina prebivalstva Slovenije ni bila usmerjena proti takratnemu slovenskemu vodstvu, ne bi bilo prav nobenega »puča.« Policija je tudi tedaj ravnala pretirano in s Trga republike, kar sem videl sam, povsem po nepotrebnem v marice strpala nekaj ljudi, ki so pač izražali svojo privrženost Jugoslaviji.

Le malo pred tem sem se vrnil iz Beograda. Tam smo novinarji prisostvovali razpravam in načrtom nekaterih vodilnih demonstrantov za miting v Sloveniji in še vroče poročilo o vsebini teh razprav posredovali časnikom v Ljubljano.

Slovenija je ta »miting« prepovedala, država pa se tega datuma uradno veseli in ga praznuje.

To se mi je zmeraj zdelo kot precej nesrečen poskus kaznovanja verbalnega delikta.

»Letos mineva 30 let od preprečitve 'mitinga resnice' v Ljubljani. Napovedan je bil za 1. 12. 1989 v organizaciji Odbora združenja za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo – Božur. Miting je bil 6. 11. uradno napovedan in 20. 11. z odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana prepovedan. Ker so kljub prepovedi organizatorji še vedno vztrajali na prihodu v Slovenijo, po nekaterih ocenah naj bi jih prišlo od 50 do 60 tisoč, so bili uvedeni posebni ukrepi«, so o tem zapisali leta 2019.

To se mi je zmeraj zdelo kot precej nesrečen poskus kaznovanja verbalnega delikta.

Študentje iz Slovenije smo konec koncev le malo pred tem sredi Beograda prodajali slovensko Katedro z ostrimi kritikami beograjskih novinarskih kolegov na račun Slobodana Miloševića. Eno številko so nam sicer prepovedali, nekatere je policija zaplenila, ampak lahko smo Katedro, kritično do Miloševićevega režima, tam prodajali še naprej.

S kakšno pravico bi torej nekdo lahko v enotni državi prepovedal nekomu povedati drugačno mnenje sredi Ljubljane, če smo mi to lahko počeli sredi Beograda, sem se tedaj spraševal?

Ampak na koncu so zmagali tisti, ki so v izrekanju mnenj in demonstriranju videli veliko nevarnost.

Povsod so uveljavljali prepovedi zbiranj, po slovenskem vzoru, nato pa postavili nove meje, gospodarske blokade in kontrolne točke.

Vse skupaj se je nato marsikje končalo s taborišči in strelskimi vodi.

Pri tej zgrešeni in spolitizirani primerjavi mitingov in demonstracij v Sloveniji je potrebno biti še posebej pozoren na to, kar so storili Jančič in ostala četica provladnih propagandistov – namreč na dejstvo, da so z označevanjem protestov kot »mitingov« in omenjanjem Miloševića poskusili iz ljudi, ki se ne strinjajo z Janševo vlado - narediti zunanje sovražnike.

In leta 2021 se je situacija zgolj ponovila, samo da so tokrat robocopi »razpustili« protest in s solzivcem in vodnim topom po ukazih politikov razganjali – lastno ljudstvo.

Slovenija je leta 1989 v enotni državi prva postavila mejo svobodi gibanja, potem pa so barikade in meje po tem vzgledu zrasle povsod.

In sedaj je za te skregane države zgolj upanje na skupno članstvo v EU edina možnost, da se teh mej enkrat znova rešijo.

Pri tej zgrešeni in spolitizirani primerjavi mitingov in demonstracij v Sloveniji pa je potrebno biti še posebej pozoren na to, kar so storili Jančič in ostala četica provladnih propagandistov – namreč na dejstvo, da so z označevanjem protestov kot »mitingov« in omenjanjem Miloševića poskusili iz ljudi, ki se ne strinjajo z Janševo vlado - narediti zunanje sovražnike.

Kajti ne glede na to kako mitoligizirana in napačno ocenjena je danes akcija slovenske policije leta 1989 v Ljubljani, je nesporno dejstvo, da je ta »miting resnice« v zavesti ljudi v Sloveniji še do danes zasidran kot poskus »zunanje intervencije«, kot poskus nekakšne prve agresije tujega centra moči na Slovenijo.

Tega pa se dobro zavedajo tudi tisti vladni propagandisti, ki domače protestnike primerjajo z Miloševićevimi.

To pa pomeni, da Janša in Janšisti državljane Slovenije, s katerimi se ne strinjajo, enačijo z agresorji, s tujci in dejansko – z zunanjimi sovražniki.

Janša in Janšisti državljane Slovenije, s katerimi se ne strinjajo, enačijo z agresorji, s tujci in dejansko – z zunanjimi sovražniki.

To pa je seveda zelo nevarno, kajti proti zunanjemu sovražniku se ni dovoljeno boriti samo z besedami, pač pa tudi s fizično silo.

Prav takšna lažniva janšistična retorika je zato še pred uporabo »penastih nabojev«, ogromnih količin solzivca, polcijskih psov, vodnega topa in robocopov, tlakovala pot za brutalno ravnanje policije, indoktrinirane, da se bori proti »zunanjemu sovražniku.«

Vsi se še spomnimo golobradih nabornikov JLA, ki smo se jim leta 1991 ob intervenciji zvezne vojske v Sloveniji smejali, ko so zmedeno pripovedovali, da gredo na meje Slovenije zato, da bi »branili Jugoslavijo.«

Kakšni tepci, kako so jih zavedli, je bil najpogostejši komentar.

Pri tem pa nihče ni pomislil na to, da so se slovenski policisti prav danes, pod poveljstvom janšistične klike na oblasti znašli v popolnoma enakem, absurdnem položaju –, da sledeč neumnim in brutalnim ukazom odstopljenega Hojsa in njegove oprode Olaja uporabljajo proti lastnemu ljudstvu takšno prekomerno, pretirano silo, kot bi si jo zaslužil samo - zunanji sovražnik.

Vse to se je nato ponovilo še v Marezigah, kjer strankarskega zborovanja SDS niso varovali zasebni varnostniki, pač pa uniformirana policija in specialci.

Kakšna izdaja.

Kakšna sramota.

In na koncu eno samo vprašanje policistom, za katere vemo, da jim je težko odgovoriti nanj, pa vendar: Kako dolgo boste policisti še v službi Janševega režima?

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke