Zločini prihodnosti je bil naslov tudi prvega Cronenbergovega filma iz leta 1970, a je imel tisti drugačno zgodbo. Nato je bil Zločini prihodnosti tudi delovni naslov filma, danes znanega kot eXistenZ (1999). Foto: IMDb
Zločini prihodnosti je bil naslov tudi prvega Cronenbergovega filma iz leta 1970, a je imel tisti drugačno zgodbo. Nato je bil Zločini prihodnosti tudi delovni naslov filma, danes znanega kot eXistenZ (1999). Foto: IMDb

Ni veliko režiserjev, ki bi znali nelagodje zbujati na tako prvinski ravni kot David Cronenberg: njegova najprepoznavnejša, zgodnja dela so sprevod sluzavih metamorfoz, mezečih, odprtih ran, kalvarije človeškega mesa, ki se zliva s hladno ostrino tehnologije. S svojimi kliničnimi obdukcijami razgalja (duševno in telesno) nagnitost človeškega in iz njenega drobovja kot nekakšen antični prerok napoveduje prihodnost družbe.

S takim apokaliptičnim vzdušjem so prežeti tudi Zločini prihodnosti, ki so za mojstra presenetljivo komunikativna vrnitev k žanru, ki ga je najbolj zaznamoval (če za "komunikativen" lahko označimo film, ki se začne z zelo nazornim prizorom umora otroka.) Cronenberg svoje obsodbe ne podaja z gnevom ali studom, le s hladnim sarkazmom modreca, ki je videl prihodnost. Zločini prihodnosti so še najbolj v sorodu s halucinatornim Videodromom (1983), ki je prek fascinacije s spolnostjo in nasiljem raziskoval meje naše zavesti in resničnosti. Videodromovska fascinacija, utelešena v motu Naj živi novo meso!, je še vedno prisotna – novo meso je zdaj tkivo, ki se formira in razrašča iz golega niča, kot rak.

Sledijo manjši kvarniki v zvezi z vsebino filma.

Saul, ki je oblečen kot križanec med prebivalcem Tatooina in Smrtjo v Bergmanovem Sedmem pečatu, trpi za
Saul, ki je oblečen kot križanec med prebivalcem Tatooina in Smrtjo v Bergmanovem Sedmem pečatu, trpi za "sindromom pospešene evolucije", zaradi katerega kar naprej pridobiva nove organe. Foto: IMDb

Zločini prihodnosti nas popeljejo v rjavkasto, trohnečo prihodnost nekega obmorskega mesta, ki ga počasi najeda razkroj. (Zdi se, kot da tega nihče niti ne opazi.) V tem svetu prihodnosti ljudje praviloma ne čutijo več bolečine in ne trpijo za okužbami – toda to se zdi prej odraz vsesplošne apatije kot pa napredka; neokrnjena je ostala le človeška žeja po spektaklu in ekstremih.

Viggo Mortensen igra Saula Tenserja, umetnika performansa v poznih srednjih letih, ki mu je bolečina še vedno dobro znana: njegovo telo ga počasi izdaja, ponoči se zvija v krčih, le mukoma lahko požira in prebavlja hrano ter, kar je najpomembnejše, v njegovem drobovju se spontano pojavljajo novi, prej neznani organi. Okrog te svoje produkcije "dizajnerskih tumorjev" je zgradil serijo bizarnih performansov, ki se jih udeležuje snobovska umetniška scena. Razmišlja tudi o udeležbi na tekmovanju "notranje lepote", v imenu katerega si da v abdomen vgraditi priročno zadrgo. A Tenser ni samo platno, na katerem izvaja operacije njegova umetniška partnerica Caprice (Léa Seydoux), ampak tudi tajni agent, ki pomaga policiji pri dušenju novih družbenih gibanj, s katerimi je v stiku.

V tem je najbrž bistvo Zločinov prihodnosti: kar je na površju groteskna distopija o svetu, ki v javnem izvajanju operacij išče spolni užitek ("Operacije so postale novi seks"), je v resnici parabola o napredku družbe in o stari gardi, ki mora izbirati, na katero stran zgodovine se bo postavila. Cronenberg izriše dihotomijo med aktivisti in državo, ki jih skuša zatreti, ter od protagonista pričakuje, da bo izbral svojo stran.

To, da Timlin (Kristen Stewart) vzburja Saulova neobičajna evolucija, je morda referenca na Cronenbegov kultni, v času nastanka zelo kontroverzni Trk (1996). Foto: IMDb
To, da Timlin (Kristen Stewart) vzburja Saulova neobičajna evolucija, je morda referenca na Cronenbegov kultni, v času nastanka zelo kontroverzni Trk (1996). Foto: IMDb

Tenserja po enem od performansov nagovori Lang Dotrice (Scott Speedman), vodja podzemnega gibanja "jedcev plastike", in mu predlaga koncept za naslednji performans: pred občinstvom naj opravi obdukcijo njegovega umorjenega sina. Jedci plastike so si z operacijami priredili organe tako, da lahko prebavljajo umetne materiale (hranjenje z industrijskimi odpadki dojemajo kot naslednjo stopnjo v evoluciji človeštva), mrtvi deček pa naj bi bil prvo bitje v zgodovini, ki se je s takimi organi že rodilo. Lang se boji, da bi policija rezultate uradne avtopsije prikrila, zato se mu zdi javni spektakel edina transparentna rešitev.

Najbrž ni preveč samovoljno sklepati, da so v metafori filma "jedci plastike" novodobni okoljski aktivisti (danes lahko na vsakem koraku najdemo članke o tem, koliko mikroplastike je že v naših telesih), ki s svojimi akcijami (npr. "atentati" na umetniška dela) poskušajo svet pripraviti do tega, da bi jim prisluhnil. Razpadajoča kulisa Zločinov prihodnosti – gotovo ni naključje, da je dogajanje postavljeno v Grčijo, zibko civilizacije – nastavlja zrcalo degradaciji našega planeta. Tenser, ki po svojem statusu in letih pripada establišmentu, preteklosti, vladajočemu razredu, bo moral skozi bolečo telesno in psihično preobrazbo, ki (mu) bo razkrila, da je edina mogoča prihodnost pot korenitih sprememb.

Saul je zanimiv lik, in to ne samo zato, ker je v primežu najhujše bolečine ves čas videti kot v spolni nasladi: Mortensen ga igra kot križanca med umetnikom, asketom in mučenikom – le, da ni čisto jasno, za koga si povzroča vse svoje rane. V hladnem svetu Zločinov sta še najbolj človeška lika birokrat Wippet (Don McKellar) in njegova zadihana pomočnica Timlin (Kristen Stewart) iz "Nacionalnega registra organov", ki popisujeta nove tvorbe v človeških telesih. Če bi H. R. Giger še živel, bi najbrž mislili, da si je on izmislil tehnologijo Cronenbergovega sveta, "intuitivne" biomehanične postelje in stole, ki uporabnika posesajo vase kot zapredki strupenih pajkov. Cel film je v resnici tako zelo stiliziran, da na trenutke meji na samoparodijo.

Čeprav večina prebivalcev tega novega sveta ne čuti več telesne bolečine, to ne pomeni, da ne trpijo na drug način. Foto: IMDb
Čeprav večina prebivalcev tega novega sveta ne čuti več telesne bolečine, to ne pomeni, da ne trpijo na drug način. Foto: IMDb

Cronenbergovi filmi so bili od nekdaj (pre)obloženi z metaforo, kljub svoji vizualni ekscesnosti pa uperjeni predvsem v gledalčeve možgane (prek obvoza njegovih primarnih strahov). V skladu s tem jih avtor praviloma podaja na kliničen, hladen način, brez prave strasti, prej kot konceptualno umetnost. Zločini prihodnosti tudi v motivih sledijo znani rdeči niti: Cronenberga še vedno zanima človeško poželenje, prikazano v enaki meri kot odvratno in čutno. Prizor, v katerem stroj z majhnimi skalpeli med aktom reže v gola ljubimca, torej noče zgolj šokirati, ampak bizarni tableau ponuja kot ključ do sveta prihodnosti.

Mojster je tik pred svojim 80. rojstnim dnevom narodu dal točno to, kar ta od njega hoče: biotehnološko nočno moro (še zdaj ne morem pozabiti na prizor umetnika, ki ima po celem telesu posejana ušesa), ki seksualnost prepleta z grotesko. A zmotno bi bilo trditi, da Kanadčan zgolj reciklira svoje stalne refrene: v jedru njegovega novega filma je povsem aktualen razmislek o mestu tehnologije in človeka v bliskovito spreminjajočem se svetu. Cronenberg se zaveda, da je pripadnik "stare garde", a je dovolj luciden, da razume njen neizogibni umik s svetovnega odra.

Ocena: 4,5