Glasba kot kljubovanje molku v času vojne
»Zelo se veselim svojega prvega nastopa v Sloveniji, v Ljubljani. Še nikoli nisem bil pri vas,« je maestro Daniel Barenboim dejal v telefonskem pogovoru za Delo. Aprila je moral devetinsedemdesetletni dirigent in pianist zaradi zdravstvenih težav odpovedati nekaj javnih nastopov, zdaj pa se spet vrača na svetovne odre. Na Festivalu Ljubljana bo izvedel celo dva koncerta z Orkestrom Zahodno-vzhodni divan in solistom Lang Langom.
V Argentini rojenega dirigenta na Slovenijo veže le ena nit, je povedal na začetku pogovora. Njegova sestrična je bila do pred kratkim brazilska veleposlanica pri nas in obljubila je, da se bo v Slovenijo vrnila na njegov koncert.
Ob prebiranju zapisov in poslušanju posnetkov si človek zaželi, da bi bil lahko muha na steni, ko sta k pogovoru sedla dva izjemna sogovornika in misleca – izraelski dirigent in pianist Daniel Barenboim ter žal že pokojni palestinski pisatelj, literarni ter glasbeni kritik in profesor na univerzi Columbia Edward Said, ki je bil tudi sam glasbenik. Oba sta avtorja več knjig, ki so navdih črpale prav iz njunih iskrivih premlevanj o času, prostoru, politiki, humanizmu in glasbi. Taka je denimo njuna knjiga z naslovom Vzporednice in paradoksi (Parallels and Paradoxes: Explorations in Music and Society, 2004), ki povzema ideje virtuoznega dialoškega prepleta dveh eruditov.
»Oba sva se zavedala, da v načinu, na katerega so se stvari v izraelsko-palestinskem sporu razvijale doslej, ni prihodnosti. Priti bi morali do strinjanja in rešitve, s katero bi se strinjali obe strani. V tem sporu ni prav ali narobe, težave obstajajo na obeh straneh. Seveda nosi Izrael večji del odgovornosti, ker ima status uradno priznane države, Palestina pa ne,« je Barenboim povzel bistvo debat s prijateljem. V dolgih, iskrivih in globokih pogovorih o humanizmu sta prišla do alternativne – umetniške rešitve za izraelsko-palestinski spor. Rodila se je ideja o orkestru, ki bi v glasbi združil glasbenike iz različnih držav na Bližnjem vzhodu. Leta 1999 je nastal Orkester Zahodno-vzhodni divan, ki ponosno nosi ime Goethejeve zbirke poezije, ki predstavlja idejo o medkulturnem dialogu. Tako je glasba postala orožje proti vsakodnevnim ponižanjem, ki jih ljudje trpijo v vojni, ki ji ni videti konca. Glasba kot kljubovanje molku.
Glasbeno-družbeni eksperiment
Je to vaš način upora? Boj, družbenopolitična izjava? vprašamo eminentnega sogovornika. »Vse to so velike besede, sam jih ne bi nujno uporabil. Rekel bi, da imamo nekateri večjo možnost spreminjati stvari ali uresničiti svoje zamisli in to pač počnemo.« Bistvo projekta je izobraževanje – izobraževanje kot upor proti ignoranci, nevednosti, predsodkom, stereotipom in dehumanizaciji Drugega, kar je vedno orožje v vojni. Zato je to v prvi vrsti projekt, ki vrača v družbo humanost. »Z znanjem se začne,« izjavi Barenboim v dokumentarnem filmu režiserja Paula Smacznega, ki je to trditev izbral za naslov filma Knowledge is the Beginning in bil zanj nagrajen z emmyjem.
V tem smislu gre pri Orkestru Zahodno-vzhodni divan za neke vrste glasbeno-družbeni eksperiment. Poleg orkestrskih vaj, na katerih Barenboim mlade glasbenike tretira z enakim žarom in strogo pozornostjo kot člane orkestra milanske Scale, čikaških simfonikov, pariškega orkestra ali berlinske Staatsopere (vsem je dolga leta dirigiral), za udeležence projekta organizirajo tudi predavanja, okrogle mize in ekskurzije, kot je bila tista v nekdanje koncentracijsko taborišče v Buchenwaldu. Tako, ko mladi klasiki niso na odru in ne govorijo o glasbi, debatirajo o politiki, oziroma kot reče izraelsko dekle v filmu: »Politika in vojna sta del našega vsakdanjika, zato bi bilo čudno, če se o teh temah ne bi pogovarjali.« Izkušnja sodelovanja pri projektu je za mnoge transformativna. Pogosto mladi prinesejo s seboj predsodke, stereotipe in mnenja in jih nato v stiku z nekom, ki naj bi bil v vsakdanjem življenju njihov sovražnik, premagajo. Palestinska deklica v filmu navdušeno ugotovi, da sedi v orkestru poleg izraelske deklice z istim imenom in da med njima ni nobenega zidu. »Glasba je subverzivna, pa bi si kdo mislil, da je neškodljiva,« ob tem pronicljivo ugotavlja Edward Said.
Tako lahko idejo projekta razumemo kot ustvarjanje vizije novega sveta, s čimer se strinja tudi maestro Barenboim. »Poznam obe plati tega spora in neverjetno je opazovati mlade ljudi, ki si znajo zamisliti drugačen svet. Mladi v ta orkester pridejo iz zelo drugačnih okolij in v njem počnejo nekaj, česar si prej niso mogli niti predstavljati. Mladi Sirijec denimo, ki je doslej vse Izraelce dojemal kot sovražnike in ni hotel z njimi imeti nobenega opravka, skozi glasbo najde skupne točke z izraelskim glasbenikom, in obratno. Za čas trajanja delavnice ali igranja v orkestru sobivata,« je povedal v pogovoru za Delo.
Ne glede na to, iz katere države, kulture in religije prihajajo, se njihove različne identitete in osebne zgodovine naenkrat zlijejo v eno. Vsi v nekem trenutku spregovorijo v istem univerzalnem jeziku glasbe in si prizadevajo za isti cilj, ustvariti harmonijo. A v glasbi obstajajo tudi disonanca, konflikti, trenja. To ni mirovni projekt, poudarja Barenboim. »Nihče ne poskuša prepričevati ali spreminjati teh mladih ljudi, jim vsiljevati določenih mnenj o čemerkoli. Poskušamo odpirati teme in diskutirati o različnih mnenjih. To ni politični projekt,« zatrjuje Barenboim. Glasba ustvarja priložnost za dialog. »Predstavljajte si, da ste izraelska čelistka in v orkestru sedite poleg sirske čelistke, kaj storite? Trudite se igrati kot ona, ustvarjate enake tone, enake fraze, z enako dolžino in enako glasno. Vsi se poskušajo čim bolj zliti v eno, počnejo enako, enako, enako … šest ur. Na večerji sedite z ljudmi, ki zunaj tega okvira veljajo za vaše sovražnike, ampak vi ste se ves dan trudili, da bi se uglasili z njimi in oni z vami. To je močno doživetje, močna izkušnja.«
Simbolika v izbranem repertoarju
Podobno doživlja tudi občinstvo, ko sliši vse te ubrane glasove mladih glasbenikov iz Egipta, Irana, Jordanije, Libanona, Izraela, Palestine, Sirije, pa tudi Španije in Turčije. Orkester je obiskal številne kraje po svetu. »Ko smo igrali v Ramali, je bilo to čudovito in zelo čustveno doživetje,« je povedal Barenboim. A nekaj držav je, v katerih orkester še ni dobil priložnosti nastopiti. Med njimi so Izrael, Sirija in Egipt. »Še vedno upam – sanjam, da bi nekoč orkester igral v teh državah,« pravi Barenboim.
Orkester brez domicila je imel prva leta bazo v Španiji, v Sevilli. Tam so se počutili dobrodošle. »Kot veste, je bila Španija stoletja kraj, kjer so Arabci in Židi živeli v sožitju. Posebej v Andaluziji, zato je tamkajšnja vlada z odprtimi rokami sprejela ta projekt in v njem prepoznala interes,« je povedal dirigent.
Kljub bogati konceptualni podstati projekta je maestro zatrdil, da repertoarja nikoli tematsko ne prilagaja družbenopolitičnemu ozadju članov orkestra. Vendar bi to, da bodo v Ljubljani zaigrali cikel simfoničnih pesnitev Moja domovina Bedřicha Smetane (z nepozabno temo Vltava), lahko vzeli kot simbolično gesto orkestra, ki domovine nima, pripomnimo. »Gotovo je to delo polno simbolike in z vidika, ki ga omenjate, je simbolno tudi za naš orkester, a to ni razlog, da ga igramo. Razlog je to, da gre preprosto za eno od bolj fascinantnih del, spisanih za orkester,« je dejal. Je simfonijo, ki slika zgodovino češkega narodnega prebujanja, morda izbral tudi kot posvetilo vojni v Ukrajini? »Izbral sem jo, še preden je izbruhnila ta vojna. Sem marsikaj, prerok pa žal ne. V tem kontekstu je to Smetanovo delo gotovo še bolj relevantno in njegov pomen dobiva nove razsežnosti, ko ga igramo v evropskih prestolnicah,« je dodal maestro.
Drugi večer na Festivalu Ljubljana se bo orkestru pridružil zvezdniški pianist Lang Lang in skupaj bodo pripravili špansko obarvan večer s skladbam Ravela, de Falle in Debussyja. »Že od samega začetka je Orkester Zahodno-vzhodni divan sodeloval s priznanimi solisti, kot so Yo-Yo Ma, Anne-Sophie Mutter in Lang Lang. Za orkester pa tudi za soliste je to zelo velika spodbuda in navdih,« je pojasnil maestro.
S tem orkestrom pa se njegove pobude niso nehale. Leta 2015 je sloviti dirigent v Berlinu ustanovil Barenboim-Saidovo akademijo, ki jo je zasnoval kot učilišče pa tudi kot prostor, kjer se po končanem šolanju rojevajo novi projekti, prostor, kjer se teorija spreminja v prakso. Nekateri študenti postanejo novi člani Orkestra Zahodno-vzhodni divan – sicer pa ga v zadnjih letih sestavljajo tudi uveljavljeni člani drugih priznanih orkestrov. V ZDA že nekaj let deluje Barenboim-Saidova fundacija, ki podpira mlade glasbenike, naroča avtorske skladbe sodobnim skladateljem, sponzorira programe glasbenega izobraževanja v Palestini in organizira delavnice v različnih državah.
Pri nas bomo 7. in 8. avgusta tako prvič dobili priložnost slišati Orkester Zahodno-vzhodni divan pod vodstvom ustanovitelja Daniela Barenboima, ki že več kot dve desetletji gradi mostove med različnimi kulturami Bližnjega vzhoda.
Uzreti Drugega s pomočjo glasbe
O tem, zakaj sta se pridružila Orkestru Zahodno-vzhodni divan in kakšna je njuna izkušnja, smo vprašali palestinskega violinista Samirja Obaida in izraelsko violistko Katrin Spiegel.
Zakaj ste se odločili pridružiti Orkestru Zahodno-vzhodni divan?
Samir Obaido: Orkester ponuja priložnost za raziskovanje tistega, česar arabski glasbenik v vsakdanjem življenju ne more raziskovati. Sem Palestinec, ki je odraščal v palestinskem gospodinjstvu, čeprav Palestine nikoli nisem mogel imenovati svoj fizični dom. Preden sem se pridružil Orkestru Zahodno-vzhodni divan, sem na projekt gledal skozi idealistično prizmo; to je bila zame priložnost, da se spravim s podobo »Drugega«, Izraelca, priložnost, da ga uzrem v najbolj humanem in heglovskem pomenu besede.
Sčasoma je projekt v mojih očeh dobil bolj realistično obliko in postal priložnost za igranje glasbe na prepričljivi umetniški ravni, pa tudi za izražanje znotraj skupine glasbenikov, ki si delijo nujo po ustvarjanju in temperament.
Katrin Spiegel: Orkestru sem se pridružila leta 2018 med študijem na Barenboim-Saidovi akademiji. Je edinstven projekt, ki ljudem, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda, omogoča, da spoznajo Drugega. Seveda lahko govorim samo zase, vendar se mi zdi, da mi je ta projekt odprl oči za resničnost, ki jo je v vsakodnevnem življenju težko videti. Med nami preprosto ni veliko medsebojnih stikov, obenem pa je vedno prisotnih toliko občutkov in čustev.
Ali menite, da je igranje z izraelskimi glasbeniki izziv?
Samir Obaido: V nekaterih pogledih je bil izziv. Občutil sem veliko razliko v svoji izobrazbi v primerjavi z njihovo, pa tudi to, kako manj upravičenega sem se počutil do tega, da sem na odru.
Sicer pa komunikacija skozi komorno muziciranje poteka lažje, saj se navsezadnje vsi izražamo skozi isti medij, glasbeno kompozicijo.
Katrin Spiegel: Ne zdi se mi, da bi bilo skupno igranje ravno izziv. Na koncu dneva med glasbeniki vlada globlje razumevanje in vsi drug drugega sprejemamo najprej kot človeka, nato pa vse drugo. Orkester je za nas varen prostor, kjer se lahko pogovarjamo o svojih občutkih in se poskušamo razumeti, tudi če se ne strinjamo nujno, vendar je vse v duhu spoštovanja in ljubezni. Preden sem se pridružila orkestru, si ne bi mislila, da bodo nekateri moji prijatelji (in zdaj tudi moja druga družina) iz sosednjih držav, tisti, ki sem se jih v otroštvu bala. Izredno sem hvaležna, da sem dobila priložnost spoznati toliko čudovitih ljudi, z njimi govoriti in se od njih učiti.
Kako glasba spodbuja srečevanje med kulturami?
Samir Obaido: V tem orkestru je bila glasba vedno izhodišče za razpravo in povezovanje. Vse, kar se človek odloči storiti po začetnem impulzu, je njegova izbira. Tovrstne razprave so danes v orkestru redke, bolj se osredotočamo na gradnjo zdravih medsebojnih odnosov, čeprav interakcija enega z drugim ostaja zaznamovana z neizrečenimi pravili glede obravnavanja spora. A morda je tak le moj osebni občutek.
Katrin Spiegel: Mislim, da je jezik glasbe močnejši od vsega. Vstopi, ko se besede končajo, in daje trdna tla za gradnjo temeljev, iz katerih lahko ljudje rastejo. Nauči te pozorneje poslušati, voditi dialog, predvsem pa spoštovati svoje kolege in jim želeti vse najboljše.
Kaj vas navdihuje?
Samir Obaido: Glasba! Je mimetična umetnost, ki lahko prevzame številne izrazne oblike, čustvene, naravne, fizične, čutne in predvsem duhovne. Skozi glasbo je mogoče uzreti življenje in obratno. Glasba je bila tudi začetni impulz, ki je mojo pozornost usmeril na številne vidike človeškega doživljanja. Ko sem odraščal, nisem bil preveč naklonjen naravi, kar je spremenila zahodna klasična glasba (zlasti germanska tradicija). Po drugi strani sem se s pomočjo glasbe spoprijel s svojimi strahovi, kar je bilo zame včasih izčrpavajoče. A so mi odkrivanje, učenje in poslušanje novih glasbenih del odprli nove svetove in me pripravili do tega, da sem začel iskati podobne izpolnjujoče izkušnje.
Katrin Spiegel: Odgovor na to vprašanje je verjetno dobro. V ljudeh vidim dobro in verjamem v boljšo prihodnost za vse. Prizadevam si gledati naprej in ljudem okoli sebe dati čim več, širiti dobroto v tem tako težkem svetu.
