o pomenu športa v Sloveniji

Franjo Bobinac: »Svet postaja vse bolj zapleten, ampak šport nariše nasmehe na obraze ljudi«

Savo Radjenovič
18. 10. 2022, 05.50
Deli članek:

Slovenci smo športen narod, kar dokazujejo tudi vrhunski uspehi, ki jih v zadnjih letih in desetletjih žanjejo slovenski športniki v najrazličnejših panogah, a vendar slovenski šport ni brez težav. V luči prihajajočega ženskega evropskega prvenstva v rokometu, ki bo potekalo zlasti v Sloveniji, smo o slovenskem športu spregovorili s Franjem Bobincem, podpredsednikom multinacionalke Hisense International.

Sašo Švigelj
Franjo Bobinac: »Korporacija, katere del smo, ostaja zavezana športu ter je ponosni pokrovitelj in sponzor, pri čemer je seveda na eni strani družbena odgovornost, ki se je zavedamo, na drugi strani pa so tudi popolnoma merljivi učinki vlaganja v blagovno znamko skozi športna sponzorstva.«

Franjo Bobinac, ki je v družbi, ki je tudi lastnica velenjskega Gorenja, odgovoren za globalni marketing ter je kot predsednik Rokometne zveze Slovenije in član izvršnega odbora Evropske rokometne zveze obenem dolgoletni športni funkcionar, je človek z bogatimi izkušnjami tako iz gospodarstva kot športa. Ne nazadnje s svojo ekipo, ki jo v najožjem delu sestavljajo predsednik Odbojkarske zveze Slovenije Metod Ropret, predsednik Smučarske zveze Slovenije Enzo Smrekar in predsednica Konjeniške zveze Slovenije Polona Rifelj, kandidira za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenje športnih zvez (OKS), ki bo decembra dobilo novo vodstvo.

Gospod Bobinac, kako gledate na rezultate slovenskih športnikov, ki so glede na število prebivalcev in velikost OKS po ocenah mnogih naravnost izjemni?

Ja, izjemni so. To je dokaz, da je Slovenija pravzaprav športni fenomen. Kar dosegajo naši športniki, je neverjetno, in iskrene čestitke vsem športnicam in športnikom, ki so izjemne uspehe na vseh ravneh dosegali v preteklosti, jih dosegajo še danes, in trdno verjamem, da jih bodo tudi v prihodnje. Tako vrhunskih uspehov v takšnem obsegu pa verjetno ne bi bilo brez hrbtenice slovenskega športa – klubov in športnih zvez. Tako gre veliko priznanje tudi vsem klubom in društvom, lokalnim in nacionalnim športnim zvezam ter združenjem, ki delujejo in ustvarjajo ta izjemno uspešen model slovenskega športa.

Glede na to, da kandidirate za predsednika OKS, že dolga leta pa ste predsednik Rokometne zveze Slovenije, kako gledate na stanje v zvezi in kako poteka sodelovanje s predsedniki drugih nacionalnih panožnih zvez v Sloveniji?

Predsednik Rokometne zveze Slovenije sem že skoraj 14 let in v naslednjem mandatu za ta položaj ne bom več kandidiral. Menim, da smo naredili zelo veliko, ne zgolj z vidika finančne stabilizacije in rasti. Dobro smo se konsolidirali tudi organizacijsko in postavili dobro osnovo za delo naprej za vse starostne kategorije. Začeli smo tudi z rokometom na mivki in z rokometom na vozičkih, predvsem pa lahko trdimo, da v nizu let beležimo lepe rezultate na različnih tekmovanjih in v različnih starostnih kategorijah.

Kar zadeva slednje, se srečujem z mnogimi, ki vodijo nacionalne panožne zveze in sodelovanje poteka korektno. V zadnjem mandatu sem tudi član izvršnega odbora Olimpijskega komiteja Slovenije, zato mnoge kolegice in kolege poznam tudi od tam in z njimi dobro sodelujem. Ampak kot ste omenili, Enzo Smrekar, Metod Ropret in Polona Rifelj – to je ekipa, s katero smo se dogovorili, da skupaj kandidiramo in dvignemo pogoje slovenskega športa na višjo raven. Zelo sem vesel, da bo del vodilne ekipe tudi podpredsednik oziroma podpredsednica, izbrana s strani športnikov, kar je izjemno pomembno za razvoj naše krovne organizacije. Verjamem, da bomo lahko postavili močan izvršni odbor, v okviru katerega bodo tudi mnogi drugi predsedniki in predstavniki različnih športnih zvez. Seveda v okviru strukture slovenskega športa, kot ga izvršni odbor predstavlja.

Sašo Švigelj
»Šestindvajset milijonov letnih sredstev za šport je treba podvojiti. Razlog za to je zelo preprost. To pravzaprav ni strošek, temveč je investicija, ki se povrne, saj vloženi evro v šport s strani države prinese ogromno multiplikativnih učinkov.«

Ali bi se morala Slovenija glede na kadrovski bazen in razpoložljiva sredstva po vašem mnenju bolj osredotočiti na nekatere posamezne športe? Bazen je namreč majhen, kljub temu smo uspešni na najrazličnejših športnih področjih.

To je model, ki se je skozi leta in desetletja izkazal kot dober in uspešen. Na eni strani imamo klube, društva, ki delujejo na nacionalni in lokalni športni ravni, imamo tudi mnogo različnih športnih panog. Ne bi trdil, da je tega športa preveč in da bi se morali osredotočati samo na en ali drugi del. Menim, da je treba razvijati vse vrste športov, promovirati gibanje in zdrav način življenja, predvsem pa je treba pridobiti več denarja, več sredstev in več podpore za slovenski šport na vseh ravneh. Kot je jasno iz ključnih stebrov moje kandidature, je treba izpostaviti boljše sodelovanje med športom, gospodarstvom in politiko ter Slovenijo narediti za mednarodno športno velesilo, a ne zgolj na športnem terenu, kjer to Slovenija že je, temveč tudi na športno-diplomatskem polju. Z izjemo vseh tistih, ki delujemo v organizacijah posameznih športov na evropski ali svetovni ravni, na čelu z Aleksandrom Čeferinom, ki vodi Evropsko nogometno zvezo, Enzom Smrekarjem, ki ima visoko funkcijo v okviru Mednarodne smučarske zveze, Metodom Ropretom v okviru Evropske odbojkarske zveze. Tudi sam sem član izvršnega odbora Evropske rokometne zveze, še nekaj nas je takih, a to ni dovolj. Slovenija si zasluži več prisotnosti tudi v Mednarodnem olimpijskem komiteju. Če naštevam stebre naše kandidature, je treba izpostaviti tudi močnejšo vlogo športnikov in njihovo prisotnost v organizacijah. Zavzemam se za izboljšanje njihovega položaja z uresničitvijo programa za prehod v drugo kariero, ki se je sicer že začel, a ga je treba izpeljati do konca. Na eni strani si želim tudi močne podporne pisarne za članice na OKS in na drugi strani podporne pisarne za športnike, da bi se lahko povezava še bolj okrepila.

Prej ste omenili, da je na splošno treba promovirati gibanje in zdrav način življenja. Vse več je namreč raziskav, da so slovenski šolarji vse manj gibljivi, manj motivirani za šport. Stroka govori celo o najhujši krizi telesnega in gibalnega razvoja otrok v Sloveniji. To sicer ni prva skrb OKS, pa vendar, ali bi se dalo kaj storiti tudi na tem področju?

Po mojem mnenju se da storiti bistveno več. Zavedati se moramo, da se športniki in športnice razvijajo od malih nog naprej, nekateri nato prestopijo v svet vrhunskega športa, a izhodišče je najpogosteje v domačem okolju. Zato bi na prvem mestu omenil generalno krepitev lokalnega športa ter podporo klubom in društvom tudi s strani krovne športne organizacije. Prav tako bolj sistematičen medgeneracijski sistem športne vadbe in več športa, predvsem več športa v šolah ter na univerzah. To si želim, saj zadnje raziskave to potrjujejo. Vprašanje je popolnoma na mestu. Pandemija je nekatere težave še poglobila.

V kandidaturi ste napovedali, da si boste prizadevali za povečanje javnih sredstev za šport. Je kaj takega, glede na trenutne razmere in splošno draginjo, ko se za sredstva iz proračuna srdito borijo najrazličnejši deležniki, sploh mogoče?

Menim, da je. Bom povedal zelo preprosto. Najprej, šport na absolutni ravni ne prejme tako zelo veliko javnih sredstev. Trdno sem prepričan, da jih je treba praktično podvojiti. To sem tudi napovedal v programu. Šestindvajset milijonov letnih sredstev za šport je treba podvojiti. Razlog za to je zelo preprost. To pravzaprav ni strošek, temveč je investicija, ki se povrne, saj vloženi evro v šport s strani države prinese ogromno multiplikativnih učinkov za gospodarstvo in državni proračun. Dodatno potrošnjo, dodatno zasedenost turističnih zmogljivosti, posledično tudi davek na dodano vrednost, ki priteče v državni proračun. Naj v zvezi s tem omenim velike, pa tudi manjše mednarodne športne prireditve, ki pomenijo dodatno generiranje prometa na področju promocije države, turizma, nočitev in drugih. Šport je mimogrede izrazito podhranjen tudi v primerjavi z nekaterimi drugimi podsistemi. Ne želim, da bi država dala kaj manj za kulturo, niti slučajno, sem velik ljubitelj kulture, a razmerja so popolnoma nejasna. Šport si zasluži več, zlasti zato, ker z vidika multiplikativnih učinkov in dodatne potrošnje to tudi vrne in ustvarja delovna mesta. Ne nazadnje so tudi nekatere velike športne prireditve, ki jih je Slovenija organizirala v preteklosti, naj bo to evropsko prvenstvo v košarki, svetovno prvenstvo v odbojki, Planica, Pokljuka, da ne naštevam vseh preostalih ..., absolutno pokazale, da je povrnjenih sredstev, ki se vrnejo državi, bistveno več.

Glede na to, da ste tudi izkušen gospodarstvenik, bi se dalo šport in gospodarstvo še bolj povezati?

Da, tukaj smo govorili samo o javnih sredstvih. Na drugi strani je treba z boljšim, učinkovitejšim delom krovne organizacije po mojem mnenju povečati tudi sredstva, pridobljena z evropskimi razpisi, pomagati športnim zvezam s prenosi dobrih praks, v OKS vzpostaviti mednarodno pisarno za pomoč članicam pri pridobivanju teh sredstev. Torej na eni strani imamo javna sredstva, ki jih nameni država, in na drugi strani več denarja iz Evrope, ki je na voljo, le treba ga je znati črpati in se ustrezno organizirati. Pridobiti je treba več zasebnih sponzorjev. To seveda ni preprosto, obetajo se zaostreni časi, ki so z vsemi inflacijskimi pritiski ter takšnimi in drugačnimi geopolitičnimi krizami pravzaprav že prisotni. Svet postaja vse bolj zapleten, a šport ostaja dejavnost, ki nariše nasmehe na obraze ljudi. Je na neki način združevalec naroda, ki je še kako pomemben v teh kritičnih časih. Ne nazadnje gradi nacionalno zavest, ugled države, kot je Slovenija, in verjamem, da v profesionalnem delovanju tudi z zasebnimi pokrovitelji lahko najdemo še več denarja za slovenski šport. Ne sicer na splošno, ampak tudi za zveze, ki se srečujejo z organizacijskimi, finančnimi, pravnimi in trženjskimi težavami. Tudi na tej ravni se mi zdi ena izmed ključnih točk mojega programa projektna pisarna, ki bo dajala ustrezno podporo članicam na vseh omenjenih ravneh in tudi na področju digitalizacije. Želim si, da bi vzpostavili solidarnostni sklad, saj včasih nekaj tisoč, da ne rečem nekaj deset tisoč evrov za neko zvezo pomeni ogromno. Moramo najti načine, da poskrbimo za vse.

Prihaja žensko evropsko prvenstvo v rokometu, ki ga Slovenija organizira skupaj s Severno Makedonijo in Črno goro. Je to za Slovenijo tudi poslovna priložnost?

Zaključni del za prvakinje bo potekal v ljubljanskih Stožicah, prvi dve kvalifikacijski skupini pa se že od samega začetka dogajata v Ljubljani in Celju, kjer igra slovenska rokometna reprezentanca. Pri tem bi izpostavil nekaj impresivnih statističnih podatkov, saj je to tipičen veliki dogodek z multiplikativnimi učinki. Načrtujemo, da si bo dogodek po televiziji ogledalo več kot 600 milijonov ljudi z vsega sveta, največ seveda iz Evrope. Številke so podobne tistim z zadnjega evropskega prvenstva v Skandinaviji, ki si ga je ogledalo približno 600 milijonov gledalcev, kar je ogromno. Ocenjujemo, da bo posledično približno 15 tisoč nočitev v Sloveniji, največ seveda zaradi reprezentanc in navijačev. Ocenjujemo tudi, da se bo ob tem v Sloveniji v času pred prvenstvom in med njim dodatna poraba povečala. Samo ocenjeni prihodek iz davka na dodano vrednost naj bi znašal približno 800 tisoč evrov. To so naše ocene. Če k temu dodamo še ocenjene marketinške vrednosti, oglaševalske izpostavitve s povezovanjem Slovenije z dogodkom glede na globalni medijski doseg, torej promocija Slovenije, turizma, njenih lepot, pa je tega na podlagi naše ocene približno 2,5 milijona evrov. To je ta učinek. Skratka 2,5 milijona evrov na tej ravni z DDV znaša okoli 3,3 milijona evrov učinka, ki ga ustvari tak dogodek, kar je ogromno.

Hkrati ste prvenstvo zastavili nekoliko bolj domiselno, napredno, lahko poveste kaj več?

Ko smo se lotili dogodka, smo poskušali biti tudi inovativni. To je od slovenske osamosvojitve največji športni dogodek v ženskih športih v naši državi. Nikoli še ni bilo česa takega, kot je člansko evropsko prvenstvo za ženske v rokometu. Ob osnovnem športnem stebru smo si zastavili dva ključna. Prvi je trajnostni razvoj, ki vključuje nove standarde organizacije, ne zgolj z vidika mobilnosti, porabe energentov in vsega, temveč smo inovativni na vseh ravneh. Imamo celo trajnostnega menedžerja. To je prvi športni dogodek, ki ima menedžerja za trajnostni razvoj, zato pričakujemo velike učinke, pri čemer o tem ves čas obveščamo javnost. Trajnost je en sklop, drugi pa je opolnomočenje žensk. Gre za ženski šport, in izjemno smo veseli, da nam je uspelo pridobiti 17 vrhunskih žensk, ki niso vse dejavne v športu, temveč zelo dejavne v družbi nasploh. Te so naše tako imenovane ambasadorke.
Naj še omenim, da bo že pred začetkom prvenstva (2. november - 4. november 2022) v okviru »Slovenskega poslovnega središča - I feel Slovenia« pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije g. Boruta Pahorja, organizirana mednarodna osrednja športna-poslovna konferenca z naslovom »Poslovne priložnosti v Sloveniji«.

Sašo Švigelj
»Načrtujemo, da si bo dogodek po televiziji ogledalo več kot 600 milijonov ljudi z vsega svetu, največ seveda iz Evrope.«

Vse več prvenstev zlasti na stari celini poteka v skupni organizaciji več držav. Tako je tudi v primeru letošnjega evropskega prvenstva v rokometu. Kakšni so vtisi glede sodelovanja?

Organizacija takšnih prireditev je velik zalogaj, zato je razumljivo, da se zlasti v začetnih fazah pojavijo izzivi ... V našem primeru so to štiri skupine s po štirimi reprezentancami, kar pomeni 16 reprezentanc. V naslednjih letih se bo povečalo na 24 reprezentanc in celo več, zato je to izjemno težko organizirati v eni državi, razen če gre za veliko državo z ustrezno infrastrukturo. V tem primeru manjše države same ne bi zmogle organizirati takšnega prvenstva, zato je to smiselno. Vesel pa sem, da je Slovenija tista, ki gosti tudi finalni vikend.

Kdo bo zmagal?

Slovenija tekmovalno gledano morda sicer ne spada v najožji krog favoritov, a šport je tak, da ko si domačin, si vedno del širšega kroga favoritov. To je dodatna energija in motivacija. Ne gre pozabiti leta 2004, takrat je bil današnji župan naše prestolnice Zoran Janković predsednik rokometne zveze in vsa organizacija je delovala izvrstno. Takrat je moška rokometna reprezentanca dosegla srebrno medaljo, kar je bil zgodovinski uspeh, poleg bronaste medalje na svetovnem prvenstvu 2017, ko se naši rokometaši niso predali in v zadnjih desetih minutah prikazali tako vrhunsko igro, kot jo lahko le redko vidimo.

V športnem delu je to lahko izjemna priložnost generacije, ki je trenutno sestavljena iz izkušenih igralk, ki igrajo v najboljših evropskih klubih in so med najboljšimi na svetu. Na drugi strani imamo tudi mlajše, ki so dovolj izkušene, da lahko lepo zapolnijo ekipo. Imajo fantastično željo, motivacijo, izjemno dobro se pripravljajo pod strokovnim vodstvom selektorja Dragana Adžića. Delajo dobro in menim, da lahko dosežejo odmeven rezultat. Domača dvorana in domača publika jih bo ponesla. V zvezi s tem vabim vse, da se nam pridružijo. To bo izjemen športni dogodek. Ker gre za ženski šport, bi zlasti povabil vse dame, deklice, ženske, gospe, da pripeljejo svoje partnerje, družine in pridejo uživat v tem športu ter tako pokažejo dodatno podporo do ženskega športa in udejstvovanja žensk nasploh. Ne nazadnje smo zato postavili ambasadorke, saj so to gospe, ki vsaka na svoj način uspešno orjejo ledino na področjih, na katerih delujejo. So zelo aktivne, uspešne in ustvarjalne ter dokazujejo opolnomočenje žensk na vseh ravneh, ne samo na ravni športa.

Sašo Švigelj
Franjo Bobinac - podpredsednik kitajske multinacionalke Hisense International.