Z namenom, da bi človek razumel, zakaj nemški kancler Olaf Scholz ni tako navdušen nad uvedbo sankcij proti Rusiji in diverzifikacijo oskrbe Nemčije z energijo, je potrebno pozornost usmeriti v njegove stike z vzhodnonemško komunistično stranko, ko je bil še mlad.
V poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je sovjetsko vodstvo pod Brežnjevom, Kosiginom in Gromikom izvajalo zelo agresivno, protinatovsko politiko. Leta 1978 so na meji s Poljsko začeli nameščati jedrske rakete SS-20.
Leta 1980 je Ronald Reagan postal predsednik ZDA in se odločil namestiti rakete Pershing in Tomahawk v Zahodni Evropi za boj proti sovjetski grožnji. Takrat sta bila Gerhard Schröder in Olaf Scholz vodji Jusosa, socialistične prostovoljske mladinske organizacije nemške socialdemokratske stranke SPD. Schröder (levo) je bil vodja Jusosa, Scholz (desno) pa njegov namestnik.
Ker je Svobodna nemška mladina (FDJ) trdila, da se “bori za mir”, sta mlada marksista Schröder in Scholz predlagala, da Jusos organizira pohode skupaj s FDJ, da bi “pokazali vse večjo enotnost mladih socialistov proti novim ameriškim raketam srednjega dosega, ki se nameščajo v Evropi”.
Po srečanjih Scholza in Schröderja na visoki ravni z vzhodnonemškimi in sovjetskimi mladinskimi organizacijami je na stotine tisoč mladih začelo leta 1983 demonstrirati proti “popolni podrejenosti Nemčiji ofenzivni strategiji ameriškega globalističnega imperializma”.
Po letu 1989 se je izkazalo, da je “protivojne” proteste močno sponzorirala Sovjetska zveza. Sumi so, da sta Schröder in Scholz takrat začela delati za Sovjete.
Sara Kovač