Izginjanje: Kaj umre skupaj z jezikom? Spomin? Lastna zgodovina?

Film se prične s tragično zgodbo o konju na Koroškem, kjer so se starejše generacije učile slovensko in stari mame in očetje še vedno govorijo slovensko, vnuki pa slovenščine skorajda ne poznajo več in je ne razumejo, slovenskim koreninam navkljub. "Impulz, da z otroki in živalmi govorim slovensko, je zame avtomatičen in povsem samoumeven. Medtem ko mi govorjenje nemškega jezika z njimi povzroča nelagodje," nam razloži ustvarjalka filma Andrina Mračnikar.

Veliko koroških Slovencev iz generacije po drugi svetovni vojni se je nemškega jezika namreč začelo učiti šele v osnovni šoli, medtem ko je zdaj situacija obrnjena, saj se nihče več ne uči slovenščine, ljudje slovenskega porekla pa svojih otrok ne učijo več jezika svojih staršev oz. starih staršev. Slovenščina tako izginja, bržčas tudi zato, ker so ljudi na veliko žalili, če so govorili slovensko in jih imeli za drugorazredne, lahko slišimo v filmu.

Dejstvo pa je, da koroški Slovenci nekako nimajo skupnih stališč glede manjšinske problematike, saj ni nekega enotnega mnenja ali da bi bilo jasno, v čem si je slovenska manjšina na Koroškem enotna in kaj si pravzaprav želi. Še bolj žalostno dejstvo pa je, da izginja in da je v slabih sto letih ostala le še številčna petina, torej gre za krizo, o kateri nihče ne govori, je ne tematizira, večina pa se obnaša, kot da se to njih ne tiče, nam da vedeti Mračnikarjeva.

Kot tudi, da se je ponemčevanje začelo že pred letom 1920, ko so po plebiscitu bili številni ljudje prisiljeni zapustiti domove, leta 1938, s prihodom Hitlerja in s priključitvijo nemškemu rajhu, pa je bila slovenščina na Koroškem povsem prepovedana. V tistih časih so bili običajni plakati "Korošec govori nemško", čeprav so bili ljudje doma navajeni govoriti slovensko. V teh čudnih časih pa so celo prisluškovali okoli hiš, ali se v njih morda ne govori slovensko.

Znana je namreč t. i. Vindišarska teorija, teza avstrijskega zgodovinarja, antisemita in sovražnika Slovencev Martina Wutta iz leta 1927, sicer člana NSDAP, ki so mu, ironično, tudi ob 100-letnici plebiscita polagali vence na avstrijskem Koroškem. Po tej teoriji naj bi Slovence že od davnega klicali Vendi oz. Vindi, kar je nemška oblika imena Veneti. Čeprav so se leta 1812 preporoditelji odločili, da bodo narod med Alpami, panonsko ravnico in Jadranom imenovali Slovenci, so avstrijski Nemci koroške in štajerske Slovence še naprej imenovali Windisch, prebivalce Kranjske pa največkrat Krajnci, redkeje Slovenci. Slovensko opredeljevanje so Nemci šteli za separatizem, rušenje miru in enotnosti Avstriji, v imenu razdvojevanja Slovencev pa so trdili, da Vindiši niso Slovenci in da vindiš jezik ni slovenski, temveč različica slovanskega jezika oz. nekakšna mešanica slovanskega in nemškega jezika.

Vindišarski teoriji je Wutte poskušal nadeti znanstveno vrednost, jo zbližati z uradnim nacionalsocializmom, po vojni pa se je od tega znova distanciral in se vrnil k svojim prejšnjim nacionalističnim izhodiščem. Izraz "windisch" je Deželni šolski svet Koroške prepovedal leta 1946, nekaj let pozneje pa so izrecno zahtevali, naj se pri slovenskih šolarjih v rubriko o materinem jeziku vpiše slovenščina in ne vindiš.

"Spominjam se, ko sem bil otrok, potem pa so nas izselili. Vsi so se mi samo smejali. Bil sem Slovenec, ki so me izselili in nisem bil vreden nič. Padale so psovke, ki jih ne bi smel slišati nihče. Rekli so, da je sramota, da smo se vrnili živi, pošiljali so nas v Jugoslavijo, kar so počeli že po 1. svetovni vojni, ko je bil plebiscit. Pet družin je bilo takrat, ki so govorile nemško, vse ostale so govorile slovensko," pove eden od izseljenih Slovencev v filmu.

Zanimivo pa je tudi dejstvo, da slovenščina dandanes ostaja jezik igre v vrtcih, dvojezičnost v koroških šolah pa je nagnjena k funkcionalnosti slovenskega jezika zgolj za šolo in ne za vsakodnevno komunikacijo, kar je nekakšna čudna "usoda", saj je v vsakdanji rabi tako vse redkeje slišati slovenskih jezik.

Bodo torej čez dvajset ali trideset let koroški Slovenci še govorili slovensko? Je upravičena bojazen o koristnosti jezika, če ga z nikomer ne moreš več govoriti? Vse to in še več si lahko ogledate v odličnem dokumentarcu koroške Slovenke, ki z vidika izkušenj običajnih ljudi pokaže zatiranje slovenskega jezika in Slovencev po koroškem plebiscitu leta 1920, ki je zgodovinsko zaznamoval življenje Koroške, še posebej pa koroških Slovencev vse do današnjih dni. Film, ki je spreten preplet osebnega in političnega, je prejel nagrado občinstva na graškem festivalu Diagonale, lani pa vesno za posebne dosežke na 25. Festivalu slovenskega filma v Portorožu.