Nekatera konkretna opozorila državi so glede položaja manjšin prihajala v naslednjih letih s pozicije Sveta Evrope (SE), katerega članica je Slovenija od leta 1993, vendar gre v primeru SE predvsem za mednarodno moralno instanco brez vzvodov dejanske politične moči. Upati je, da vendarle lahko pričakujemo kake odločnejše formulacije v pravkar nastajajočem novem poročilu SE o manjšinski situaciji v Sloveniji, saj je tokratna evropska delegacija preverjala zadeve temeljiteje kot v preteklosti.
Ob 30-letnici ustave velja spet poudariti, da se je zlasti po vstopu Slovenije v EU razvilo v domačem slovenskem družbenem okolju civilnodružbeno gibanje za priznanje kolektivnega imena in manjšinskega statusa vsake in vseh šestih narodnostnih manjšin, ki so po razpadu nekdanje federativne države in osamosvojitvi Slovenije ostale in nadaljevale z življenjem v Sloveniji brez in izven kakršnekoli pravne ureditve. Ti napori civilne družbe so kulminirali v posebnem političnem dokumentu države, deklaraciji državnega zbora leta 2011, a se je z njo tudi zaustavilo. V treh desetletjih si je, ob drugačnih vsebinskih izhodiščih, enake ali podobne cilje zastavljala in jim večinoma samostojno sledila tudi maloštevilna nemška manjšina, ki se je v zadnjih letih pridružila skupnim prizadevanjem neformalne koordinacije neustavnih narodnih skupnosti v Sloveniji. Toda tudi vsa ta prizadevanja so ostala brez preboja, so blokirana. Manjšinske solidarnosti ni izkazala nobena izmed v ustavi navedenih manjšin. Ves čas so državi stali ob strani institucionalizirani strokovni dejavniki.
V zadnjih letih je družbeni kontekst v iskanju argumentiranih vsebinskih odgovorov napotoval še na slovensko ustavno sodišče, kjer pa so lahko pričakovanja o možnosti kakršnekoli vsebinske refleksije ostala, glede na toga pravila njegovega funkcioniranja, le neizpolnjena. Tako je ustavno sodišče lani soglasno zavrglo široko artikulirano državljansko pobudo za začetek postopka za oceno pravne relevantnosti in ustreznosti ustave glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin na področju dejanske manjšinske tematike v Sloveniji. Tak sklep je sprejelo z golo obrazložitvijo, da je »ena od procesnih predpostavk za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem (...) pristojnost Ustavnega sodišča« in da »med njimi ni pristojnosti za ocenjevanje ustreznosti ustavne ureditve in medsebojne skladnosti določb ustave« (U-I387/20-4 z dne 23. 10. 2020).
So bila narodnomanjšinska vprašanja v fazi priprave ustave predmet strokovnih razprav? Da, toda analiza je pokazala, da so bile izrazito politično obarvane. Predvsem in na prvem mestu seveda drži, da smo Slovenci z vso zgodovinsko moralno upravičenostjo ustvarjali lastno državo, državo slovenskega naroda. V tem burnem obdobju nastajanja ustave so bila narodnomanjšinska vprašanja tudi med poklicnimi raziskovalci pretežno dojemana na valovih takratnega splošno družbeno odklonilnega vzdušja odnosov do tako imenovanih Neslovencev. Na drugi strani smo se v božični ustavi Republike Hrvaške (1990) kot narodna manjšina lahko našli tudi Slovenci in pripadniki drugih narodov ter narodnosti dotedanje skupne zvezne države. Leto dni mlajša ustava Republike Slovenije te prav tako dejanske segmente populacije v Sloveniji preprosto izloči iz lastnega obzorja in posledične kodifikacije. Vendar glavni problem pravzaprav sledi v zadnjih dveh desetletjih, ker je bilo treba ustavna določila v prihodnje strokovno stalno in dosledno podpirati. Za vse neustavne etnose v državi je tako na Inštitutu za narodnostna vprašanja, z izjemo nemško govorečih, vsiljen zveličaven skupen operativni termin »priseljenci«. Strokovna ignoranca večine najštevilčnejših manjšin in drugih nepriznanih, a tudi dejanskih narodnih manjšin v Sloveniji, skupaj sedmih, vztraja vseh teh 30 let.
Ker je v slovenskem družboslovju čislano mnenje o slovenskih zadevah, če in ko ga izreče znan tuj mislec, naj bo za konec, in ne slučajno, citiran češki humanist Milan Kundera, ki je v Le Mondu 3. julija 1991 zapisal: »V ignoranci se zmeraj skriva aroganca. Ne more biti Evropejec, kdor noče poznati, spoštovati in varovati drugih držav, pa če so še tako majhne in neoborožene, kot so Islandija, Danska ali Slovenija.« Tedaj je želel prispevati k reševanju napadene Slovenije. Da je v ignoranci zmeraj prisotna aroganca, je Kunderovo jasno sporočilo. Veljalo naj bi vsaj v intelektualni sferi, v katerikoli evropski državi, tudi in še posebej v mirnodobnem času. Ali pa so danes v Sloveniji na dominantni institucionalni ravni že apriorno zabetonirana in vsakršnemu dvomu nedostopna strokovna vprašanja, o katerih je možen le kak sporadičen medijski ugovor neinstitucionaliziranega odgovornega posameznika, na katerega se seveda ni treba ne ozirati ne odzivati?
DR. VERA KRŽIŠNIK BUKIĆ, znanstvena svetnica