Idejo za selitev v Prekmurje je dobil v Afriki

Alex Papp je ameriški učitelj, ki se bo poleti preselil na zapuščeno kmetijo v Sloveniji.
Fotografija: Avgusta bosta Alex Papp in Tjaša Rener gostila umetnike in profesorje iz Gane, konec istega meseca pa pripravljata še festival, ki bo imel še bogatejši program kot lani. FOTO: osebni arhiv
Odpri galerijo
Avgusta bosta Alex Papp in Tjaša Rener gostila umetnike in profesorje iz Gane, konec istega meseca pa pripravljata še festival, ki bo imel še bogatejši program kot lani. FOTO: osebni arhiv

Vsi po vrsti ga sprašujejo, kako je prišel na idejo, da si kupi zapuščeno kmetijo v Prekmurju, in Alex Papp odgovarja, da se je dejansko začelo v Gani. V zahodni Afriki je namreč spoznal slovensko slikarko Tjašo Rener, ki že več let živi med Gano in Slovenijo, kmalu sta stkala tesno prijateljstvo in začela razmišljati o skupnih projektih.

»S Tjašo sva se spoznala v Gani, kjer sva oba živela, in postala odlična prijatelja. Pripovedoval sem ji zgodbe o Montani, ona pa meni o Koroški. Ugotovila sva, da je veliko podobnosti, zato me je povabila na obisk v Slovenijo. Ko sem res prišel, mi je bila Slovenija takoj všeč.«

FOTO: osebni arhiv
FOTO: osebni arhiv

Druge priložnosti nista izpustila iz rok

Dalj časa je varčeval, da bi si nekje v mirnem okolju uredil domovanje, kjer bi se lahko spočil med poletnimi počitnicami. »Po obisku v Sloveniji me je Tjaša začela spodbujati, naj denar vložim v Slovenijo. Najprej bolj za šalo kot zares, toda zgodba je postajala vse resnejša, še posebno ko sem začel delati na Dunaju, ki je že precej blizu Slovenije.«

Ideja o skupnem projektu je sicer zorela že dolgo. »Sodelovala sva pri različnih projektih v Gani in pripravljala delavnice za otroke, ko sva sčasoma ugotovila, da se dobro ujameva in da imava enak okus za estetiko in urejenost prostorov.«

Prelomnica je bila, ko je Tjašina mama prek oglasa na facebooku našla osamljeno kmetijo v prekmurski vasi Panovci. Alex in Tjaša sta se v kmetijo prek fotografij takoj zaljubila, toda nato se je zapletlo zaradi epidemije. »Ta kmetija od začetka predstavlja vse, o čemer sva sanjala, a problem je bil, da zaradi koronavirusa nisva mogla priti na ogled, in tako so jo prodali nekomu drugemu,« opisuje dogajanje leta 2020. »Bila sva izredno razočarana, vendar kmetije nisva pozabila. Pri posredniški agenciji sva pustila svoje podatke, naj naju pokličejo, če se bo kaj spremenilo, in čez nekaj mesecev so naju res poklicali. Pri prvotni prodaji so imeli namreč težave s papirji, zato je bila kmetija znova na trgu. Druge priložnosti nisva izpustila iz rok.«

Alex Papp in Tjaša Rener pred svojim novim domovanjem v Prekmurju FOTO: osebni arhiv
Alex Papp in Tjaša Rener pred svojim novim domovanjem v Prekmurju FOTO: osebni arhiv

image_alt
Zakaj Afrika ni več vprašanje, ki bi jo preganjalo

Julija prve večje skupine

Ker je leto dni na kmetiji še živela prejšnja podnajemnica, je posest najprej obiskoval s šotorom in spal na travniku, čez dan pa je raziskoval okolico. Ko se je podnajemnici iztekla pogodba, sta se s Tjašo lahko lotila obnovitvenih del, kar počneta vedno, ko prideta v Slovenijo. »Najprej smo vse skupaj počistili. Ogromno je bilo starega orodja in predmetov, ki smo jih na novo uporabili. Čeprav smo veliko že postorili, je še vedno precej dela.«

Kmetije ne prenavljata samo za domovanje, temveč predvsem zato, da bi postala prostor za kreativno ustvarjanje interesnih skupin in za organizacijo kulturnih dogodkov in izobraževalnih delavnic. »Spomladi bomo dodali kopalnice in tuše, nad hlevom bomo uredili prostor za spanje. Julija, upava, bomo že lahko gostili prve večje skupine, ki bodo lahko prespale na kmetiji.«

Hlev je postal umetniški prostor. FOTO: osebni arhiv
Hlev je postal umetniški prostor. FOTO: osebni arhiv

Četudi projekt postaja vse resnejši, imata Tjaša in Alex še vedno več idej kot načrtov. »Dobro veva, da je to zelo poseben prostor. Zdaj si želiva, da bi imelo do najine kmetije dostop čim več ljudi. Prvi konec tedna v avgustu nameravava pripraviti dogodek za ljudi v soseščini, da se vsi spoznamo, zraven pa želiva predvajati film Šanghaj, ki so ga snemali tudi na najini kmetiji.«

Takšne dogodke sta v preteklosti že gostila, predvsem za prijatelje in družino, a nekaj je bilo tudi že zunanjih gostov, vsi po vrsti pa so bili navdušeni nad dosedanjimi delavnicami, razstavami in koncerti. »To je najin največji problem – vsak dogodek želiva čim bolj približati ljudem in ga ponuditi brezplačno, ampak kmetija bo tako težko preživela. Najini načrti za prihodnost so zato precej večji.«

Kmetija že od začetka predstavlja vse, o čemer sta sanjala. FOTO: osebni arhiv
Kmetija že od začetka predstavlja vse, o čemer sta sanjala. FOTO: osebni arhiv

Indija mu je spremenila življenje

Alex bo poleti učiteljski poklic vsaj začasno opustil in se preselil v Prekmurje. »V Panovcih se počutim kot doma v Montani. Obe pokrajini sta podeželski in z zelo gostoljubnimi ljudmi. V Prekmurju se vsi objemajo, ponudijo žganje in toliko hrane, da potem komaj hodiš. Enako počne moja mama v Montani, ko pride kdo na obisk. V Montani in v Prekmurju so v ospredju dejanja, ne zunanja podoba.«

Toda od Montane do Prekmurja je prehodil dolgo pot. Ta ga je najprej vodila v Indijo, kjer je deloval v prostovoljskem projektu in kamor se je nato vračal več poletij, čeprav je kot učitelj služboval v ZDA. »Indija je bila pri 23 letih moja prva tuja država. Resda sem bil prej že v Kanadi, toda Kanada je od mojega doma oddaljena deset minut vožnje, zato jo težko štejem kot pot v tujino. Indija je povsem druga zgodba, spremenila mi je življenje. Prvič sem spoznal, kako velik je svet in koliko različnih kultur obstaja.«

Deloval je tudi že v Indiji, Gani in na Kitajskem. FOTO: osebni arhiv
Deloval je tudi že v Indiji, Gani in na Kitajskem. FOTO: osebni arhiv

V Panovcih pripravlja kulturne delavnice. FOTO: osebni arhiv
V Panovcih pripravlja kulturne delavnice. FOTO: osebni arhiv
Do zdaj je poučeval že na štirih celinah, saj je kasneje deloval še na Kitajskem, zdaj pa je tretje leto na Dunaju, a priznava, da je sistem na mednarodnih šolah precej podoben, zato ne more soditi, kakšne so resnične razlike v šolskem sistemu med ZDA, Afriko, Azijo in Evropo. »Nekaj več stika z domačim šolskim sistemom sem imel v Gani, saj smo pripravljali delavnice za ganske učitelje. Toda kakšno je recimo šolstvo na Kitajskem, se mi še sanja ne. Na mednarodni šoli smo bili povsem izolirani. Na Kitajskem imajo čudna pravila, zato na naši šoli sploh nismo smeli imeti kitajskih otrok. Eden od razlogov je, da nismo imeli cenzuriranega interneta. Edina izjema so bili kitajski otroci s tujim potnim listom, a to so bili redki otroci iz zelo bogatih družin.«

Čeprav deluje na mednarodnih šolah v podobnem šolskem sistemu, pa ves čas poučuje učence z vsega sveta. »Na Dunaju imamo otroke kar 116 nacionalnosti, govorijo 86 jezikov. V mojem razredu je 22 učencev, ki imajo 28 različnih potnih listov, saj imajo nekateri dvojno državljanstvo,« razlaga. »Toda po drugi strani gre za otroke iz privilegiranega okolja, zato niso tako različni, kot bi si mislili, saj zaradi družinskih privilegijev odraščajo precej podobno.«

Učitelj je že dve desetletji. FOTO: osebni arhiv
Učitelj je že dve desetletji. FOTO: osebni arhiv

Ustvarjanje unikatne zgodbe

Izkušnje, pridobljene v dvajsetih letih poučevanja otrok z vsega sveta, bo skušal unovčiti tudi v Panovcih, še posebno ker kmečko in podeželsko okolje ponuja več možnosti učenja. »Razmišljam o organizaciji šolskih kampov. V razredu se vedno zavedam prostorskih omejitev, teh pa v Panovcih ni. Imam precej idej, kako bi otroci prihajali na petdnevne kolonije, kjer bi ustvarjali iz različnih materialov, risali, uporabljali staro orodje … Veliko bi lahko eksperimentirali. Na kmetiji bi se lahko srečevali tudi učitelji in izmenjevali izkušnje, prav tako imava s Tjašo veliko zamisli za umetniške delavnice, koncerte in kulturne rezidence.« Tako bosta že avgusta gostila umetnike in profesorje iz Gane, konec istega meseca pa pripravljata še glasbeno-slikarski festival.

In čeprav vseh načrtov še nista dorekla, je Alex Papp pred selitvijo v Slovenijo poln sveže energije. »Predvsem sem navdušen nad vsemi možnostmi, ki se odpirajo. Tjaša ima umetniški pogled, jaz učiteljskega, kar gotovo lahko poveževa v izvrstne projekte in ustvariva unikatno zgodbo.«

Preberite še:

Komentarji: