Nedavno ste izdali svoj prvi solo album Ronin. Zakaj ste mu dali naslov po samuraju odpadniku brez gospodarja? Se imate tudi sami za neke vrste odpadnika?

Do imena Ronin je prišlo po spletu dogodkov, ki so se odvili še pred snemanjem albuma. Ko sem začel spreminjati in preurejati svoje življenje, sem oblikoval program, ki sem se ga držal in ohranjal fokus na izpolnjevanju svojih ciljev. Tako sem dobil idejo za koncept Ronin lifestyla, v katerem se lahko najdejo vsi tisti, ki so pustolovskega duha, ki radi živijo po svojih pravilih, ki imajo čut za moralne in družbene vrednote in se trudijo rasti iz dneva v dan – fizično, mentalno in duhovno. Tako sem naletel tudi na instrumental z naslovom Samurai, na katerega sem napisal in posnel komad z naslovom Ronin. Glede na vso prehojeno pot se je to zdel najbolj primeren naslov za celoten album.

Kaj je skupni imenovalec vaših besedil?

Poleg tega, da vse črpam iz svojega življenja, je rdeča nit mojih besedil ta, da ne glede na tematiko in zgodbo v besedila vpletam življenjske resnice ali spoznanja, ki so mi pomagala na moji poti. In čez glasbo skušam to prenesti na druge. Koncept albuma je torej motivacija, za glasbo in ustvarjanjem pa se skrivajo osebna rast, disciplina in ravnovesje. Album odraža moje obdobje samouresničevanja, fokusa in premika naprej.

Od kje ime Dwon?

Ime Dwon izvira še iz mojih srednješolskih dni. Že takrat sem repal, pri osemnajstih pa sva s prijateljem ustanovila duo S.O.S., s katerim sva izdala dva studijska albuma. Ne spomnim se točno, kaj se mi je pletlo po glavi, verjetno pa D.WON, torej Dejan WON – v prevodu Dejan zmagal – ali pa ker se lahko to prebere tudi kot The One. Kakor koli, ime je le skupek črk, najbolj pomembno je kaj oziroma kdo stoji za imenom. Obdržal sem ga v večji meri zaradi ''zgodovinske vrednosti''.

Kako bi opisali svoj glasbeni slog? Pravite, da imate poseben flow, ki ga imenujete ''digital drug'' in pri katerem ste genski zapis hip-hopa križali z novodobnim zvokom. Je to tisto, kar vas loči od ''konkurence''? V današnjih časih je namreč težko biti drugačen ... Zdi se, da glasbeniki eden drugega samo kopirajo. Menite, da je vam uspelo stopiti iz množice?

Glasbeni slog in osnova sta hip-hop, vendar s svežimi instrumentali in flowi. Fraza ''digital drug'' je nastala, ko sem poskušal opisati zvok albuma, saj so instrumentali takšni, da te ''odpeljejo''. Album je raznolik, a sem povezal glasbo, rime in flow tako, da deluje kot eno in te pelje – in temu rečem ''digital drug''. Gre za vsebino, tematiko in predstavitev. Komadi na albumu so delčki, ki sestavljajo celoto.

Lahko bi rekel, da me moj zvok, rime in flow ločijo od ostalih. Dokler si originalen, zvest sebi in ne kopiraš drugih, si unikat. Zato menim, da mi je uspelo stopiti iz množice na račun svoje originalnosti. Želim, da ljudje ob moji glasbi uživajo in se z njo poistovetijo.

Kdo izmed glasbenikov je imel s svojo glasbo oz. besedili na vas do zdaj največji vpliv?

Poleg Nasa, DMX-a, Big Puna, Biggieja in ostalih raparjev iz 90., je največji vtis name v mojih najstniških letih naredil Tupac. Lahko rečem, da so njegovi teksti in stil vplivali tudi na moje zgodnje začetke.

Lahko človek žanr, kot je hip-hop oz. rap, kdaj ''preraste''? Sami sebe vidite, da bi pri šestdesetih še vedno repali?

Dvomim, da bi lahko prerastel hip hop. To je kultura moje generacije in zame je več kot glasba. Gre za določeno držo in odnos do življenja. Tako kot rock and roll. Dokler si mlad po srcu, imaš to v sebi. Poleg tega je rap izražanje v rimah – neke vrsta poezija. Mislim, da izražanje na ta način nima starostne omejitve.

Menite, da slovenska glasbena scena daje dovolj prostora glasbenikom, ki si šele utirajo svojo pot? 

Nekaj prostora si glasbenik lahko naredi sam, nekaj prostora ti dajo radijski in televizijski glasbeniki uredniki. Veliko prostora zavzemajo že uveljavljeni glasbeniki, na koncu seveda odloči publika – kar pa se lahko zgodi le, če te sliši. Menim, da je največji izziv glasbenika, kako doseči čim več ljudi. V teoriji je veliko bolj enostavno, kot v praksi. Pri uspehu mislim, da najbolj šteje vztrajnost. 

V Sloveniji danes ni lahko biti umetnik, sploh pa ne raper. Marsikdo iz političnih krogov na umetnike vašega kova namreč gleda zviška, čeprav ste verjetno edini necenzuriran glasbeni odsev družbe ... Kakšen je vaš pogleda na situacijo v kulturi?

Že v preteklosti so znali kulturo zelo politizirati, a zdi se mi, da danes še veliko bolj. Jaz osebno se trudim, da to ne vpliva na moje ustvarjanje. Čeprav je danes to malo težje, saj ob vseh omejitvah in poročanju medijev o razmerah v državi in drugje po svetu, čutimo toliko večji pritisk in potrebo po reagiranju. Umetnik bi moral vedno odražati duh časa v katerem živi. 

Veliko stavite ne le na svoja besedila, ampak tudi na svoje fizično, kot tudi psihično zdravje. Sledite programu za zdravo življenje in osebno rast. Zdrav duh v zdravem telesu, torej. Na lahko zaupate, kako skrbite za svoje telo in um?

Sestavil sem program, ki se je skozi čas razvijal in nadgrajeval. Zajema različna področja. Začel sem s fizičnim treningom, potem pa dodal tudi trening za um in skrb za duhovno plat življenja. Za telo skrbim s pomočjo street workouta – treniram z lastno težo. Če čas dopušča opravim tudi dva treninga dnevno. Um krepim z mrzlimi prhami in ledenimi kopelmi, meditacijo, ... Moja jutranja rutina se začne z raztezanjem, dihalnimi vajami in nadaljuje s treningom in mrzlim tušem. Šele potem zajtrkom. Po navadi mine okoli 14 ur od zadnjega večernega obroka, do prvega jutranjega.

S čim se poleg glasbe v življenju še ukvarjate?

Po izobrazbi sem ekonomski tehnik, tako da delam v tej panogi. Med moje hobije oziroma priljubljene dejavnosti pa sodijo tradicionalno lokostrelstvo, branje različnih knjig, preživljanje časa v naravi, treningi, druženje s punco in prijatelji, pa tudi kakšna igrica na PS4 se odigra. (smeh)

Vaša življenjska sopotnica je plesalka ob drogu. Ste se tudi sami kdaj preizkusili v tem?

Res je, moja punca je profesionalna pole dance plesalka. Ob obisku njenega plesnega studia se nisem mogel upreti, da ne bi poizkusil tudi to. Naučila me je par osnov in lahko trdim, da ni enostavno.

Svojo glasbeno pot ste, kot rečeno, začeli v skupini S.O.S in pred solo prvencem izdali dva albuma. Potem ste padli, tudi z digitalnega obličja. Zakaj se je za vami tedaj izgubila vsaka sled in kaj vas je premamilo nazaj v svet hip-hopa? Kako ste se v tem času spremenili kot človek in glasbenik?

Za sabo imam na glasbenem področju že kar nekaj zgodovine – premikal sem tudi določene mejnike. Po podpisu pogodbe z Menartom in izdanimi singli sem pri ustvarjanju doživel ''flat line''. Nisem čutil želenega napredka, zato sem se umaknil, da bi delal druge stvari, a sem hitro spet začel razmišljati o glasbi in ustvarjanju. V tem obdobju je trap postajal vedno bolj popularen, nekateri so ga zaničevali, drugi oboževali. Meni je bil kar všeč. Začel sem iskati nek vmesen zvok. Zgodilo se je, da sem ga našel in tudi navdih se je vrnil. Čez proces ustvarjanja sem oblikoval koncept Ronin, ki se odraža na življenjskem slogu in albumu.

Kdaj je življenje za vas zares dobilo smisel? Kdaj ste našli svoj ''hustle''?

Ko sem prišel do želje, da sta ustvarjanje in osebna rast vodilo mojega življenja. Od takrat se tega držim in to uresničujem skozi glasbo. ''Smisla ne boš najdu, če ga sam ne boš ustvaru.''

Rap in hip-hop je danes le še bleda senca kritičnega žanra, ki je družbi nastavljal ogledalo. Kljub temu še premore ščepec svoje nekdanje karizme. A s komercializacijo in odvodi, kot je trap, je na površju postal le še ena pop zvrst, ki ne nastavlja več ogledalo družbi oz. ga nastavljajo mnogi, ki zato niso poklicani, ampak ga izkoriščajo, ker je pač ''kul'' pljuvati vsepovprek in črpati navdih iz bede. Se sami čutite poklicane za to, da repu ohranjate dostojanstvo? In kako sami vidite sporočilno vrednost hip-hopa danes? V besedi je moč ... a le, če so te besede iz srca in lastnih izkušenj ...

Drži. Hip-hop se je skozi leta kar spreminjal in nastajale so nove podzvrsti. Pri modernem main stream trapu ali pop hip-hopu danes v ospredje bolj prihaja glasba in določen vajb, ne pa besedila. To se verjetno odraža tudi na generaciji, ki to posluša oziroma obratno. Sam dajem med ustvarjanjem glasbe velik poudarek besedilom. Meni so teksti pomembni. Želim, da ima pesem vse – dober tekst, flow in instrumental. Mislim, da vsi pravi ljubitelji hip-hopa dajo veliko na besedila, saj so prav ta esenca hip-hopa – neka osnova. Sam se ne čutim poklicanega, da bi ohranjal dostojanstvo hip-hopa, to enostavno počnem iz spoštovanja do kulture. Trudim se pisati iz srca in repat z dušo.

Na kaj želite, da ljudje naprej pomislijo, ko slišijo ime Dwon?

Rad bi, da začutijo dober vajb, občutek navdiha in motivacije. Seveda bi rad tudi, da se ob mojem imenu spomnijo na dobro glasbo.

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni in kaj iz preteklosti bi spremenili, če bi imeli to moč?

Ponosen sem, da sem stopil na pot osebne rasti in da se razvijam, kakor se. Vem, da je pred mano še dolga pot, zato lahko rečem, da sem najbolj ponosen na to, da se je držim. Ker živim, kakor čutim, ne bi spreminjal nobene stvari, ker verjetno ne bi bil oseba, kakršna sem danes. Ne rečem, da je vse bilo ali pa je popolno, a moje odločitve so prihajale iz srca, zato nimam obžalovanj.

Se spomnite svojega prvega stiha?

Napisal sem ga pri štirinajstih letih, naslov komada pa je bil 'Kriv'. Zgodba je bila izmišljena, začelo pa se je tako: ''Na sodišču sem bil, pred poroto sem stal, moj odvetnik je sodniku v oči lagal ...''

Kaj vas na tem svetu najbolj moti in kaj najbolj fascinira?

Na globalnem nivoju me moti stanje, v kakršnem je svet in stvari, ki se dogajajo. In to samo zaradi potrebe po moči in pohlepa posameznikov. Me pa fascinira, da kljub vsemu, kar se dogaja, večina ljudi ohranja dobroto, sočutje in smisel za humor.

Katera je vaša še neuresničena želja iz otroštva?

Ne spomnim se, da bi imel kakšne posebne želje, ki je ne bi izpolnil. Mogoče sem bil le skromen ali pa imam slab spomin.

Katero vprašanje si želite, da bi vam ga zastavili, pa vam ga nismo? In kakšen bi bil odgovor nanj?

Recimo vprašanje, kdaj in kje sem prvič nastopal na odru? Rekel bi, da pri svojih šestnajstih v klubu K4 na večeru hip-hopa, ko je bil med nastopi tudi open mic. Ni bil nastop po lastni izbiri. Bil sem na drugem 'flooru'  kluba in do mene so prišli prijatelji in me začeli vleči stran. Smejali so se in govorili nekaj v smislu ''to moraš videti''. Kar naenkrat sem stal na odru, DJ je spustil beat in ker sem najbolj poznal svoj prvi komad 'Kriv', sem ga začel repat. Bilo je super, odličen večer in lep spomin.