Skrb za okolje ali zaviranje napredka?

Po drugi strani varstvo okolja med Slovenci ni zelo priljubljeno. Okoljevarstveniki in okoljski aktivisti so v javnem diskurzu zelo pogosto prikazani ali pojmovani kot hipijevski idealisti, ki zaradi sentimentalnih razlogov (ptice, čista pitna voda, lep gozd) nasprotujejo marsikateri stvari, ki prinaša napredek. Okoljski aktivisti in njihovo delo so v očeh javnosti eni izmed glavnih krivcev, da na Krasu nimamo ne vetrnih elektrarn ne dirkalne steze, da gradnja tretje razvojne osi poteka s polžjim tempom in da so tuje investicije, kot je bila famozna Magna Steyr, precej redke. Okoljski aktivisti so pogosto označeni kot razvajene mestne srajce, ki se vtikajo v zasebne zadeve poštenih podeželskih ljudi in jim s svojimi protestnimi akcijami ne le otežujejo življenje, ampak kradejo delovna mesta, možnost razvoja in boljšo prihodnost.

Treba je dejati, da so bili okoljski aktivisti v zgoraj omenjenih primerih večkrat uporabljeni kot grešni kozli. Okoljevarstveniki so si že večkrat pri večjih projektih uspeli pridobiti široko podporo slovenske javnosti (Lafarge v Trbovljah, Salonit Anhovo), ki so jo tudi uspešno izkoristili za dosego svojih ciljev. Zato ne moremo trditi, da slovenska javnost a priori sovraži okoljske aktiviste, kar dokazuje tudi množična udeležba volivcev na referendumu o zaščiti vodnih površin predlani.

Zakaj torej ta konflikt? 

Skrb in briga za okolje sta vrednoti, ki lahko združujeta vse segmente političnega spektra in družbenih skupin. Dandanes okoljevarstvo najtesneje povezujemo s politično levico in progresivnostjo, kar pa ni samo po sebi umevno oz. točno za vso zgodovino. Zaščita podeželja in njegovih krajin ostaja zelo pomembna tema za velik del konservativnih politikov. Konservativna tendenca okoljevarstva je v preteklosti večkrat pretiravala in postala čisto reakcionarna, pri čemer so bili nosilci te tendence paradoksalno velikokrat progresivni levičarji. Najbolj kritičen primer je okoljevarstveno nasprotovanju grajenju jedrskih elektrarn, ki so med 'neobnovljivimi' viri energije nedvomno najmanjši onesnaževalci. Zaradi lastne ogromne moči nam jedrska elektrarna omogoča, da izklopimo večje število termoelektrarn in s tem zmanjšamo količino izpustov. Kljub temu so v zadnjih 50 letih okoljevarstveniki posebej v razvitih državah protestirali proti izgradnji skoraj vsake jedrske elektrarne. To je največji rezultat pustilo v Nemčiji in Avstriji, kjer v tem trenutku ni aktivna niti ena sama jedrska elektrarna, Nemčija pa je največji evropski uporabnik premoga v termoelektrarnah.

Varovanje okolja je torej lahko realističen izgovor za zaustavljanje razvoja in napredka. Drugi razlog, zakaj je okoljski aktivizem osovražen, pa je domnevno zagovarjanje določene smeri razvoja in napredka, za katero povprečni državljan meni, da mu bo dejansko škodila. Zelo zgovoren primer je nedavna odločitev Evropskega parlamenta podpreti resolucijo, ki bi v državah članicah EU po letu 2035 prepovedala proizvodnjo avtomobilov z motorjem na notranje izgorevanje. Čeprav je prehod na večinsko uporabo električnih avtomobilov najverjetneje nujen in neizbežen, je postavljeni rok zelo optimističen. Za slovenski avtomobilistični trg, ki v velikem delu temelji na prodaji rabljenih avtomobilov in ki nima postavljene solidne infrastrukture električnih polnilnic, bi bila prehitra tranzicija z motorjev na notranje izgorevanje na električne avtomobile prava katastrofa. Ne le, da nimamo dovolj električnih polnilnic, temveč so pomanjkljive tudi naše kapacitete proizvodnje energije in javnega prevoza, ki ne more učinkovito prevzeti dela bremena med tranzicijo na električne avtomobile. Podobno situacijo imajo tudi ostale večje in razvitejše države članice, kot je npr. Italija. Povprečni državljan si zato takšne odločitve težko predstavlja kako drugače, kot da bi si mislil, da so ljudje v Bruslju popolnoma odtujeni od državljanov Evrope. Zato je to lep primer, kako sicer koristna in pametna odločitev zaradi svoje prevelike radikalnosti povzroči popolnoma nasproten učinek.

Kako torej iti dalje? 

Vključevanje principov trajnostnega razvoja in skrbi za okolje v vse večje zasebne in javne projekte bo v naslednjih letih samo še raslo v obsegu. K temu nas obvezujejo podnebne spremembe zaradi ogrevanja ozračja, katerih posledice so vsako leto hujše – kot je bilo vidno lani v obsežnih požarih na Krasu. Zatorej je treba poskrbeti, da bomo povprečni državljani vedeli in čutili, da imamo od tega nekaj koristnega, več kot le povišane cene na položnici. Denimo – trenutno ima velik delež voznikov avtomobilov dokaj upravičen strah, da bi jim tranzicija na električni avtomobil pomenila velik minus, ker so ti zelo dragi, imajo manjši doseg od motorjev na notranje izgorevanje, zanje ni niti približno enako veliko mest za polnjenje in ker zaradi dotrajanosti baterije ni mogoče istega avtomobila prodati na trgu rabljenih vozil. V teoretičnem primeru, ko vsaj določene izmed teh predpostavk ne držijo – recimo, da imamo vzpostavljeno gosto mrežo hitrih električnih polnilnic –, se privlačnost električnega avtomobila bistveno poveča. Ob istočasni povečani investiciji v širitev kapacitet javnega prevoza z vlakom in avtobusom (posebej v večjih mestih), ki bi razbremenila osebni cestni promet, bi zelena tranzicija za povprečnega avtomobilista nenadoma postala nekaj zelo dobrega in koristnega.

Na srečo imamo na voljo uspešen primer iz prakse, ki dokazuje veljavnost takšnega pristopa: sončne elektrarne. Pred desetimi leti so sončne celice ali elektrarne na strehah imeli samo veliki tehnološki navdušenci, ki jih je splošna javnost jemala kot en korak oddaljenih od čistih čudakov. Danes ima sončne elektrarne nameščene že več kot 10.000 slovenskih domov in ta številka se bo še nadalje povečevala. Za to hitro rast obstajata dva razloga:

1) za namestitev elektrarn je država namenila konkretno subvencijo, ki je bistveno zmanjšala ceno nabave za potrošnika;

2) namestitev elektrarne lastniku in njegovemu gospodinjstvu merljivo zmanjšuje cene električne energije, in to na dolgi rok.

Od nove sončne elektrarne in trajnostnega razvoja ima v tem primeru gospodinjstvo jasno in otipljivo korist, zato se ga niti slučajno ne bo branilo. Prav zato je smiselno, da se poskuse popularizacije električnih avtomobilov ali drugih okoljskih investicij širši javnosti upravičuje na podlagi merljivih pozitivnih učinkov, ki bodo vidni vsakemu gospodinjstvu. Ko dosežemo to, bo za trajnostni razvoj v javnosti prisoten širok in globok družbeni konsenz.