Dan Reformacije praznujemo
Enega najpomembnejših praznikov našega naroda in njegove kulture praznujemo že od leta 1992. Večina se ob njem spomni samo Primoža Trubarja, vendar Trubar ni bil edini, ki nam je prinesel knjižni jezik.
Težko je ugibati, kaj bi bilo, če bi bilo drugače, nedvomno pa bi Slovenci še kar nekaj časa čakali na prvo knjigo v svojem jeziku, če ne bi bilo Primoža Trubarja. Se posebej, če upoštevamo, da je narečna pestrost našega jezika tolikšna, kot malokaterega drugega in da se Slovenci težko dogovorimo že o veliko manj pomembnih stvareh, kot je skupen jezik.
In čeprav je bilo protestantsko gibanje predvsem verske narave, ki je razcepilo Evropo in je povzročilo razkol tudi v našem narodu, pa nam je po drugi strani prineslo "združitev v jeziku", ki nas je nato ohranjala kot narod v naslednjih stoletjih in kulminirala z razglasitvijo naše prve prave samostojne države, v kateri smo sami svoj gospodar in nam to priznavajo tudi drugi.
Ko praznujemo Dan reformacije, večina najprej pomisli le na Primoža Trubarja, očeta "Katekizma" in "Abecednika", mogoče se kdo še spomni Jurija Dalmatina in njegove Biblije (kar je bila ena od osnovnih podmen protestantizma - da mora biti Sveto pismo dostopno in razumljivo vsakomur), na Adama Bohoriča, ki je napisal prvo slovensko slovnico, pa že mnogi pozabijo. In Sebastjana Krelja, ki je postavil prvi slovenski pravopis, poznajo le še "piflarji". Vendar so v resnici vsi nekakšni "Štirje sveti kralji slovenskega knjižnega jezika".
Brez njih bi bil naš razvoj našega naroda v vseh pogledih počasnejši, narodna zavest oslabljena, kultura pa siromašnejša. In zato je prav, da so dobili svoj praznik, čeprav z več kot 450-letno zamudo. In prav bi bilo tudi, da ne pozabimo, ko se omenja Dan Reformacije, prav na nobenega od njih.
