Davor Janjić je bil tudi Ljubljančan. Lahko bi se reklo tudi Slovenec. Tako poznavalsko ljubeč in spoštljiv kot kritičen do slovenstva, kot je znal biti on, je bil redkokdo. Nenazadnje je bil v mladosti smučar in mladenič, ki so mu slovenski smučarski asi pomenili veliko, če ne drugače in prej, pa se je vsako leto javil vsaj na dan smuka v Kitzbühelu. In če je na njem zmagal Beat Feuz, za katerega je zadnja leta navijal, je bil zanj dan popoln.
Ponosen, da so ga klicali »mali«
Kot letnik 1969 je Janjić pomenil generacijski most med staro in novo gardo jugoslovanskih igralcev. Prvič se je na filmu pojavil leta 1987 v filmu sarajevskega režiserja Ademirja Kenovića Ovo malo duše, v katerem je ob njem igral tudi Branko Đurić. Nemalo zatem mu je hrvaški režiser Krsto Papić dal glavno vlogo v filmu Življenje s stricem, v kateri je upodobil o sistemu dvomečega nečaka partijskega veljaka, ki ga je igral Miodrag Krivokapić. Film je bil na filmskem festivalu v Pulju razglašen za najboljšega in bil nominiran za oskarja, Janjića pa je lansiral v jugoslovansko filmsko ozvezdje oziroma v prvoligaško igralsko srenjo, ki so ji načelovali velikani kot Danila Bata Stojković, Pavle Vujisić, Bata Živojinović, Miki Manojlović, Dragan Nikolić in številni drugi filmski delavci, vključno z montažerji, snemalci, kaskaderji. Vse jih je pomnil in za vse je znal reči, da so največji. Status največjega mladega talenta je potrjeval v filmih kot Kuduz, Čaruga, Praznik v Sarajevu in seveda v Outsiderju, slovenskem filmu, ki se šteje za eno njegovih najboljših vlog. Tudi v nadaljevanju je v Sloveniji snemal veliko. Pojavil se je v Bluesu za Saro, Sladkih sanjah, v Vladimirju, Atorziji, v Desperado tonic, Petelinjem zajtrku, L kot ljubezen, Jaz sem Frenk, filmih Korporacija, Ameba, Inventura, Prasica, slabšalni izraz za žensko. V slovenskem gledališču je nazadnje nastopal v predstavi Ekscentrik – nenehna Antigona Dragana Živadinova. Težko je rekel ne, četudi je šel pod ceno. Do slovenske filmske in gledališke scene je čutil pripadnost in dolžnost, da ji pomaga, kajti zavedal se je, da je most. Med vzhodom in zahodom, med Slovenijo in Emirjem Kusturico, če želite. Nekdo, ki je vedel obče koristne stvari, ki jih velja deliti v obče dobro, ena njegovih velikih, a žal neuresničenih želja pa je bila, da bi filmsko uprizoril Bosanske basni, strip Tomaža Lavriča, v katerih bi Janez Škof, zanj eden največjih živečih igralcev, zagotovo imel pomembno vlogo. Nikdar ga ni zanimal osrednji pogled na stvari, ampak je iskal bistvo in ena najljubših besed oziroma pojmov mu je bil »ontološko«.
Davor Janjić je bil ponosen na to, da so ga starejši jugoslovanski velikani klicali mali, ker mu je to pomenilo, da so ga vzeli za svojega in da je on ta, ki nadaljuje veliko izročilo. Vključno z alkoholom. »Teče pivo kot mleko z bregov,« je ena njegovih številnih anekdotičnih pripomb. Ko je marca 2016 umrl Dragan Nikolić, je bil človek, ki je lahko najbolje osvetlil njegov lik, prav on. Takole je med drugim spregovoril o legendi in med vrsticami pojasnil še marsikaj: »Nikolićev režiser je bil Žika Pavlović, ki je na koncu kariere snemal v Sloveniji. Ker ste mu samo vi dovolili snemati. Žika se je tam konec šestdesetih let, tako kot vsak normalen človek, ukvarjal z vprašanjem seksualne revolucije. Ustvarjal je filme o osvobajanju. Od južnoslovanskih narodov je seksualna revolucija do neke mere uspela samo v Sloveniji. Brutalen bom. Ker je samo tukaj v tistih časih mati hčeri znala razložiti, kaj je kondom. Zaščita. In podobne zadeve. Govorim tako metaforično kot konkretno. To je uspeh seksualne revolucije. In na tej točki poka odnos vzhoda in zahoda. Slovenke so v Jugoslaviji veljale za lahka dekleta. Zmota. Slovenke si nisi vzel ti, ampak si je ona tebe.«
Luknja, ki se je ne da zakrpati
Davor Janjić je eden zadnjih starojugoslovanov, ki je odšel. Eden zadnjih, ki je nekdanjo državo ljubil do zadnje pedi zemlje, ki so ga navduševali tako NSK kot makedonske narodne pesmi. Popoln nenacionalist. A nemara še pomembneje je, da je bil človek, ki je nekdanjo državo in njene naslednice skozi spoj politik, ideologij, religij, kultur in še česa razumel do obisti oziroma kot redkokdo. Zato je tudi lahko igral vloge najširšega razpona, ne glede na nacionalno opredeljenost. In to ne samo vloge finih in dobrih fantov, s kakršnimi se je prebil na začetku, ampak tudi vloge negativcev, slabih ljudi, v katerih se lomi morala. Od beograjskega izprijenca v filmu Nataša do ustaša v Ponosu Ratkejevih. To zmorejo samo največji poznavalci človeške duše, kar je on, tudi zasebno igralec nevarne igre, bil. Tudi zato je njegov prezgodnji odhod nenadomestljiv, pomeni izpad znanja in luknjo, ki se je ne da zakrpati.
Odšel je nemalo potem, ko se je vrnil na veliko sceno. Ko je vnovič začel snemati velike produkcije, kot film Oluja oziroma film Bauk, ki je še vedno v delu. Poslovil se je na pragu vnovičnega vzpona svoje igralske kariere, ko je bil v vseh pogledih pripravljen in sposoben stopiti v čevlje svojih velikih in v večini primerov prav tako že pokojnih vzornikov ter prenesti njih izročilo. Ko je minulo jesen pojasnjeval, kakšna je najnovejša vloga, ki jo igra, je dejal, da je primerljiva z izvedbo skladbe Ovaj život za mene ne važi, kot jo je odpela prav tako pokojna pevka Ljiljana Petrović. Čau, Janjo.