Suženjstvo brez verig

10.1.2023 | 08:20

Spomenik Matije Gubca v Krškem. (Foto: arhiv DL)

Po večletnem izkoriščanju in mučenju zastonj delovne sile – sužnjev, ki so jih bogataši kupovali na tržnicah kakor ostalo blago in jih torej niso smatrali za ljudi, temveč za potrošni material, je končno prišel tudi čas, ko je bilo le-to prepovedano.

Toda pojavila se je moderna oblika suženjstva, kjer delovna sila ni bila vklenjena v verige, da jim ne bi pobegnila, temveč so jih zemljiška gospoda-fevdalci in plemiči priklenili nase s pogodbami. Kmetje, tako imenovani tlačani, so za njihovo zemljo, ki so jo obdelovali ročno in z najbolj primitivnim orodjem, morali gospodi plačevati dajatve v pridelkih in kasneje tudi v denarju ter preživeti še sebe in svojo družino. Če so bile letine slabe, suša ali preveč dežja in zemlja ni obrodila, so jih nagnali iz bornih hišic in marsikatera družina je zaradi revščine tudi pomrla. Sploh pa otroci, ki so prezebli in lačni hodili naokrog kakor sence. Ni bilo nobenega usmiljenja, nasprotno, gospodo je zajel ogromen pohlep imeti čim več in zato so tudi dajatve vedno bolj zviševali, čeprav v URBARJU (popis prihodkov in pravic zemljiškega gospodstva ter podložniških-tlačanskih dajatev) to ni bilo zapisano. Poleg tega pa so jih pestile še druge nesreče, namreč vedno bolj pogosti so bili turški vpadi, ki so razen kraje bornih pridelkov jemali tudi življenja. Pa tudi cerkveni odpustki so bili vedno dražji.

Vsled vsega tega je tlačanom prekipelo in leta 1478 se je zgodil prvi kmečki upor na Koroškem, kjer so se kmetje povezani v kmečko zvezo BUND, kar so kasneje v slovenskem jeziku poimenovali PUNT, uprli plačevanju dajatev. Vendar je cesar ukazal punt zatreti in z vdorom Turkov se je vse končalo.

Leta 1515 so predstavniki Kranjske velike kmečke zveze s priključeno Štajersko in Krasom odšli k cesarju, da bi jim ukinil nove davke, kar je tudi obljubil, vendar je obljubo prelomil, zvezo ukinil in z najemniško vojsko kmete, ki so razočarani začeli požigati gradove, tudi premagal.

Leta 1573 pa se je zgodil veliki hrvaško-slovenski upor. Vključeni so bili vzhodni del Štajerske, Kranjska, hrvaško Zagorje in Posavina. Njihov vodja je bil Matija Gubec. Zahtevali so odstranitev fevdalcev kot nepotrebnega sloja družbe. Toda upor ni uspel, kmetje so bili močno poraženi in pričelo se je krvavo maščevanje plemičev nad njimi. Vodjo Matijo Gubca so ujeli, ga privlekli v Zagreb in pred očmi vseh strahovito mučili in nazadnje razčetverili.

Upori v taki obsežnosti so za nekaj časa zamrli, kmetje so živeli vedno težje, saj so jim nalagali vedno večje dajatve.

Leta 1713 se je zgodil še Tolminski punt, zadnji veliki na Slovenskem pred reformami Marije Terezije.

Leta so tekla, naši kmetje so komaj še preživeli in pričela se je industrijska revolucija. To je bil nov hud nasprotnik, tukaj niso pomagale ne vile, grablje in motike, proti strojem pač niso imeli moči. Suženjstvo brez verig se je nadaljevalo.

Smo v digitalni dobi, marsikje se suženjstvo še vedno nadaljuje, sedaj v prefinjeni obliki.

Letos se spominjamo 450. obletnice hraško-slovenskega punta in smrti Matije Gubca ter 310. obletnice velikega Tolminskega punta. Spominja pa nas tudi na trdoživost slovenskih kmetov in vseh Slovencev, da smo trdoživi in ponosen narod, ki mu tudi neuspehi ne vzamejo volje in se vedno borimo za pravico.

E. C.