Matej Mohorič je postal Signor Sanremo
»O tej dirki sem razmišljal celo zimo. Po padcu na Strade Bianche sem imel nekaj težav s kolenom, a nikoli nisem nehal verjeti. Nikoli ne odnehaj. Nikoli ne vrzi puške v koruzo. To je moje današnje sporočilo vsem. Danes sem tukaj in kar ne morem verjeti, da sem zmagal. Danes nisem bil najboljši, a dovolj dober, da sem ostal s favoriti, nato pa sem šel samo še na polno do cilja. To je neverjetno! Na spustu sem nekajkrat tvegal, šlo je za las. Moja potopna sedežna opora mi je veliko pripomogla k dodatni hitrosti in varnosti,« je v cilju povedal Matej Mohorič, prvi Slovenec z zmago na dirki Milano–Sanremo.
Najdaljša enodnevna dirka na koledarju World Tour dirk ni težka samo zaradi svoje dolžine, ampak tudi zato, ker je tako zgodaj na začetku sezone. Vseeno kolesarji pravijo, da je to dirka, ki jo je najlažje zaključiti, a najtežje zmagati. Milano–Sanremo je prvi izmed petih kolesarskih spomenikov v sezoni.
Dirka, ki ji pravijo tudi La Primavera ali Classicisima je bila dolga 293 kilometrov. Najprej jo je zaznamovalo osem ubežnikov, ki so pelotonu ušli od samega štarta. Njihova največja prednost je bila sedem minut. Po tradiciji takim pobegom na takih dirkah nikoli ne uspe priti do cilja. Tudi letos jim ni, zadnja dva ubežnika sta bila ujeta na zadnjem klancu. Na Poggiju, kjer je Tadej Pogačar kar trikrat napadel. Enkrat je z napadom poskusil tudi Primož Roglič. Jan Tratnik pa je vseskozi visel na elastiki, ki pa se ni pretrgala vse do cilja.
Favoriti so čakali do zadnjega klanca, potem pa niti sekunde več
Jumbovci in Pogačarjevi moštveni kolegi so naredili vse, da ubežnikom ni uspelo narediti neulovljive prednosti. Na predzadnjem klancu je bilo že povsem jasno, da se bo ubežniška zgodba končala veliko pred ciljno črto. Dirka Milano–Sanremo se skoraj vsako leto odloči na zadnjem klancu Poggio. Predzadnji klanec, Cipressa, ki je dvajset kilometrov pred ciljem je drugo največje sito na dirki. Klanec na Cipresso je položen, dolg samo 4, 5 kilometra, a po dobrih 270 kilometrih predstavlja največjo oviro za večino kolesarjev. Osip pelotona je velik, dokončen pa na zadnjem klancu Poggio.
Taktika moštev na dirki Milano–Sanremmo je že nekaj let skoraj enaka. Ubežniki ne smejo uiti, na zadnjih dveh klancih morajo ekipe s favoriti storiti vse, da se rešijo šprinterjev. Potem sledi spust s predzadnjega klanca Cipressa, s katerega morajo pomočniki varno pripeljati svoje adute, prav tako tudi po ravnini, vse do zadnjega klanca na Poggio. Nekje na sredini se še zadnji pomočniki dokončno poslovijo in dirka ostane v nogah glavnih preživelih favoritov. Kdor ima dobre noge na Poggiju, potem mora še spretno in varno pridrveti s Poggija dol na ulico Via Roma ter preživeti še dva kilometra ravnine do cilja.
Glavni favoriti za današnjo zmago so bili Tadej Pogačar (UAE), Wout van Aert (Jumbo Visma), Michael Mathews (Team BikeExchange-Jayco, Mads Pedersen (Trek Segaffredo). Matej Mohorič (Bahrain Victorious) je bil neznanka, ker je pred štirinajstimi dnevi hudo padel na dirki Strade Bianche. Poškodoval si je pogačico, cel teden je moral mirovati, na treninge se je vrnil šele prejšnji teden. Primož Roglič (Jumbo Visma) je prišel kot pomočnik Wouta van Aerta, da bi se mu zahvalil za pomoč na prejšnji teden končani dirki Pariz–Nica. Mathieu van der Poel (Alpecin Fenix) je bil tudi dolgo poškodovan in nismo vedeli, v kakšni formi je. Med favorite so uvrščali tudi Toma Pidcocka in Filippa Ganno (Ineos Grenadiers), ampak Pidcock je imel dovolj vsega že pred klancem na Cipresso.
Pogačar je napadal, a mu ni uspelo pobegniti
Tam, kjer je najtežje, moraš poskusiti z begom. In na tej dirki je najtežje na začetku Poggija. Moštvo UAE je zadnji klanec, s Polancem na čelu, Pogačarju izvrstno servirala. Zadnji pomočnik je bil Davide Formolo. Ko se je umaknil, je prvič napadel Pogačar. Kot senci sta mu sledila van Aert in van der Poel. Tudi Roglič in Tratnik sta mu bila vseskozi blizu za obročnikom. Matej Mohorič je hitro izgubil stik z napadalci, a ni zaostal veliko, vseskozi je bil tik za njimi. Pogačar je poskusil še drugič in spet mu ni uspelo narediti presodne razlike. Potem je napadel Roglič, vendar je bilo hitro videti, da njegovi nogi nista več pravi. Spet je napadel Pogačar in tudi tokrat sta mu najprej sledila van Aert in van der Poel. Ko so ga ujeli še drugi preostali kolesarji, je odločilno potezo na dirki povlekel Danec Soren Kragh Andersen (Team DSM). Najprej so mu lahko sledili le Pogačar, van Aert in van der Poel.
In potem pridrvi Moho s potopno sedežno oporo
Kazalo je že, da se bodo prav oni prvi začeli spuščati proti cilju, a je tedaj vmes dobesedno priletel še Matej Mohorič. Sledila je grozljivka, kakršne že dolgo nismo videli na kakšni kolesarski dirki. Mohorič je skoraj več drvel skozi hišna dvorišča kot pa po cesti. Prav vsak ovinek je speljal na limitu. Vsaj desetkrat nam je zastal dih pred televizijskimi ekrani. Mohorič pravi, da nikoli ne gre po klancu dol na vse ali nič, da se enostavno spusti tako, kot najbolje zna. In vedno ostane sam v ospredju. Letos pa se je poslužil do zdaj nevidene zvijače.
Namesto običajne karbonske sedežne opore je namestil potopno sedežno oporo. Nismo opazili, kdaj jo je spustil, a po njegovih besedah v cilju mu je potopna sedežna opora ogromno pripomogla k dodatni hitrosti in varnosti v ovinkih. Prav gotovo bo zdaj taka sedežna opora osnovna vgradna oprema na cestnih specialkah. Spomnimo se, da je Mohorič tudi kolesar, ki je izumil položaj »goneče žuželke« na kolesu, ki pa so ga lani sodniki prepovedali uporabljati na vseh kolesarskih dirkah.
Niti Pogačar niti svetovna prvaka v ciklokrosu niso mogli slediti Mohoriču
Zanimivo je bilo opazovati, do kam si bo Pogačar upal slediti Mohoriču. Videti je bilo, da se je Pogi nekoliko ustrašil vratolomnega spusta, ki ga je izvajal Mohorič, zato je lov prepustil veliko bolj spretnima van Aertu in van der Poelu, ki kot večkratna svetovna prvaka v ciklokrosu izstopata v tehniki vožnje. Ampak Podbevc Mohorič je šolal tudi njiju. Iz ovinka v ovinek je pospeševal, razlika je bila vedno večja, Mohorič se je prvi spustil na Vio Roma, do ciljne črte sta ga čakala še dva ravninska kilometra.
Z navijači nabit Sanremo je završal in takoj nato utihnil, ko je videl, da je v ospredju (spet) Slovenec. Takrat so zavihrale številne slovenske zastave, Mohoriča ni nihče več mogel ujeti. Francoz Anthony Turgis (TotalEnergies) je sam poskusil z zadnjim strelom, ampak je na ciljni črti močno udaril po krmilu v znak jeze in premoči Mateja Mohoriča, ki je že slavil svojo prvo zmago na kolesarskem spomeniku. Med deseterico sta se uvrstila še dva Slovenca, Pogačar je zasedel peto mesto, Tratnik pa deveto. Na tretjo stopničko je uspelo priti van der Poelu. Primož Roglič je zasedel 17. mesto. Luka Mezgec je bil 33., Jan Polanc 57.
Slovenci so osvojili že štiri kolesarske spomenike
Primož Roglič je prvi Slovenec, ki je osvojil enega izmed petih kolesarskih spomenikov. Leta 2020 je zmagal na dirki Liege–Bastogne–Liege. Lani pa je Tadej Pogačar zmagal na kar dveh. Najprej je slavil na Liege-Bastogne–Liege in potem je zmagal še na Lombardiji. Matej Mohorič je tretji Slovenc s spomenikom Milano–Sanremo. In s tem postal popularni Signore Sanremo, kot pravijo navijači kolesarju, ki zmaga na tej prestižni klasiki.
Milano–Sanremo je del skrbnega načrta Mateja Mohoriča
Matej Mohorič je imel to dirko v načrtu že nekaj sezon. Lani je končal na 11. mestu, predlani je bil deseti, še leto prej pa peti. Celo zimo jo je imel prvo obkroženo na seznamu. Vse jesenske in zimske priprave je podredil prav temu prvemu spomeniku. Tudi kolo in opremo je spremenil zaradi te dirke. Letos smo prvič na tako pomembni dirki videli, da bi imel kak kolesar potopno sedežno oporo. Kos opreme, ki je v gorskem kolesarstvu že dolgo standard, se je, kot kaže, zdaj preselila tudi v cestno kolesarstvo.
Mohorič že dolgo velja za največjega mojstra v spuščanju. Res, da ga je njegov pogum že nekajkrat stal hudih padcev, a je danes spet dokazal in pokazal, da mu v tej kolesarski prvini res ni para.
Prva deseterica
1. Matej Mohorič (Slo) Bahrain Victorious 6:27:49
2. Anthony Turgis (Fra) TotalEnergies +0:02
3. Mathieu van der Poel (Niz) Alpecin-Fenix
4. Michael Matthews (Aus) BikeExchange-Jayco
5. Tadej Pogačar (Slo) UAE Team Emirates
6. Mads Pedersen (Dan) Trek-Segafredo
7. Søren Kragh Andersen (Dan) Team DSM
8. Wout Van Aert (Bel) Jumbo-Visma
9. Jan Tratnik (Slo) Bahrain Victorious +0:05
10. Arnaud Demare (Fra) Groupama-FDJ +0:11
