Vladimir Makuc, Požgan dom, barvna jedkanica, akvatinta, 1961. Iz zbirke GBJ. Foto: GBJ
Vladimir Makuc, Požgan dom, barvna jedkanica, akvatinta, 1961. Iz zbirke GBJ. Foto: GBJ

Če je Makuc na svoji od začetkov jasno začrtani likovni poti vselej iskal predvsem umirjenost preprostosti in tišino brezčasja, je grafika Požgani dom iz leta 1961 likovno premišljevanje o konkretnem spominu, temnem madežu preteklosti, ki ga je kot najstnik neposredno izkusil. V ozadju stoji ruševina požganega doma, ki s svojo zoglenelo črnino dominira nad ozračjem, edino svetlo ploskvijo, a še to nasičeno s težo zloveščih sledi. V ospredju se izrisuje silhueta ženice s črno ruto na glavi, ki kot simbol vseh kolateralnih žrtev vojnih spopadov zre nekam v daljavo.

Skupaj je razstavljeno približno 150 likovnih del. Foto: Kaja Selko/GBJ
Skupaj je razstavljeno približno 150 likovnih del. Foto: Kaja Selko/GBJ

A čeprav pretresljiv pogled na uničeno domovanje in življenja v njem ne ponuja eskapističega momenta, ki ga sicer začutimo ob Makučevih volih, pticah in kraških hišah, so vsi temeljni elementi njegove umetnosti vendarle tu. Z arhaičnim podobotvorjem, ki temelji na prepletu lastnih spominov, mitologije in zgodovine, pripoveduje univerzalno zgodbo modernega človeka. V daljavo zazrt pogled kraške ženice gleda morda boljši prihodnosti naproti, stran od v zubljih uničene vasice. Podobno kot Makučevi značilnejši, na mediteranskem imaginariju temelječi svetovi gledalca zasukajo stran od naskakujoče realnosti sodobnega sveta, s katerim se človeštvo iz trenutka v trenutek bolj oddaljuje od prvinske idile. Vendar preusmerjanje pogleda nima toliko eskapistične agende, prej kaže na to, kaj se z brezglavim napredkom prihodnosti v resnici izgublja. Makučeve neštete "variacije pastoralne idile", kot njegova dela poimenuje Miha Colner, so torej prav v svojem izogibanju svojevrsten kritičen odziv na družbene preobrate, na katere kot posamezniki nimamo vpliva.

Izhodišče razstave umetnikova donacija
Vendar pričujoči zapis ni posvečen v uvodu omenjenemu grafičnemu delu Vladimirja Makuca (1925–2016), pač pa iztekajoči se retrospektivni razstavi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kjer je Požgan dom razstavljen. Gre za enega od 53 grafičnih listov Makučevega opusa, ki ga je galeriji pred časom zapustil umetnik. Pravzaprav je Makuc ob svoji 90-letnici izrazil le željo, da galeriji v hrambo ponudi izbor svojih del. Te je sicer tudi že zbral v mapi, samo donacijo pa je leta 2016 prehitela umetnikova smrt in so zato njegovo namero v galeriji dokončno uresničili v sodelovanju s sinom Vladom Makucem.

Razstava Vladimir Makuc: Retrospektiva bo odprta do nedelje, 2. oktobra, ko bo ob 15.00 še zadnjič po njej vodil kustos Miha Colner.

V donacijo vključena dela popeljejo po skoraj petih desetletjih umetnikovega ustvarjanja, točneje od sredine 50. let do leta 1999, v čemer so v galeriji prepoznali dovolj trdno jedro, okrog katerega gradijo retrospektivni pogled umetnikovega dela. Pridobljene grafične liste na razstavi dopolnjujejo s približno sto deli, s katerimi časovno razpetost razstave razširijo – Makučevo likovno ustvarjanje se vendarle razteza čez 70 let. Predvsem pa s tem zaobjamejo medijsko raznolikost Makučevega ustvarjanja, ki se od grafike kot jedra opusa razprši v vse smeri – od slikarstva in risbe, do keramike, kiparstva, tapiserije in javnih naročil s stropnim vitrajem, ki se pne nad dvorano novogoriškega gledališča.

Vladimir Makuc, Istrski pašnik, barvni lesorez, 1959. Iz zbirke GBJ. Foto: GBJ
Vladimir Makuc, Istrski pašnik, barvni lesorez, 1959. Iz zbirke GBJ. Foto: GBJ
Vladimir Makuc v ateljeju, 1984. Foto: Tihomir Pinter
Vladimir Makuc v ateljeju, 1984. Foto: Tihomir Pinter

Nastal je zgoščen pregled umetnikovega bogatega opusa, ki s kronološko razporeditvijo od zgodnjih študijskih del do tistih nastalih po letu 2000, ko se je Makuc odmaknil od grafike, jasno izriše linijo Makučevega ustvarjanja. Ta se ne lomi v sledenju nenehno preoblikujočim se trendom vizualne umetnosti 20. stoletja, ampak trmasto vztraja v iskrenem iskanju brezčasnega izraza. Makuc ga najde v mediteranski pokrajini, svetu, ki ga osvobodi zakonitosti perspektive in odvečnega, da v njem spregovorijo arhetipski simboli, znaki in spomini, ki so ponekod bitja; ptice, istrski bik ali ženica, ali pa je njihova prisotnost zgolj odsev slutnje, ki je ujeta v arhitekturnih strukturah in kulturni krajini.

Vladimir Makuc, Vesolje z jato, akvarel, svinčnik in barvne krede na papirju, 2013. Iz arhiva Vladimirja Makuca. Foto: GBJ
Vladimir Makuc, Vesolje z jato, akvarel, svinčnik in barvne krede na papirju, 2013. Iz arhiva Vladimirja Makuca. Foto: GBJ

Usodno srečanje z dediščino Hrastovelj
Retrospektivno razstavo so v Galeriji Božidar Jakac pripravili v letu, ko mineva 60 let od prve samostojne predstavitve Makuca. Leta 1962 je bilo njegovo delo na ogled v razstavišču Male galerije Moderne galerije v Ljubljani, zanjo pa je umetnik, ki je tedaj šele dodobra zakorakal na svojo karierno pot, prejel nagrado Prešernovega sklada. To je bilo le nekaj let po opravljeni diplomi in takoj po enem prelomnih srečanj, ki je pomembno zaznamovalo umetnikov likovni izraz. Leta 1960 je šest mesecev sodeloval pri konservatorskih in restavratorskih delih v cerkvi Svete Trojice v Hrastovljah, ki ga je močno zaznamovala in se vedno znova vračala v njegova likovna premišljevanja.

A ne le simbola Sonca in Lune s fresk Janeza iz Kastva, tudi grobi kamniti zidovi obzidja, arhitektura vasi in cerkveni zvonik so se v neskončnih permutiranih sledeh naselili v njegove svetove. V podobe prirojene krajine, le s horizontom prekinjena brezprostorja je sopostavljal simbole stavb ali bitij, ki so vztrajali v njegovem spominu, formiranem ob spreminjajočem se življenju ali pa, oplojenem ob mitološki zakladnici preteklosti, ter ustvarjal mistične pripovedi, s katerimi je kljuboval grožnji sodobnega sveta. S svojim razmeroma zgodaj oblikovanim prepoznavnim likovnim izrazom, ki ga je kritika pogosto opsovala s pridevnikoma poetičen in liričen, je že na začetku 60. let žel uspeh in dovolj trden umetniški trg mu je omogočil, da se je lahko že leto po prvi samostojni razstavi posvetil izključno umetniškemu ustvarjanju.

Vladimir Makuc, Jata na strehi, barvni globoki in reliefni tisk, 1975. Iz zbirke GBJ. Foto: GBJ
Vladimir Makuc, Jata na strehi, barvni globoki in reliefni tisk, 1975. Iz zbirke GBJ. Foto: GBJ

Hrastovlje morda Makucu niso prinesle toliko odgovora na likovna vprašanja, s katerimi se je ukvarjal, kot prej potrditev že začrtanega dela. Stari mojstri so pritrdili slikanju sveta skozi zreducirano likovno pripoved, osvobojeno zapovedi mimezis, in sobivanju simbolov prvobitnosti, arhetipskih znakov, ki se od pradavnine spreminjajo zgolj v detajlu, nikoli v bistvu. Makuc dosega univerzalnost veljavne vsebine z vzpostavitvijo sveta, v katerem je gledalec zmožen objekte videti, kot bi jih ugledal prvič, skozi nedolžne, skoraj otroško neobremenjene oči spoznavanja. Temeljna predpostavka univerzalizacije naslikanega je zanj posplošitev, kar v vsebinskem smislu dosega prav z rabo stolpov, ptic, volov in drugih bitij mediteranskega sveta, v formalnem smislu pa z negacijo in redukcijo, ki postopoma privede do popolne splašenosti zvonika ali drugih struktur, končno pa k popolnemu shematiziranju ploskve z rastrsko mrežo in nato prečiščenosti ozadja pretirane zgoščenosti.

Vladimir Makuc, Pokrajina z volom, disperzijska tempera, mivka, barvna kreda na platnu, 2002. Iz zbirke GBJ. Foto: GBJ
Vladimir Makuc, Pokrajina z volom, disperzijska tempera, mivka, barvna kreda na platnu, 2002. Iz zbirke GBJ. Foto: GBJ

Nadja Zgonik je pred časom zapisala, da je edina spremenljivka v Makučevem ustvarjanju, zaradi katere lahko govorimo o delitvi opusa na posamična ustvarjalna obdobja, odnos do umetniških tehnik. Makuc se v resnici ne glede na medij, v katerem mu je v vedno primarna čista likovna podoba, vselej vrača v zakladnico lastne mitologije, ki jo predrugači le v tehniki oz. materialu. Čeprav je bil ob Hrastovljah Pariz z obiskom grafičnega ateljeja Johnnyja Friedlaenderja druga pomembna prelomnica, je bilo to zgolj v smislu razumevanja abstraktne izraznosti, temelječe na obliki in simbolu, medtem Makučeve ikonografije za toliko umetnikov usodno velemesto ni predrugačilo. Trmasto jo je variiral in premišljeval do konca. Vsake toliko jo le dopolnil z dodanim elementom, na primer urnega mehanizma oziroma zobnika.

Na razstavi so na ogled dela iz zbirk Galerije Božidar Jakac, Goriškega muzeja in Galerije Antikvitete Novak, iz Makučeve zapuščine in zasebnih zbirk. Foto: Kaja Selko/GBJ
Na razstavi so na ogled dela iz zbirk Galerije Božidar Jakac, Goriškega muzeja in Galerije Antikvitete Novak, iz Makučeve zapuščine in zasebnih zbirk. Foto: Kaja Selko/GBJ

Pogled v svet, ki izginja
Makuc ni toliko interpret Mediterana kot takšnega, prej sveta, ki izginja. Kot nekdo, ki je še v najstniških letih na lastni koži občutil vojne strahote (leta 1943 je bil mobiliziran v italijansko vojsko, 1944 pa se pridružil partizanom), je vedel, kako hitro so lahko obstoječega tla spodnesena pod nogami.

Čeprav so njegova dela prej odraz poskusa eskapizma kot angažiranega opazovanja sveta, ne gre za zatiskanje oči pred resničnostjo in beg od nje, ampak izraz nevere v obljubo boljšega sveta, ki jo prinašata znanost in tehnologija. Makuc pripada tisti liniji umetnikov, ki tega ne kaže s podobami razkroja kot posledice človekovega nepremišljenega in vse bolj invazivnega delovanja, pač pa s slikanjem življenja, ki zaradi tega izginja. Kot v razstavnem katalogu zapiše kustos razstave Miha Colner, se je osredotočil na "prostore, ki so nakazovali regresijo, obrobnost in nedotaknjenost".

In v takšno umirjeno okolje obrobnega vsakdanjika se naselijo magične ptice, ki so kljub stilizaciji predstavniki svojih vrst: čaplje, štorklje, škorci, lastovke in drugi. Kot je sam dejal, zanj ni bilo pokrajine brez živih bitij, in vanjo občasno vstopa tudi umetnik sam. Leta 1993 se na Pokrajini s slikarjem ozre k lastni podobi, h kateri se sporadično vrača skozi celoten opus. Kot tako rekoč edina moška figura v svojih brezčasnih globinah je neke vrste opazovalec prehojene poti, lastnega umetniškega ustvarjanja in položaja (slehernika) v trenutnem ustroju sveta.


Razstavo spremlja kratek film Maje Bahar, ki pričara ustvarjanje Vladimirja Makuca in svet, kjer se je oplajal (montaža: Simon Fugina, kamera: Miha Belcijan in Simon Pelko, glasba: Silence, produkcija: Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki):