Nedelja, 4. 9. 2022, 22.38
1 leto, 7 mesecev
Kako želi Putin zavladati svetu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,49
52
Ruski predsednik Vladimir Putin želi čim bolj okrepiti moč Rusije v svetu. Ali mu bo to uspelo, bo pokazala prihodnost.
Ruski predsednik Vladimir Putin je premeten in vztrajen politik. Čeprav mu v Ukrajini ne gre vse kot po maslu, kot je verjetno pričakoval pred napadom, je več kot jasno, da ne bo zlahka vrgel puške v koruzo. Pred seboj ima samo en cilj: čim večja moč Rusije v svetu. Poglejmo, kakšne vzvode za ta cilj ima v svojih rokah.
Ko je leta 1999 Vladimir Putin prevzel oblast v Rusiji iz rok k alkoholizmu nagnjenega Borisa Jelcina, je bila ta država daleč od moči, ki jo je v obdobju hladne vojne imela Sovjetska zveza. Ideja komunizma in svetovne revolucije, s katero je Moskva od leta 1917 iskala politične zaveznike po svetu in širila svoj globalni vpliv, se je izpela. Od prestolnice ene od dveh jedrskih supersil in središča svetovnega komunizma je Moskva postala zgolj glavno mesto Ruske federacije.
Skok cen nafte okrepil Putinovo oblast
Toda Putin je imel tudi veliko sreče. Ko je leta 1999 prevzel vodenje države, je bila cena soda nafta deset ameriških dolarjev. Toda leta 2000 se je krivulja obrnila navzgor in cena nafte je začela naraščati. V Rusijo so se tako stekali naftni dolarji. Med letoma 1999 in 2008 se je ruski bruto domači proizvod (BDP) povečal za 94 odstotkov. Gospodarski vrh je po pisanju Moscow Timesa iz leta 2019 Rusija doživela leta 2008.
Poleg nafte je velik izvozni adut Rusije seveda tudi zemeljski plin. Putinu je s pretkano politiko uspelo, da je velik del Evrope postal skoraj popolnoma odvisen od ruskega zemeljskega plina. To je v obdobju vojne v Ukrajini priročen vzvod za izsiljevanje EU.
Putinova Rusija je postala svetovna žitnica številka ena
Izvoz nafte in zemeljskega plina je v letih od 2012 do 2014 pomenil več kot polovico prihodkov ruskega državnega proračuna. Poleg velike izvoznice energentov je Rusija postala tudi velika izvoznica hrane. Tako je Rusija največja izvoznica pšenice na svetu (pokriva več kot 18 odstotkov mednarodnega izvoza pšenice). Pšenica je sedmi največji ruski izvozni artikel.
Rusija ima več kot šest tisoč jedrskih konic. Toda trenutno je njeno glavno "orožje", ki ga uporablja proti EU, zemeljski plin. Z zmanjšano dobavo plina želi Rusija prisiliti EU, da preneha podpirati Ukrajino. Obilna naravna bogastva so na sploh glavni temelj ruske moči.
Rusija je s svojimi ogromnimi kmetijskimi površinami bila že v 19. stoletju (takrat v obliki precej večje carske Rusije, ki je obsegala tudi Ukrajino) velika izvoznica pšenice. Rusija oziroma Sovjetska zveza je bila prvih sedem desetletij 20. stoletja bolj kot ne samooskrbna s pšenico (izjema so obdobja velikih lakot kot na primer tiste v tridesetih letih, ki je prizadela Ukrajino, Rusijo in Kazahstan, ki so bile posledica načrtne sovjetske politike ali pa sistemske nesposobnosti), v sedemdesetih letih pa je morala začeti uvažati pšenico in druga žita.
Upad kmetijstva po razpadu Sovjetske zveze
Leta 1973 je iz svoje hladnovojne sovražnice ZDA prvič po drugi svetovni vojni uvozila pšenico in koruzo. Eden od razlogov za to je bila sovjetska načrtna preusmeritev v živinorejo, da bi lahko komunistična oblast svojemu prebivalstvu ponudila tudi dovolj mesa.
Ta model je trajal do konca Sovjetske zveze. Kot piše spletna stran world-grain.com, je letna pridelava vseh žit v Ruski federaciji v desetletju po razpadu Sovjetske zveze upadla s 95 milijonov ton na 63 milijonov ton. Velik upad je doživela tudi živinoreja.
Načrtna krepitev izvoza hrane v Afriko, Azijo in na Bližnji vzhod
Toda od začetka 21. stoletja Rusija pridela vse več hrane, ki jo seveda tudi izvaža v druge države. Leta 2020 je tako Rusija pridelala rekordno količino pšenice: 85 milijonov ton. Država je postala tudi glavna izvoznica pšenice na svetu.
"Orožje" številka dva, ki ga lahko Rusija uporabi za širjenje svojega vpliva, je žito. Rusija je po prihodu Putina na oblast postala največja izvoznica pšenice na svetu. Njeni glavni trgi so Afrika, Azija in Bližnji vzhod, deli sveta torej, ki doživljajo hitro rast prebivalstva. Rusija zato lahko v tem delu sveta plete zavezniške stike tudi s pomočjo "žitne diplomacije".
Rusija je za svoja žita našla nove trge v Aziji, Afriki in na Bližnjem vzhodu. Torej v dele sveta, ki doživljajo demografski bum. Ruska žita in gnojila so lahko tudi sredstvo, s pomočjo katerega Moskva išče zaveznike v Aziji, Afriki in na Bližnjem vzhodu.
Ideološka mehka moč Putinove Rusije
Na začetku članka je bilo omenjeno, da je v obdobju hladne vojne Moskva poskusila širiti komunistično ideologijo po svetu in na ta način spletati zavezništva. Z zlomom komunizma je tukaj nastala velika praznina.
Toda premeteni Putin jo je znal zapolniti. Namesto nikoli uresničenega ideala komunistične brezrazredne družbe je Rusija začela ponujati nov zgled: iliberalno državo. Prav Putin je pravi oče iliberalne države oziroma iliberalne demokracije. Njegov model je iz evrazijskih neskončnih širjav v Panonsko nižino prenesel Viktor Orban (in to tudi javno povedal leta 2014).
Putinov pakt z Rusko pravoslavno cerkvijo
Putin je bil nekdaj pripadnik zloglasne KGB, tajno-policijskega varuha sovjetskega komunističnega režima. Toda po prihodu na oblast je Putin načrtno rehabilitiral protiboljševiško stran v ruski državljanski vojni (na primer belogardističnega generala Antona Denikina in protikomunističnega ideologa Ivana Iljina).
Sovjetska zveza je bila dolga desetletja model za komuniste v številnih državah po svetu, kakšna naj bo družbena ureditev. Putinova Rusija pa je v zadnjih letih postala zgled za politike z desnice, ki želijo vzpostaviti tako imenovano iliberalno državo. Da je ruska iliberalna država njegov zgled, je leta 2014 javno povedal madžarski premier Viktor Orban.
Putin, ki se Rusom predstavlja kot globoko veren pravoslavni kristjan, je tudi dal veliko moč Ruski pravoslavni cerkvi. Ta se mu je oddolžila tako, da odločno podpira njegovo oblast in spodbuja Ruse k boju proti Ukrajincem in "satanističnemu" Zahodu. Z Rusko pravoslavno cerkvijo je Putin našel tudi skupni jezik v boju proti LGBT-gibanju. Putinov model boja proti LGBT-gibanju je na primer navdihnil tudi Orbana za njegov "proti-LGBT zakon".
Putin, Trump in George Soros
V času pred ameriškimi predsedniškimi volitvami leta 2016 in za njimi se je veliko govorilo, da je Putin – s pomočjo računalniških hekerjev ter vojsko ruskih trolov in botov na družbenih omrežjih – spravil newyorškega milijarderja Donalda Trumpa v Belo hišo. Najverjetneje se Putinov vpliv na izid teh volitev zelo precenjuje, saj so bili razlogi za Trumpovo zmago notranjeameriški.
Toda po drugi strani se zdi, da je Putin s svojim imperatorskim slogom vladanja precej simpatičen Trumpu. Ne pozabimo tudi, da je Trump prvi dan vojne v Ukrajini zelo naklonjeno govoril o Putinu in njegovem napadu na Ukrajino. Za Putinovo Rusijo in republikanski del ZDA je značilna tudi nenaklonjenost ameriško-madžarskemu milijarderju Georgeu Sorosu.
Ikona suverenistov in nasprotnikov islamizma
Putin je tudi idol tako imenovanih protibruseljskih suverenistov na zahodu Evrope, kot sta Francozinja Marine Le Pen ali Italijan Matteo Salvini. Lahko bi rekli, da je Moskva danes za desne suvereniste to, kar je bila med letoma 1917 in 1991 za komuniste po vsem svetu.
Že nekdanja Sovjetska zveza je v obdobju hladne vojne želela pridobiti na svojo stran muslimanske države, zlasti arabske države. Zato se je v sporu med Izraelci in arabskimi sosedami postavila na stran zadnjih. Odnose z islamskim svetom je Sovjetska zveza poslabšala z napadom na Afganistan leta 1979, saj je postala Rdeča armada tarča večletnega džihada islamskih bojevnikov, ki so prihajali iz vsega islamskega sveta. Tudi vojne proti Čečenom niso bile dobre za podobo Rusije v islamskem svetu. V zadnjem času pa Putin za rusko propagando v islamskem svetu uporablja vodjo Čečenov Ramzana Kadirova. Ta poskuša vojno proti Ukrajincem muslimanom po svetu predstaviti kot džihad.
Ker se je Putin nekaj let spopadal s čečenskimi islamistično navdahnjenimi zagovorniki odcepitve Čečenije od Rusije in nato v Siriji pomagal uničiti zloglasno Islamsko državo, se je priljubil tudi tistim na Zahodu, ki svarijo pred islamizmom ter množičnim priseljevanjem iz islamskih držav. Mednje med drugim spadajo že omenjana Le Penova in Salvini, pa tudi nemška AfD.
Čečenski džihadisti kot propagandno orodje Kremlja
Pri tem številni pozabljajo, da je Putin Moskvi zvestemu čečenskemu voditelju Ramzanu Kadirovu dovolil, da je pokorjeno Čečenijo znotraj Ruske federacije spremenil v islamsko državo. Čečenske džihadiste v obdobju vojne v Ukrajini Putin tudi propagandno uporablja za širjenje proruskega razpoloženja v islamskem svetu (pri tem poskuša izkoriščati tudi močno protizahodno razpoloženje med muslimani po svetu).
Lahko torej rečemo, da Putinu uspeva skoraj nemogoče: istočasno nagovarja tako nasprotnike islamizma kot islamski svet. In hkrati nagovarja tako desni politični rob (Le Penova, Salvini, AfD) kot levi politični rob (na primer del nemške Levice). Na levem robu ima Putin podporo predvsem pri tistih, ki v njem vidijo bojevnika proti ZDA in tako imenovanemu ameriškemu imperializmu.
Putin je svoj pogled usmeril na Arktiko
Poleg trde (izsiljevalske) moči, ki jo ima Rusija v tem trenutku zaradi svoje pomembnosti kot izvoznica energentov in hrane, in ideološke mehke moči, s katero med drugim nagovarja suvereniste, zagovornike iliberalne države, nasprotnike LGBT-gibanja, protizahodnjaške islamiste in protiameriške levičarje obenem, Putin najverjetneje srednjeročno stavi tudi na krepitev ruskega vpliva v arktičnem območju.
Rusija s pogledom na prihodnost krepi tudi svojo vojaško prisotnost na Arktiki. Ta območje bo po napovedih zaradi svojih naravnih bogastev in potencialnih trgovskih pomorskih poti v prihodnosti, ko naj bi bilo svetovno podnebje precej toplejše, zelo pomembno. Na fotografiji: pripadnik ruske obmejne straže na enem od otokov arktičnega otočja Zemlja Franca Jožefa.
Kot je marca letos pisala Al Jazeera, zaradi globalnega segrevanja Arktika postaja vse pomembnejša za Rusijo. Okoli Arktičnega oceana leži šest držav: Rusija, Kanada, ZDA, Danska, Norveška in Islandija. Zaradi taljenja ledu, ki je posledica višjih temperatur, postaja izkoriščanje naravnih bogastev v vrednosti nekaj desetin bilijonov dolarjev, ki jih skriva Arktika, vse bolj izvedljivo.
Rusija krepi vojaško navzočnost v Arktiki
V Arktičnem oceanu je ogromna količina rib, s katero je mogoče nahraniti naraščajoče prebivalstvo Zemlje. Pod morsko gladino so bogate zaloge nafte, zemeljskega plina in kovin, kot so nikelj, platina in paladij. Območje Arktičnega oceana lahko postane zaradi globalnega segrevanja tudi pomembno za ladijski promet med Daljnim vzhodom in Evropo.
Zato ne preseneča, da je Rusija začela tudi vojaško krepiti svojo prisotnost v Arktičnem oceanu. Tako Rusi na novo odpirajo stare zapuščene vojaške postojanke na severu države ali gradijo nove.
52