Katar spada v svetovni vrh po zalogi zemeljskega plina, varnosti in peščenosti, nereliefnosti in temperaturni skrajnosti, pa tudi po skrajni obliki islama (vahabizem), ki seveda ne tolerira alkohola, golote, prostitucije in drugače mislečih, čeprav seveda v hotelih s tem ni težav. A to je že druga politično-verska tema, ki nas na tem mestu ne zanima. Zanima nas športno okolje, ki v Katarju največ prostora daje nogometu, rokometu, atletiki, dirkanju s kamelami in konji, v medijsko odmevnem smislu pa izstopajo dirke svetovnega prvenstva motoGP, F1 in 'powerboatsov'. Rekreativno se seveda največ dogaja na sipinah, kjer je divjanje z buggyji najbolj priljubljena zabava. 

Zgodovinsko je Katar, ki danes zavzema dobrih 11.000 kvadratnih kilometrov puščave brez površinske vode, zrasel predvsem po zaslugi strateških trgovskih poti in biserov v morju. Trgovske poti so se nato v 19. stoletju spremenile, na začetku 20. stoletja pa so Japonci uspeli izdelati umetne bisere. Katar bi bil tako danes povsem drugačen, kot pa je v bleščečem prestižu (vse bolj podobnem tistemu v Združenih arabskih emiratih), če ne bi odkrili izjemnih zalog nafte in predvsem zemeljskega plina. Pa seveda tudi, če ne bi južni Azijci v peklenskih razmerah zgradili vsega, v čemer uživa predvsem deset odstotkov lokalnega prebivalstva.

Nogometno prvenstvo tukaj se zdi paradoks, saj se igra v državi, kjer so načeloma razmere za igranje nogometa neprimerne. Še poznojesenskega novembra povprečna vlažnost dosega 70 odstotkov, dnevne temperature pa presegajo 30 stopinj Celzija. Prisilno hlajeni (in tudi grajeni) stadioni skušajo to rešiti, ni pa mogoče rešiti težav z navijači, ki nogomet pregovorno povezujejo s pivom in razgaljenostjo. Ekstremna omejitev točenja alkohola in cene vrčka piva, ki se lahko bližajo tudi 100 evrom, so skoraj perverzne. Za piko na i pa v deželi, kjer imajo ženske milo rečeno omejene pravice, prvič v zgodovini na SP pravico moškim na igrišču delijo sodnice.