Poklon zavednemu Slovencu v tržaškem domu, ki ga je leta 1920 videl goreti

Kot je dodal predsednik Pahor, je pisatelj akademik Pahor poosebljal slovensko nacionalno izkušnjo vsega 20. stoletja in upor zoper vse tri totalitarizme: "Bil je buditelj, ki je verjel in živel resnico in pravico, se je prav v tistih prelomnih časih in prav zaradi teh značajskih in vrednostnih kreposti znašel v slovenski kolektivni zavesti kot njeno moralno sidrišče."

"Če ste mu hoteli laskati s slovenstvom, je opozoril na kontekst Evrope, če ste se mu hoteli prikupiti z evropejstvom, vas je opomnil na nenadomestljivost nacionalne identitete. Če ste hoteli kritizirati pomanjkljivosti demokracije, je strogo opomnil na nevarnost avtokracij in diktatur. Vse je bilo podvrženo kritičnemu premisleku," je dodal.

Univerza na Primorskem je v spomin na svojega prvega častnega doktorja pripravila elektronsko žalno knjigo, v četrtek in petek pa bo žalna knjiga odprta v Mestni občini Maribor, kjer so mu podelili naziv častnega občana. Žalno sejo so napovedali tudi na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, katere redni član je bil od leta 2009, vendar datum še ni znan.

Pogreb je napovedan 7. junija, so pojasnili v Slovenski kulturno-gospodarski zvezi (SKGZ).

Boris Pahor je v 109. letu umrl na svojem domu v Trstu, vse življenje pa je opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam. Taboriščne izkušnje je leta 1976 strnil v romanu Nekropola, ki je bil leta 1990 preveden v francoščino in zatem še v številne druge jezike. Prav ta knjiga mu je prinesla svetovno prepoznavnost. Bil je prejemnik številnih priznanj, med njimi Prešernove nagrade, srebrnega častnega znaka RS in francoskega reda legije časti.

Ob smrti so se mu poklonili kulturniki in politiki, odzvala so se tudi združenja Slovencev v Italiji in Avstriji. Po besedah slovenske senatorke v Rimu Tatjane Rojc so ga imeli za ikono tako v družini kot v narodni skupnosti: "Njegova beseda, tudi tista najbolj pikra, je bila velik življenjski nauk."

Pisatelj Drago Jančar, ki so ga s Pahorjem vezali številni pogovori in debate, v katerih je bil blizu njegovim etičnim in političnim idejam, pa je povedal, da je danes tako razširjena sintagma o njegovem odporu zoper vse evropske totalitarizme 20. stoletja sicer resnična, a zdaleč ne pove vsega o njegovi osebnosti in ustvarjalnosti.

"Njegov upor, kritika, polemičnost in dvignjen kazalec jeznega starozaveznega preroka so rasli iz globoke prizadetosti in človeške izkušnje od otroških let, mladostne duhovne rasti ob srečanjih s Kocbekovim krščanskim personalizmom in občutkov za socialno pravičnost, odgovore pa so našli v njegovi literaturi, ki je literatura življenja. To se je dokončno zgodilo ob soočanju s prizoriščem človeške smrti v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Ko je preživel, se je moral na novo spopasti z življenjem in ga osvojiti, osmisliti," je poudaril Jančar.

Kot je še dodal, je bil Pahor po svojih izkušnjah, znanju in vizijah kozmopolit, ki je "vedel, da je to prazna beseda, če ne poznaš človeške tragike in ustvarjalnih vzponov svoje zgodovinske identitete".

"Odšel je mož, ki je videl goreti Narodni dom v Trstu," so ob Pahorjevi smrti zapisali v Društvu TIGR Primorske. "Bil je zagotovo edini človek, ki je videl kot sedemletni deček 13. julija 1920 goreti narodni dom v Trstu in ki je hkrati dočakal njegovo vrnitev v roke Slovencev".