Spomini na prvi šolski dan so večni

Prav je, da mladi slišijo izkušnje starejših, oni pa poslušajo njihove, so ugotavljale udeleženke.
Fotografija: Pomembno je, da šola in učitelji prvi dan naredijo kakovosten in učencem pomagajo, da se vključijo. FOTO: Igor Modic/Delo
Odpri galerijo
Pomembno je, da šola in učitelji prvi dan naredijo kakovosten in učencem pomagajo, da se vključijo. FOTO: Igor Modic/Delo

Prvi šolski dan je nekaj posebnega, vsak ga doživlja po svoje. Še posebno za prvošolčke je mejnik med brezskrbnim otroštvom in svetom odraslih. O spominih na prvi šolski dan in drugih pedagoško obarvanih izkušnjah so v prvi medgeneracijski spletni kavarni v organizaciji Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus) in Medgeneracijske koalicije Slovenije (Mekos) spregovorile upokojene učiteljice, članice društva upokojenih pedagoških delavcev, slišali pa smo tudi nekoliko mlajše spomine.

»Brez medgeneracijskega sodelovanja ne bo družbe, kakršno si želimo. Če hočemo delati uspešno, se moramo med seboj poznati. Prav je, da se pogovarjamo, da mladi slišijo naše izkušnje in mi poslušamo njihove. Slišati moramo drug drugega,« je uvodoma povedala Vida Bogataj, pedagoginja in dolgoletna predsednica društva upokojenih pedagoških delavcev, ki je pred kratkim na Brdu prejela priznanje prostovoljstva za delo in poučevanje v ljubljanskih dnevnih centrih.


Medgeneracijska duša


Poudarila je, da nobena druga skupina ni živela tako medgeneracijsko, od prvega šolskega dneva, kot prav upokojene pedagoške delavke, in nihče drug nima toliko spominov na prve šolske dni. »Pedagoški delavci doživljajo prvi šolski dan dvosmerno, osebno in prvi šolski dan vsakega učenca posebej. Zato imajo dušo za medgeneracijo, to je njihov poklic,« je dejala.

V društvu, ki je praznovalo 25 let, so veliko delali, zelo poseben in dragocen je tudi njihov projekt priprave na upokojitev: »Pedagoški svet ga je z veseljem sprejel. Žal pa se je politika, ki govori, da dela za ljudi in razume upokojence, tukaj zelo slabo pokazala. Ampak borili se bomo naprej. Mnogi pravijo, da je življenjski preskok v pokoj eden najbolj šokantnih, iz katerega lahko povlečeš veliko dobrih stvari, ki jih načrtuješ do smrti, ali pa propadeš, če ne veš, kaj te čaka in kakšne so možnosti. To smo poskušali narediti in od pedagoških delavcev dobili veliko pohval, upamo, da bomo še.«

Povedala je, da so bili zanjo najpomembnejši trije prvi šolski dnevi: ko je šla v prvi razred, prvi dan po diplomi, ko je prvič vstopila v razred, in prvi dan v kadetnici, kar je bilo takrat nekaj posebnega. Vsak je bil lep po svoje, čisto prvi pa je bil žalosten. V šolo je prvič šla leta 1943, med vojno. Živela je v kraju, kjer so se po vasi mešali nekaj časa Nemci, nato ustaši, partizani in belogardisti. Rečeno jim je bilo, da morajo v šolo priti s papirjem in pisalom, oboje pa je bilo v tistem času zelo težko dobiti.


Zvezki iz škrnicljev


»Doma smo imeli trgovino in mama mi je naredila zvezek iz treh škrnicljev, dva sta bila nova, enega pa je zlikala. Na srečo mi je teta iz Trsta poslala en svinčnik. Ker je bila vojna, nas je učil kaplan, ki pa je bil kolerik in vedno je bilo vse narobe. Imela sem sošolca, dvojčka iz zelo revne družine. V šolo sta prišla s papirji, podobnimi časopisu, morda sta jih celo pobrala kje na cesti. Kaplan je moj zvezek pohvalil, nanju pa je začel vpiti, papir jima je razcefral in ju poslal klečat na drva za pečjo. Tega dneva še danes ne morem pozabiti. Ta dva fanta sem potem redno srečevala, kadar sem ju srečala, sem ju objela, postali smo prijatelji,« se spominja Vida Bogataj.



Ker so bili starši hudi, saj kaplan ni imel niti najmanjšega sočutja, je za njim prišla mlada partizanska učiteljica, ki to ni bila po stroki. Bila je vaško dekle, je pa imela čut za otroke in še danes vedo, da jim je bilo z njo lepo.

Njen drugi šolski dan je bil prekrasen. Ko je septembra diplomirala, v Ljubljani ni bilo službe, dobila pa jo je v Trbovljah. Ob štirih zjutraj je vstala in šla na vlak. Spominja se ravnateljičinega toplega sprejema in tistega prijetnega občutka: »Prvo leto poučevanja je bilo moje najlepše v življenju.« Tretji najlepši dan pa je doživela v kadetnici. Bila je uniformirana, vsako uro je bilo treba na raport, nekoliko s strahom, ker je bilo vse tako resno: »Vendar mi je bilo izredno lepo, ker mi je uspelo ustvariti prijeten odnos. Danes so ti kadeti že dedki, pa mi rečejo tovarišica Vida in mi povedo, da je bil njihov razred najboljši, ker so imeli dve mami, eno doma in eno v šoli.«

Niki Antolašić, tajnici Zdusa, se je na njen prvi šolski dan vtisnila v spomin prva šolska torba, s kakšnim ponosom jo je nosila, še posebno pa je bila ponosna, da je lahko šla sama peš v šolo, ob že takrat prometni cesti. Eden še bolj dragocenih spominov pa je, ko je v šolo pospremila svoji hčeri.


Sprejeli so jih s sončnicami


Devetnajstletna Maja Kalin, predsednica Dijaške organizacije Slovenije, ki je končala gimnazijo in čaka na začetek študija v oktobru, se spominja, da so na njeni osnovni šoli prvošolčke tradicionalno sprejeli s sončnicami. Ob tem so učitelji povedali, da si želijo, da bi učenci rasli tako kot sončnice in da bi se obračali proti soncu, torej bili aktivni na področjih, ki jih veselijo: »Lepo mi je bilo, da sem dobila rožico. Nato smo naredili origami v obliki kužka. Ko si majhen, se težko spoznavaš in s komerkoli govoriš. Lep način je, da vse vključiš v aktivnosti in da se vsak predstavi s svojim imenom.«

Še bolj pomemben pa se ji zdi prvi dan na gimnaziji, obiskovala je gimnazijo Vič v Ljubljani: »To je ena prvih velikih odločitev. Srednjo šolo izbereš na podlagi svojih interesov in pomembno je, da se šola predstavi na način, da ji boš zaupal in boš postal del nje. V razredu sva bili dve, ki nisva poznali nikogar. Spominjam se, kako sem po stopnicah hodila do učilnice in se spraševala, kje bom dobila kakšnega prijatelja. S prvo, ki sem jo ogovorila, sva še danes najboljši prijateljici.«



Pomembno se ji zdi, da šola ta prvi dan naredi kakovosten in tudi dijakom pomaga, da se vključijo ter tako tudi več doprinesejo šoli. »Na šoli so se zelo trudili, da bi nas povezali. Že prvi dan smo imeli spoznavni dan. Spoznavali smo se tudi prek zelo raznovrstnih aktivnosti. V prvem tednu smo imeli spoznavni tabor in smo šli za tri dni v Osilnico. Imeli smo aktivnosti, hodili smo, kurili ogenj, peli. Lahko smo spoznali, kaj so naši interesi, s kom se ujamemo. Zelo pomembna je integracijska funkcija šole. Če se počutiš dobrodošlega v okolju, v katerem si, boš z njim tudi rasel. Če veš, kaj vse ti šola ponuja, lahko zagrabiš vse te priložnosti. Hvaležna sem, da sem bila na tej šoli, začela sem delati vse mogoče,« se spominja Maja.

»Prvi dan je pomemben, ker je vse novo, večina nas je živčnih in pomembno je, da se vključimo. Če se učenci ali dijaki prvi dan povežejo, je vzdušje dobro do zadnjega dneva.«


Učiteljica jih je pobožala


Irma Veljić iz društva upokojenih pedagoških delavcev ima še vedno pred očmi svojo prvo učiteljico: »Oblečena je bila v svetlo obleko z lepimi modrimi rožami. Ko smo prišli prvi dan, nas je vse pobožala. Lahko si predstavljamo, kakšen občutek je to. Živela sem na vasi in sem prve štiri razrede opravljala v kombinaciji, družili smo se učenci vseh razredov. To mi je dalo občutek varnosti. Starejši sošolci so nas marsikaj dobrega naučili. Obenem so se tudi oni učili, kako je sodelovati z mlajšimi.«

O spominih na prvi šolski dan in drugih pedagoško obarvanih izkušnjah so spregovorile udeleženke prve medgeneracijske spletne kavarne v organizaciji Zdusa in Mekosa. FOTO: arhiv Zdusa
O spominih na prvi šolski dan in drugih pedagoško obarvanih izkušnjah so spregovorile udeleženke prve medgeneracijske spletne kavarne v organizaciji Zdusa in Mekosa. FOTO: arhiv Zdusa


Nato je hodila več kot uro in pol daleč v nižjo gimnazijo: »Tudi tam smo bili lepo sprejeti. Ni bilo rožic, bil pa je oseben odnos učitelja, da nam je prisluhnil, nas opominjal, če smo naredili kaj takega, kar ni bilo najlepše. Že v prvih tednih nam je razredničarka povedala, da je navada, da zelo uspešne in sodelujoče učence vpišejo v zlato knjigo. Ko smo pred kratkim imeli 55 let skupnega druženja, so nam dali uokvirjeno fotografijo in zapis v zlati knjigi. To me je navdušilo, da sem se vedno rada učila, dalo mi je še več poguma in mi pomenilo izziv, da je vredno širiti svoje znanje. Zato sem se vpisala na takratno učiteljišče. Najprej sem spoznavala delo otrok s posebnimi potrebami in končala ta študij, nato pa še študij pedagogike in andragogike.«

Dodaja, da jih je posebej določilo tudi obdobje v srednji šoli, na učiteljišču, kjer smo živeli v dijaškem domu. »Najprej je bilo strašno domotožje. Imeli smo dobre vzgojiteljice, rada se jih spomnim, zelo smo se povezali. Vsako leto smo se prvo soboto v juniju dobivali v različnih koncih Slovenije, zdaj pa je epidemija zaradi covida-19 to nekoliko prekinila. V sobi nas je bilo 14 in vsak večer smo si povedale, kako smo doživljaje druga drugo in kaj nas je motilo, pa ni bilo nobene zamere. Kako bi bilo danes, če bi si v skupinah, kjer delujemo, zmogli to povedat?«


Vsak otrok je svet zase


Tudi na poklic, ki ga je z veseljem opravljala, ima zelo lepe spomine: »Morda sem znala pokazati pripravljenost do tistih otrok, ki so imeli težave. To mi je ponudil tudi študij specialne pedagogike. Ko se danes srečujemo z nekdanjimi učenci in njihovimi otroki, se vedno lepo pogovarjamo in mi je to nekaj najlepšega.«

Jadranka Kržan iz društva je upokojena tri leta: »V razredu je pomemben prav vsak, tako ta, ki je super, kot tudi ta, ki ima težave. Ko sem sprejemala otroke na prvi šolski dan, včasih prejšnjo noč nisem spala. Poskušala sem razmišljati o tem, kako bi jih čim bolj toplo in z veliko odgovornostjo sprejela in da bom pripravljena razumeti vsakega.« Tudi Pavčkova pesem pravi, da je vsak otrok svet zase.


Z učiteljico skupaj v šolo


Vladimira Škof iz društva je v prvi razred osnovne šole vstopila leta 1948: »Takrat je bilo popolnoma drugače kot danes, komaj smo dobili kakšen papir, nismo imeli zvezkov, tako kot so danes na voljo po trgovinah. Danes niti dve šoli nimata enakega seznama delovnih zvezkov.« Zelo dobro se spominja učiteljice v prvem razredu: »Bila je resnično naša mama. Za vsakega posebej je skrbela, hodili smo k njej na dom, jo počakali pred hišo in smo šli skupaj v šolo. Neverjetno, kako se mi je to ponovilo na prvem delovnem mestu. Otroci so mimo šole iz vasi na drugi strani prišli na breg, kjer sem stanovala, in smo skupaj šli v šolo.«

Med vojno je bilo težko dobiti papir in pisala. FOTO: arhiv Slovenskega šolskega muzeja
Med vojno je bilo težko dobiti papir in pisala. FOTO: arhiv Slovenskega šolskega muzeja


Za učitelje se ji zdi pomembno, da se znajo poglobiti v otroške duše. »Učila sem v majhni vasi, kjer mi še vedno rečejo naša tovarišica. To se mi zdi nekaj najlepšega, kar ti ostane v tretjem življenjskem obdobju, ko se spominjaš in jih srečuješ.« Ko je ob delu študirala na pedagoški akademiji, so bile tam vse njene sošolke z učiteljišča. Ni pa imela sreče, pravi, da bi z njimi začela prvi šolski dan, ker so se na akademijo vpisale eno leto prej.

Njen naslednji prvi šolski dan pa je bil na fakulteti, ko se je vpisala na pedagogiko: »Takrat sem začutila, da nismo dovolj povezani. Tudi za to ne, ker je to bil študij ob delu. Enkrat so eni prišli, drugič niso. Še danes se spominjam, da sem ddr. Barici Marentič Požarnik rekla, da bi bilo dobro, če bi ti študenti na fakulteti imeli svojega razrednika, ki bi jih povezoval in spodbujal, poskrbel zanje, če so v dilemi. Marsikateri študent odpade zato, ker se morda ne znajde v novi sredini.«


Uro in pol pešačenja


Milena Gradišar se spominja svojega prvega šolskega dneva leta 1948: »Stanovali smo na vasi in v šolo sem hodila peš uro in pol. Prvi dan so me spremljali mama in mlajša brata. Ker smo šli po bližnjici skozi gozd, je bilo veliko korenin in vode. Padla sem na vse štiri, si potolkla kolena. Jokala sem, brata pa sta me dvignila in mi rekla, naj grem naprej v šolo. Nisem hotela, prosila me je še mama. Ko sem prišla do šole, sem preplašeno gledala in sem zadnja stala v vrsti. Ko sem prišla do tovarišice, sem bila vsa objokana. Stiskala sem se k mami. Mama je povedala, kaj se je zgodilo. Moja zlata učiteljica me je vzela v naročje. Rekla je, da ni nič hudega, umazanija iz luže pa bo izginila, ko me bo umila. Konec šolskega leta mi je rekla, da bom učiteljica, ker sem pridna, vestna in natančna.«



Odgovorila ji je, da ne, kljub temu pa je potem končala učiteljišče: »Rekli so mi, da sem učiteljica z dušo in telesom, da nisem uradnica. V zrelih letih še vedno učim, delam v projektu Radi pišemo z roko. Letos bom imela 4. razred v OŠ Sostro. Od aprila dalje imam pa vsaka dva tedna delavnice v domu starejših občanov Trnovo. Tam je sedem gospa in dva zanimiva gospoda. Imamo se zelo lepo. Drug drugemu bomo polepšali življenje. Zapojemo eno ljudsko, zadnjič so rekli, naj jo napišemo na papir. Med božičem in novim letom smo se z organizatorici zmenili, da bomo naredili knjigo s posvetilom z zahvalo za zanimivo delo tudi moških in žensk v zrelih letih.«


Pomembno je zaupanje


Kaj svetujejo prvošolčkom in njihovim staršem? »Pomembno je, da pridobimo zaupanje staršev in otrok. Če smo odprti drug do drugega, je vse lažje. Zdajšnje generacije nas na področju učenja marsikje že zelo prehitevajo. Žal je čustveni, kognitivni pristop vse bolj pri tleh. Obveznost učitelja in vzgojitelja je, da poskuša z otrokom glede na njegove sposobnosti in možnosti razvijati tisto vredno in mu hkrati pomagati izboljševati tisto, kar je treba spremeniti. Starši na delavnicah velikokrat potožijo, da se bojijo kaj povedati učiteljem, da ne bo kaj narobe, učitelji in vzgojitelji pa se bojijo staršev,« je odgovorila Irma Veljić.



Poudarja, da si je treba zaupati in si upati povedati. »Vsi skupaj moramo več narediti za boljše odnose na različnih področjih in ravneh.« Starši pa naj si vsak dan vzamejo čas za otroke in se z njimi pogovorijo, kaj jim je bilo všeč, kaj jih je vznemirilo in česa jih je strah. Vida Bogataj pa dodaja: »Starši, nikar ne hodite z odvetniki v šolo. Vzemite, da vam učitelji želijo dobro.«

Preberite še:

Komentarji: