So turnirji za grand slam, na katerih se zdi, da je zmagovalec znan že pred začetkom. Takšen je na primer Roland Garros, na katerem je Rafael Nadal med letoma 2005 in 2022 slavil kar 14-krat ali pa Wimbledon v času ere Rogerja Federerja, ki je prestižni pokal v zrak dvignil osemkrat in Novaka Đokovića, ki je bil najboljši šestkrat. Še več, Srb je na grand slamu na travi nazadnje izgubil leta 2017, nato pa nanizal 26 zmag. Sedemindvajseta proti Cameronu Norrieju v letošnjem polfinalu se je zato zdela samoumevna, pa čeprav je imel Britanec glasno spodbudo s tribun.
Na osrednjem igrišču je bilo vzdušje podobno, kot da bi igrala na kultnem nogometnem stadionu Wembleyu, a to Norrieju ni kaj dosti pomagalo. Resda je dobil prvi niz, nato pa je pobudo prevzel Đoković in se po dveh urah in 34 minutah pričakovano veselil zmage z 2:6, 6:3, 6:2 in 6:4, s katero je prišel do priložnosti, da Wimbledon osvoji še četrtič zapored. Ali ga bo dejansko, bo jasno v nedeljo, ko ga čaka dvoboj z Nickom Kyrgiosom. Ta je imel dva dni počitka, potem ko mu je zaradi poškodbe trebušne mišice Rafael Nadal polfinalni dvoboj predal. »Nisem najbolje začel, tekmec je bil boljši od mene. Na grand slamih sem odigral že veliko polfinal, pritisk je bil velik. V drugem nizu sem imel tudi nekaj sreče, da sem ga dobil, potem pa sem bil vse boljši. Seveda zgodba še ni končana, čaka me še finale, ki bo zahtevno. S Kyrgiosom že dolgo nisva igrala, upam, da mi bo uspelo zmagati. Bi pa rad pohvalil tudi Norrieja, je velik igralec,« se je že 27. zmage zapored v angleški prestolnici veselil Novak Đoković, z njopa si je prigral že 126. finale v karieri.
Zaveda se, da lahko spiše zgodovino
»Usoda ni zapisana v zvezdah, ampak v nas samih,« je nekoč dejal angleški dramatik William Shakespeare. To še kako velja za letošnji wimbledonski finalistki. Le kdo bi si mislil, da se lahko Ons Jabeur in še posebej Elena Ribakina prebijeta vse do finala. Dekleti sta sami krojili svojo usodo in zmagali šestkrat zapored. A to danes v finalu ne bo štelo veliko, ljudje si vedno zapomnimo zmagovalce in ne tudi poražence, pa čeprav že sama uvrstitev v finale grand slama ogromno pomeni. »To so moje sanje, ki se uresničujejo in so posledica let trdega dela in odrekanja. Toda da bi sanje postale popolne, moram dobiti še en dvoboj,« se zaveda Tunizijka. Zmagovalka je lahko le ena. Čeprav bo to dvoboj številke dve in 23 s svetovne lestvice, pa višjeuvrščena Jabeur ni v večji prednosti, saj se tudi ona podaja na neznani teritorij. »Želim biti še boljša, predvsem pa navdihovati generacije, ki šele prihajajo. Tunizija je del Arabskega sveta, kjer tenis ni tako zelo priljubljen, kot je na primer v Evropi. Želim si, da bi priljubljen postal,« pravi 27-letna teniška igralka. Tudi 23-letna Kazahstanka razmišlja podobno. »Zavedam se, da lahko spišem zgodovino. Dosegla sem veliko, a moje poti še ni konec,« pojasnjuje dekle, ki ima na tekmico lepe spomine: »Prvič sva se srečali leta 2018 v Chicagu. Bila je prijazna, pomagala mi je najti teniški klub, tja me je zapeljala z avtomobilom, ki ga sama nisem imela.«
Jabeur na travi letos še ni izgubila
A prijaznost bo danes vsaj za dve uri izginila, saj bo šlo zares. Zmaga ni samo prestižna, temveč zagotavlja pravo malo bogastvo, 2,35 milijona evrov. In katera igralka je bližje temu, da bo denar nakazan na njen račun? Doslej sta se pomerili trikrat, izid v zmagah pa je 2:1 za starejšo Jabeur, sta pa vselej odigrali tri nize. Zaradi te majhne prednost in višje uvrstitve na svetovni lestvici bo Tunizijka zagotovo pod večjim pritiskom, za nameček pa se Ribakina na travi počuti kot riba v vodi, saj tudi odlično servira (v šestih dvobojih Wimbledona je zabila 49 asov, Jabeur zgolj 17, pri ostalih prvinah sta si statistično blizu), hitrost njenega servisa pa je do 200 kilometrov na uro. Samozavest je velik adut Jabeur, ki se je v zadnjem letu iz teniške igralke, katere frustracije in slabi živci so povzročili zamujene priložnosti in srce parajoče poraze, preobrazila v teniško igralko, ki je polna samozavesti in ima tudi med vsemi na turneji največ zmag po odigranih treh nizih. Ali prevedeno: je psihično stabilna in odlično fizično pripravljena. Predvsem pa se zaveda, da to še zdaleč ni njen zadnji finale na grand slamih. Zato je po porazu, tudi če do njega pride, naslednji dan ne bo bolela glava. Statistika je v njen prid. Na zadnjih 24 dvobojih je izgubila le dvakrat, zaporedoma pa je dobila 11 dvobojev, na travi letos še ni izgubila niti enega. Dobila je dva turnirja (Madrid in Berlin) in še dvakrat izgubila v finalu (Charlestone in Rim). Ribakina zmage v finalu letos še nima. Ne glede na vse, bo za dekleti to najpomembnejši dvoboj njune kariere, prvič v Wimbledonu pa si bosta nasproti stali teniški igralki, ki v finalu grand slama še nikoli nista nastopili.