V spomin: Zdenka Lovec (1924-2023)

Bila je moja prva urednica. In edina odgovorna urednica v moji več kot tridesetletni novinarski karieri na Primorskih novicah. Zdenka Lovec je bila tu od leta 1952 vse do upokojitve leta 1981; od tega je bila 13 let odgovorna urednica. Bila so leta, še pred združitvijo Slovenskega Jadrana in Primorskih novic, pa tudi pozneje, ko je bila marsikatera številka časnika odvisna od njene iznajdljivosti. Takrat je bilo treba znati in treba se je bilo znajti. V obojem je bila Zdenka prava mojstrica.

Maturantka Poljanske gimnazije v Ljubljani je želela študirati medicino, a ji je načrte najprej preprečila vojna, nato še prezgodnja smrt očeta. Naravno bistra, s širino duha, ki ji jo je najbrž dalo tudi obiskovanje osnovne šole v Beogradu in Novem Sadu, kamor se je družina selila z očetom grafikom, se je hitro znašla tudi v Kopru. S soprogom, skladateljem Vladimirjem Lovcem, in starejšo hčerko Vlasto so se iz Ljubljane preselili leta 1951, začasno, kot mnogi drugi v tistih časih. In, tako kot večina, tu tudi ostali.

Pri Slovenskem Jadranu je Zdenka iz deklice za vse kmalu napredovala do lektorice, korektorice, tehnične urednice, novinarke, urednice mladinske in ženske strani in seveda kulture. Spominjam se je kot žareče, prepričljive petdesetletnice, ko me je leta 1976 sprejela v službo. Takrat je bila že nekaj let odgovorna urednica. Zahtevna, neizprosna, a tudi pravična.

Dolgoletna urednica Primorskih novic

Zdenka Lovec je leta 1952 začela delati pri Slovenskem Jadranu, predhodniku Primorskih novic. Leto prej se je skupaj z možem, skladateljem Vladimirjem Lovcem, in hčerko, preselila v Koper, kjer se je rodila še druga hči. Najprej je bila lektorica in korektorica, zatem novinarka in urednica več rubrik, seveda tudi kulture. Kar 13 let je bila odgovorna urednica. V času njenega vodenja so se Primorske novice kadrovsko in vsebinsko okrepile. V 30 letih novinarstva je bila stroga in zahtevna, a tudi dragocena mentorica več rodovom piscev. S svojim novinarskim delom je zaobjela ne le najrazličnejša področja umetnosti, še posebej gledališko ustvarjalnost na območju ob meji. Mnogi so v njej videli zakladnico kulturnega spomina. Njena strast je bilo gledališče, še pred nekaj leti je bila stalna obiskovalka in kritičarka gledaliških premier v Trstu, Kopru in Novi Gorici. Za 60-letno poročevalsko delo in poglobljeno analizo dramskih besedil v vseh treh primorskih gledališčih je pred desetimi leti prejela nagrado tantadruj za življenjsko delo.

To je bil čas, ko je bil direktor Tomaž Bizajl in ko so se začele Novice hitreje razvijati. To je bil čas, ko smo verjeli, da je novinarstvo poslanstvo za spreminjanje sveta. Prepričani smo bili, da lahko naš regionalni časopis pomaga ljudem tako, da piše o njihovem življenju, česar ni bilo v drugih časopisih. Takrat smo vsak teden natisnili 28.000 izvodov.

S Tomažem Bizajlom sta bila dvojec, ki je skupaj z nami v Kopru in s kolegi iz novogoriške redakcije verjel, da Primorska potrebuje kritičen in kakovosten časopis. Zato smo začeli pripravljati dvakrat tednik, ki se je pozneje razvil v dnevnik. Vedeli smo, da ne bo lahko.

A če bi Zdenki takrat, ko je odšla v pokoj po tridesetih letih dela na Primorskih novicah, kdo pri zdravi pameti rekel, da bodo Primorske novice čez leta prodali in jih potem preprodajali kot kakšno malovredno blago, bi mislila, da gleda teater absurda. Če pa bi kdo še napovedal, da jih bodo iz stavbe sredi mesta, kjer je bil njihov sedež skoraj 70 let, preselili na obrobje Kopra v prostore nekdanjega Cimosa, bi najbrž v svoji znani maniri zahtevala, naj se grozljivka konča.

Toda temu umiranju na obroke ni videti konca. Dogaja se, kot je zapisal eden mnogih Zdenkinih ljubih avtorjev F. Dostojevski, da je resničnost bolj neverjetna od fantazije. Nič ne pomaga, pa naj si Primorci še tako zaslužijo in potrebujejo svoj časopis; nič zato, če je bilo potrebno ogromno entuziazma Zdenke in mnogih njenih kolegic in kolegov, da so Novice obstale tudi v veliko manj prijaznih razmerah; pa kaj zato, če imajo Primorske novice svoje bralce po vsej Primorski, vse od Dragonje do zadnjih kotičkov v tolminskih hribih; in kaj potem, če je velik del Primorske obmejno območje in bi si morali takšen lokalni medij že samo zato izmisliti, če ga ne bi bilo.

In kaj zato? Komu mar počasno umiranje Primorskih novic?

Oprosti, draga Zdenka, nisem hotela ob tvojem slovesu govoriti tudi o poslavljanju tvojega dragega časopisa. Vem le, da ti ne bi obupala. Tako kot nisi takrat, ko se je že vse zdelo, da ne bomo izšli, ker so časopisne članke namesto v tiskarno v Ljubljano pomotoma odpeljali v Zagreb. Zgodilo se je, da si s svojim športnim fiatom odbrzela za avtobusom, ga ujela nekje pri Brežicah in seveda so bile Novice naslednji dan pri svojih bralcih. Takih in podobnih dogodkov je bilo nešteto. Hočem povedati, da ti nisi bila iz takega testa, da bi se kar predala.

Nikoli te nisem vprašala, kaj si imela raje - novinarstvo ali gledališče. Morda si le dlje ostala zvesta gledališču. Ne vem, če je še kdo neverjetnih 60 let spremljal in ocenjeval gledališko dogajanje na primorskih odrih. S tantadrujevo nagrado, ki so ti jo podelili pred desetimi leti, so se ti zahvalili za tvoj prispevek k umetniški rasti vseh treh primorskih gledališč. Tantadruj zdaj visi v tvoji sobi skupaj z najvišjim novinarskim priznanjem - Tomšičevo nagrado za življenjsko delo. Nikoli nisi povedala, zakaj si jo prejela tako mlada. Sploh nisi govorila o svojih nagradah, le tantadruja smo morali proslaviti, saj se je pojavil na steni med enim in drugim našim obiskom pri tebi doma.

Niti o svojem prevajanju nisi veliko govorila. Le tu in tam si nam podarila kakšno knjigo, brez posvetila, ker “za to bo še čas”, si rekla. Pa ga je zmanjkalo. Kot ga je zmanjkalo za slovo nas štirih. Mi štirje bi si zaslužili poseben zapis. Kaj zapis, roman. Najprej se je poslovil Tomaž Bizajl. Kmalu za njim si se v svoj svet umaknila še ti. Zdaj sva od naše četverice ostali le še midve s Sonjo Mljač. Ob ponedeljkih se ne dobivava več v naši Štoriji, ker nama še vse preveč manjkata. Ni kar tako, da se štirje bivši sodelavci s Primorskih novic več kot dvajset let vsak ponedeljek srečujejo v Kopru. In se skupaj veselijo življenja, prijateljstva in drug drugega.

Hvala ti, Zdenka!

Cveta Guzej, upokojena novinarka in urednica Primorskih novic

---