Njegove živali varuje ograja z električnim pastirjem, a zaradi požara je veliko kolov zgorelo in žica se je na več mestih povesila. »Že prej pa sem opazil, da šakali znajo priti prek žice. Električni pastir mora imeti dobro ozemljitev, toda zdaj, ob taki suši, ki sega globoko v zemljo, šakalov ne strese dovolj. In tudi ko ugotovijo, da jih ne strese, ko skočijo med drugo in tretjo žico, ko so v zraku in niso ozemljeni, je prehod lahek,« pojasni.
Čeprav je ograja poškodovana od požara, se koze ne oddaljujejo, saj imajo na zemljišču vodo. Osle pa je po požaru ogradil na manjšem delu zemljišča.
»Šakali so bili že večkrat na pohodu, sploh ko koze kotijo, jih preselim v dolino, kjer imam dvometrsko ograjo, a to je ravno aprila, maja, ko je najboljša paša. Moram jih imeti zaprte in jih hraniti,« pojasnjuje. Šakalov je veliko, pridejo celi tropi, po 15 ali 20 jih je.
Ker so lačni, bo napadov še več
»Pred požarom so napadali predvsem kozliče in kakšno staro kozo, zdaj pa so ubili zdravo mlado kozo. To pripisujem prav požaru, saj je pregnal srne, jelenjad, zajce, vse divje živali so se umaknile, ves njihov živež. Ker je lakota, zdaj še bolj pritiskajo. In temu ne bo konca, po vsej verjetnosti bom prej odnehal s kozjerejo,« potoži. Če bi imel dva psa čuvaja (eden po njegovem mnenju ne bi zadostoval), bi lahko koze obvaroval, a to bi bil zanj prevelik strošek, poudarja. Do zdaj je zaupal električnemu pastirju, a je uvidel, da ni dovolj učinkovita zaščita pred šakali. »Dan po požaru sem zvečer slišal, kako šakali tulijo, niso se umaknili s pogorišč,« opisuje.
Upa, da bo po zadnjem napadu šakalov pomagala država oziroma občina, s kakšnimi nadomestili ob izgubi drobnice ali z zmanjšanjem oziroma odpisom najemnine – njegove živali se namreč pasejo na 30 hektarjih površin, ki so v lasti občine. Vsakršna spodbuda bi bila dobrodošla, vse težje se je namreč ukvarjati z drobnico, pravi. Zato živali ne nadomešča in se njegova čreda stalno zmanjšuje.
