Ukrajinska vojna in geopolitične spremembe

Rusija je vstopila v vojno površno, doživela nekaj porazov, ni uspela zasesti Kijeva. Vendar so uspešno ustavili skorajšnji gospodarski zlom in kolaps rublja s tem, ko so vezali plačevanje plina na rubelj, rubelj pa na zlato. Hkrati so uspešno preusmerili izvoz ključnih surovin – nafte in plina – na azijske trge. Kitajska in Indija potrebujeta za lasten razvoj čim več surovin, hkrati pa tudi precej služita s preprodajo le-teh državam, ki ne kupujejo neposredno od Rusije zaradi sankcij Zahoda. 

V mednarodnem prostoru pa Rusija nikakor ni ostala izolirana – daleč od tega. Čeprav je v Generalni skupščini OZN več kot dve tretjini držav sveta podprlo resolucije, ki obsojajo rusko agresijo, je konkretne sankcije uvedlo precej manj držav, večinoma članice EU, članice Nata in nekdanje britanske kolonije ter zaveznice ZDA na daljnem vzhodu. Nerazvite države in države v razvoju pa so bodisi zavzele nevtralno pozicijo bodisi so odkrito podprle Rusijo. V tem okviru se je vloga Rusije v tretjem svetu okrepila. Čeprav bo letošnje leto izjemno težko za rusko gospodarstvo, javni dolg in deficit pa bosta močno narasla zaradi zahodnih sankcij, zagotovo ne bo kolapsa gospodarstva, predvsem pa sankcije ne bodo odvrnile Rusije od njenih namer v Ukrajini.

ZDA, ki so s širitvijo Nata proti Vzhodu na meje z Rusijo in spodbujanjem državnega udara leta 2014 v Ukrajini (Victoria Nuland in F*... the EU) precej prispevale k vojni v Ukrajini, so vsekakor močno okrepile svojo moč znotraj "zahodnega" zavezništva. Če je bil Nato iz (zahodno-)evropske perspektive "klinično mrtev", kot je pred leti izjavil francoski predsednik Macron in vse manj potreben – to pa je tudi pomenilo zmanjšano ameriško vojaško prisotnost v Evropi – je sedaj Nato zelo agilen z jasnim sovražnikom. ZDA pa so dobile vnovičen "mandat" za zaščito Zahodne Evrope pred zunanjo nevarnostjo. Gospodarsko so ZDA močno profitirale, saj so evropske države zaradi sankcij zoper Rusijo namesto ruskega začele množično uvažati ameriški utekočinjeni in veliko dražji plin. Ustavitev Severnega toka I in II ter poznejše miniranje plinovodov pa je dokončno izpolnilo strateške cilje ZDA – odrezati Evropo od poceni ruskih energentov. To za ZDA nikakor ni bilo zgolj gospodarsko, temveč predvsem politično in vojaško vprašanje. Po drugi strani pa ZDA vseskozi pogledujejo tudi proti Kitajski in Tajvanu, saj je že dobro desetletje jasno, da je njihova glavna tekmica Kitajska in ne Rusija. Zato je tudi vprašanje, koliko časa bodo še lahko brezpogojno financirale in podpirale Ukrajino, saj to močno izčrpava ZDA in EU. A hkrati bi bila še večji udarec ruska zmaga v tej vojni, ki bi predstavljala definitivni začetek preoblikovanja svetovnega reda iz unipolarnega v multipolarni. 

EU je uvedla sankcije Rusiji in – za zdaj sicer neuspešno – poskušala zmanjšati ruske produkcijske in ekonomske kapacitete, s ciljem da prisili Rusijo k umiku iz Ukrajine. Razen nekaj posameznikov med voditelji članic EU in tudi same EU birokracije prevladuje precej širok konsenz glede brezpogojne pomoči Ukrajini. Vendar zaradi sankcij in izgube dostopa do poceni energentov bo, vsaj tako kažejo začetne napovedi, prišlo do postopne deindustrializacije Evrope, saj bo stroškovna nekonkurenčnost pregnala domači in tuji kapital. Kot dve najbolj propulzivni državi, ki lahko iz tega največ profitirata, sta ZDA in Kitajska in iz začetnih napovedi se jasno kaže, da se bodo podjetja odločala za naložbe v obeh državah zaradi negotovosti glede prihodnjega izida spopada med dvema blokoma. 

Preusmeritev sredstev iz sklada za mir v oboroževanje in razlaga, da gre pri tem za spodbudo gospodarstvu, pričajo o veliki zmedenosti in nereflektiranosti gospodarskega, političnega in geostrateškega položaja v svetu in znotraj EU. Ustavitev in miniranje Severnega toka I in II je tudi dokončno razblinila vsakršne iluzije o avtonomiji evropske frakcije kapitala v odnosu do interesov ZDA (četudi Američani niso tega izvedli, je zagotovo njim bilo v največjem interesu, da do tega pride, Nemčija in EU pa zelo medlo iščeta krivce za to). Avtonomije evropske frakcije kapitala ni več, avtonomije v odnosu do ZDA ni več – EU se je podredila ekonomskim in vojaškim interesom ZDA, ne glede na končno ceno, ki jo za to plačuje in jo bo tudi v prihodnje. Čeprav bi bilo ravno EU v interesu, da se vojna čim prej konča, pa pozivov k miru ni na obzorju, temveč poteka precej perverzen boj za koščke pogače pri povojni obnovi Ukrajine, ki pa se vse bolj odmika daleč v prihodnost. 

Kitajska je država, ki ima precej protislovno vlogo v tej vojni in v procesih, ki potekajo vzporedno. Kitajski mirovni predlog, ki so ga sicer mnogi na Zahodu diskreditirali, še preden je bil objavljen, bi bil zagotovo dobro izhodišče za premik iz pat pozicije. Čeprav Kitajska ostaja zavezana miru in ne bo nikoli priznala priključitve Krima ali vzhodnega dela Ukrajine k Rusiji zaradi njenih interesov v odnosu do Tajvana in poskusa ohranjanja "ene" Kitajske, pa je jasno, da odnos med Rusijo in Kitajsko ni nič slabši kot pred letom dni. Ravno nasprotno, obisk predsednika Ši Džinpinga v Moskvi nam daje vedeti, da se zavezništvo med Rusijo in Kitajsko poglablja. Zaostrovanje odnosov med Zahodom in Kitajsko glede vprašanj tehnološke prevlade in Tajvana tudi nista odvrnila nemškega kanclerja Olafa Scholza od obiska Pekinga jeseni 2022. Scholz je na Kitajskem poskušal z novimi posli ublažiti negativne posledic sankcij Rusiji, saj nemška industrija močno potrebuje velik kitajski trg in kitajske produktivne zmožnosti. Zaostrovanje retorike EU v odnosu do Kitajske v zadnjih tednih in morebitne sankcije EU v odnosu do Kitajske bi bile še en zelo velik udarec za gospodarstva njenih članic.

V tem dobrem letu od začetka vojne v Ukrajini je nov zagon dobilo zavezništvo, ki ga najbolj promovirata Kitajska in Rusija – BRICS+. Za članstvo se je prijavila tudi Savdska Arabija, tradicionalna zaveznica ZDA, ki je istočasno postala članica Šanghajske organizacije za sodelovanje, ki jo vodi Kitajska in katere članica je tudi Rusija. Močnejša prisotnost in vpliv Kitajske v regiji, ki je historično veljala za igrišče Zahoda, se kaže v njeni ključni vlogi pri doseganju sporazuma med Iranom in Savdsko Arabijo, ki sicer tradicionalno veljata za veliki sovražnici. Takšen razvoj dogodkov nam da slutiti, da poleg vojne v Ukrajini poteka tudi globalno pregrupiranje zavezništev. Kitajska vse bolj uspešno širi idejo o opustitvi dolarja kot osnovne valute za trgovino z nafto, k temu pa pristopajo tudi države OPEC-a ter nekatere tradicionalne ameriške zaveznice. Ali in do kdaj bodo ZDA stale ob strani, medtem ko poteka zbliževanje Savdske Arabije in Kitajske ter poskus opustitve dolarja kot svetovne rezervne valute, ki je v dobri meri dajala podlago za ameriško hegemonijo? 

Črno-beli pogled na vojno v Ukrajini skozi prizmo prijatelj-sovražnik je seveda priročno, moralno in etično, vendar nam pri razumevanju razlogov in posledic vojne ne pomaga. Ali je Putin zloben ali nor, ni bistvenega pomena (ali so bili zlobni in/ali nori ameriški predsedniki, ki so začeli nešteto vojn po drugi svetovni vojni?) – moralistični komentarji in polovičarske psihološke analize ne pomagajo pri razumevanju vzrokov za vojno, še manj pa pri razumevanju njenih posledic. Kot kaže, če izvzamemo ZDA in Evropo, večji del sveta (Azija, Afrika in Latinska Amerika) nima nikakršnih težav gospodarsko sodelovati z Rusijo in Kitajsko, hkrati pa se to sodelovanje še dodatno krepi z državami, ki so tradicionalno veljale za ameriške zaveznice. 

Krepitev zavezništva okoli Kitajske in Rusije kaže na pomembne geostrateške premike. Kulturna ali moralna vzvišenost Zahoda je precej plehka in vezana zgolj na druge, ki postopoma odkrivajo možnost gospodarskega in političnega povezovanja s Kitajsko, posledično pa tudi z Rusijo. Če se je 21. stoletje začelo kot stoletje nesporne hegemonije ZDA v mednarodni politiki, pa dve desetletji pozneje nastaja novo zavezništvo – Kitajska in Rusija – ki ima za ekspliciten cilj preoblikovanje enopolarnega sveta v multipolarni svet. Konflikt med tema dvema projektoma se izrisuje tudi med vojno v Ukrajini. Kissinger je odkrito govoril, da je cilj strategije ZDA, da je v boljših odnosih s Kitajsko in Rusijo, kot sta ti dve državi med seboj. Danes je očitno, da je zunanja politika ZDA v zadnjih dveh desetletjih zbližala Rusijo in Kitajsko kot še nikoli prej. Izid vojne v Ukrajini tako ni zgolj regionalno pomemben za Evropo, temveč je globalnega pomena v okviru spopada dveh vizij sveta, predvsem v luči zaostrovanja odnosov med ZDA in Kitajsko (trgovinska vojna, Tajvan, sankcije na kitajski izvoz polprevodnikov in čipov). Poskusi ohranitve hegemonije ZDA na eni strani in poskusi Rusije in Kitajske na drugi, da destabilizirata hegemonijo ZDA in oblikujeta multipolarno svetovno ureditev, vse bolj jasno kažejo, da bo 21. stoletje čas oblikovanja novih in spreminjanja starih zavezništev ter stoletje številnih konfliktov.