Nevidnosti so petindvajseta, jubilejna pesniška zbirka pesnika, pisatelja, dramatika, publicista, novinarja, urednika in komponista Milana Dekleve, ki je nastala kot avtorjev odziv na epidemijo. Foto: Slovenska matica
Nevidnosti so petindvajseta, jubilejna pesniška zbirka pesnika, pisatelja, dramatika, publicista, novinarja, urednika in komponista Milana Dekleve, ki je nastala kot avtorjev odziv na epidemijo. Foto: Slovenska matica

"Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo," preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo. Vsaka pesem stoji zaokrožena sama zase in hkrati se spletajo skupaj, nizajo v knjigo pesmi brez naslovov.

Lična peta knjiga Matičine zbirke Mozaiki razprostira pesmi le na desnih straneh. Z uredniškim pripisom kot popotnico knjigi in zgoščenim življenjepisom vsestranskega umetnika, ki je med drugim leta 2006 prejel veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo, knjigo zaključi spremno besedilo filozofa Dejana Komela.

Pomudimo se pri besedi zbirka, ki jo kar generično uporabljamo za knjigo, ki ima za vsebino pesmi. Kdaj in kako so te pesmi napisane, torej kronistični podatki, in kako dolgo so nastajale, se ustvarjale, kar ustreza podatku o genealogiji pesmi, nas kot bralce niti ne zanima prav zelo, a vseeno nas ta knjiga mimo uredniškega oziroma avtorskega pripisa vodi do intuitivnih ugibanj. Kot bralko me je namreč naslov toliko pritegnil, da sem se vznemirljivim nevidnostim posvetila nemudoma. – Vsaj od marca 2020, ko čas imenujemo koronski oziroma pokoronski čas, ko je vsaj v kakšnem trenutku vsak doživel izkustvo negotovosti, tudi strahu ali panike, je komponenta nevidnega še kako pomembna. Bodisi na fizikalni ravni nevidnega, ker ni vidljiva s prostim očesom, bodisi na humanistični, družboslovni, filozofski ravni … To je navsezadnje tudi eden od načinov, kako ravnati z občutljivim materialom nesnovne oblike, informacijsko, vrednotenjsko kramo, kakor tudi z razsežnostmi na S: strah, sum, sumljiv, sumničav, star, skrben, shramba, skopuh itd. – do manj človeških lastnosti: svet, svetloba, sij …

Milan Dekleva ostaja v svoji pesniški strugi, izdolbeni z racionalnim, filozofskim jezikom, varno distanciran od vnetljivih govoric, kot so srčna, pričevanjska, osebnoizkušenjska in podobne.

Petra Koršič

Nevidnosti niso zbirka pesmi, ampak so duhovno-filozofska knjiga v nekem času nabranih pesmi, čeprav se je katera morebiti zapisala zunaj glavninskega dela knjige. Na zavihku namreč piše, da je nastala v prvem valu kot pesnikov osebni odziv na pandemijo. Zaokrožena celota besedil je v komunikacijski drži tako do sprotne lirične produkcije na Slovenskem, kot so na primer pesniška zbirka Robovi Petra Semoliča, asociacije na Pojave Maje Vidmar in številna druga pesniška knjižno ali revijalno objavljena dela sodobnih slovenskih avtorjev, kakor tudi do evropskih literarnih zakladov, na primer sklic na Gospoda Cogita enega najpomembnejših poljskih pesnikov druge polovice 20. stoletja Zbigniewa Herberta, rojenega leta 1924 v Lvovu v Ukrajini, pa Maxa Sebalda, ali navsezadnje navajanje svetovno znanih Zemljanov, kot so: ameriška astronomka Maria Mitchell, Spinoza, Einstein, Giordano Bruno, Elisabeth Browning, Edvard Grieg, Camus, Evklid. Takšen odziv na ta koronski čas se zdi prav primeren: s pravim razmikom, primerno razdaljo, pravšnjo daljavo, pravo mero ne neposrednega srčnega in zastrto čustvenega odziva ter begavo in hkrati k središču zgrinjajočo se premišljevalsko in kritično mislijo. Gre za pot od naših vsakdanjih na-videz-nosti do skrivnostnih nevidnosti. In na 39. strani spoznanje: "Vse več nevidnih, vse manj nevidnosti." ali pa na str. 51: "Destrukcija je lastnina Narcisa, ki se zaljubi / v svoj obraz in ga požre." Seveda gre za globoke resnice, spoznanja, ob katerih lahko bralec zastane dolgo in intenzivno.

Za tiste, ki od danes nastajajoče poezije zmeraj pričakujejo samo neposrednost in eksplicitnost, enostavnost, bodo nevidnosti spet ena knjiga Deklevovih hermetično-filozofskih besedil. Foto: Radio Slovenija
Za tiste, ki od danes nastajajoče poezije zmeraj pričakujejo samo neposrednost in eksplicitnost, enostavnost, bodo nevidnosti spet ena knjiga Deklevovih hermetično-filozofskih besedil. Foto: Radio Slovenija

Milan Dekleva se je vse do te knjige bolj ukvarjal s slušnostjo: slišno, molk in tišina – ni naključje, da je tudi glasbenik. "Sluh je treba obrniti v posluh," je zapisal na 59. strani. Tokrat pa se predano posveča vidnemu in predvsem nevidnostim ter jih natančno secira in razprostre po knjigi. Milan Dekleva ostaja v svoji pesniški strugi, izdolbeni z racionalnim, filozofskim jezikom, varno distanciran od vnetljivih govoric, kot so srčna, pričevanjska, osebnoizkušenjska in podobne. Že na sedmi strani se sklicuje na poljskega pesnika Zbigniewa Herberta in njegovega Pana Cogita, Gospoda Cogita, ki razmišlja o sodobnem svetu, družbi. Tako kot Herbertov je tudi Deklevov pesniški subjekt občasno hudomušen, šaljiv, tudi sarkastičen: "V vladnih kabinetih životarijo / občutljivci, ki mislijo, da je udarjanje / po zrezkih nekaj sublimnega."

V vladnih kabinetih životarijo / občutljivci, ki mislijo, da je udarjanje / po zrezkih nekaj sublimnega.

Milan Dekleva

Zanimivo je, kaj temu iztrganemu citatu sledi, saj ta primer lahko ponazori Deklevovo pesniško dikcijo: pri njem namreč kritični izjavi pogosto sledi omilitev; v tem primeru vzklik, ki zaradi izraza neviden omili izjavo oziroma jo postavi v navidezno paradoksalen položaj: "Naj se jih drži nevidna sramota!" To potezo lahko razumem kot umik, korak nazaj od izrečenega, saj vendarle gre za sramoto, ali je videna, zaznana ali povsem nevidna – ali je sramota sploh lahko nevidna? Ali je sploh lahko vidna? Sramota je. Pika. Mislim, da je korak nazaj, vstran nepotreben, ker je vendarle prej izrečeno. Je pa na takšen način sporočilo položeno v ugodno in sprejemljivejše ozračje. In to Milan Dekleva zna. Njegove pesniške izjave postanejo rahlo zrelativizirane, čeprav hudomušne in zanimive, kadar na primer v isti stavek postavi angela in vrtnega palčka: "Svarijo jih, naj se ne prestopajo in poškodujejo / drugih, recimo angelov in vrtnih palčkov." (str. 15) Bralec zlahka uživa v teh zgroteskiranih pasusih. Ko Dekleva zapiše: "Res je samo to, da je Gospod Cogito prekratek, občutno prekratek," ne opisuje le družbenega, človekovega položaja v svetu, ampak podaja tudi samorefleksijo k pisanju. Kakor koli obrnemo: ta knjiga je, čeprav s srčnim pridihom, v racionalnem, nadzorljivem in nadzorovanem obsegu. Žal pa je racio, kakor smo slišali v pesmi in v citatu, "prekratek", torej omejen. To je tudi moj očitek knjigi oziroma pravilneje: očitek lastnim pričakovanjem. Sprva sem jo hlastno prebrala in kritiško pospremila v Kritiki v živo, ob večkratnem branju in po nekaj mesecih, ko je skorajšnja prepoved premisleka o virusih pomolknila, se detabuizirala in s tem izgubila neko dodano vrednost, ki jo je zame opravljala ta knjiga v času s koronskimi omejitvami, imajo te pesmi zdaj name manjši učinek in bolj ostajajo na papirju kakor prej. A kljub temu! Pustimo času čas, pesmim pa tudi.

Kljub temu da Nevidnosti Milane Dekleve niso dokumentaristične, nas bodo drobci iz nenaslovljenih pesmi spominjali na koronski čas ("preroški glas / pekli smo kruh", na 35. strani) in omejitve ter epidemijske stiske. Dekleva se v teh pesmih zavzema za določeno držo, za odziv na virus, knjiga je neposredno sporočilo v tem času, zdaj že postaja spomin na ta čas. Vendar pa ne gre za publicistične ali uporniške zapise – Milan Dekleva ostaja v svojih poetoloških tirnicah. Besedila so prečiščena, jasna, če bralec vstopi v ta pesniško-filozofski diskurz, tudi enako globoke in modre so njegove sentence, kakor jih poznamo iz prejšnjih dveh ducatov knjig. In tudi koronski čas ali koronski nečas ne more zmanjšati zanimivosti verzov, ki nas predvsem popeljejo v premislek. "Z nevidnostmi ni mogoče sklepati zavezništev," … nas posvari na 91. strani. Obenem pa bo za tiste, ki od danes nastajajoče poezije zmeraj pričakujejo samo neposrednost in eksplicitnost, enostavnost, to spet ena knjiga Deklevovih hermetično-filozofskih besedil. Ampak tudi na dandanašnji založniški položaj ali premislek o trajanju pesmi ali pesnika ima Dekleva v knjigi Nevidnosti puščico in odgovor, in sicer na strani 79: "Brez prihodnosti / niso nevidnosti, ampak pozabljenje, svarijo poslednji samizdati."

Naj vas v branje knjige, seveda če je še niste prebrali, pospremim z zastrto mislijo na 73. strani: "Opozorila nevidnosti, da preporod zahteva očiščenje bližine, / so bila zaman."

Iz oddaje S knjižnega trga.