V iskanju navdiha

Poskrbi najprej zase

“Ne morem tako razmišljati, to je vendar egoistično” sem rekla prijateljici, ko me je pred dobrim desetletjem prepričevala, naj si vzamem kakšen vikend zase in prepustim otroka varstvu skrbnih sorodnikov ali prijateljev. Potem je kar grizla in grizla ter med drugim nadaljevala s tem, kako še na letalih vsakič posebej poudarijo, da morajo starši v primeru padca pritiska v kabini kisikovo masko najprej namestiti sebi in šele potem poskrbeti za najmlajše. Seveda sem zavijala z očmi in si mislila svoje. Čeprav se mi je postopek zdel popolnoma logičen za paniko na letalu, ga takrat nisem dojemala v povezavi s “paniko” v življenju. Saj moj vsakdan vendar ne povzroča stiske kot kriza nekaj tisoč metrov v zraku?

Pa jo lahko. Še hujše, v zraku je običajno rešena v nekaj (sicer izjemno dolgih) minutah, medtem ko v življenju lahko traja. Včasih več tednov, mesecev, v najslabšem primeru celo let. Še slabše je, da je ne dojemamo kot stisko, dokler ni že hudo. Za razliko od letala, kjer za rešitev poskrbijo usposobljene ekipe, pa se v njej včasih počutimo, kot da smo čisto sami.

In ko postopoma, v svojem tempu, končno prideš do takšnih ugotovitev, bi bilo skoraj neodgovorno, če si ne bi vsake toliko vzel nekaj časa zase. Počel stvari, ki te veselijo, ti prinašajo notranje zadovoljstvo in sprostitev. Pri tem seveda vsak najde svojo terapijo.

Dobrodošli premiki

Leta prinesejo kakšne dobre stvari. Ravno zadnjič sem na enem od spletnih portalov med jutranjimi novicami prebrala, da smo menda za tuje jezike najbolj dojemljivi še pred začetkom pubertete, najvišje fizične sposobnosti naj bi dosegli okrog 25. leta, vrhunec koncentracije pa nekje sredi štiridesetih. In če je za to morda že prepozno, sta pred mano vsaj še dva mejnika, ki se jih že veselim. Procesi staranja naj bi po mnenju strokovnjakov s seboj prinesli izboljšanje besednega zaklada vse do sredine šestdesetih let, če bom imela srečo, pa me čaka vrhunec občutka psihičnega blagostanja kar kmalu po 80. rojstnem dnevu.

Vsi, ki me poznajo, pa dobro vedo, da znam biti nestrpna. Težko mirujem, ne maram obstanka na enem mestu, pa to ne velja le za geolokacijo. Ko mi je bilo v preteklosti dolgčas, sem se na primer vpisala na podiplomski študij, zamenjala področje dela, se preselila in še kaj, o čemer zdaj ne bi razpravljala. Še vedno včasih premišljujem o učenju petja, po drugi strani sem idejo o igranju klavirja že opustila, ker moji prsti enostavno niso dovolj dobro usklajeni z možgani, pa bi vse skupaj predolgo trajalo.

Zato pa grem rada naokrog. Blizu, daleč, pravzaprav mi je vseeno. Obožujem vznemirjenje potovanj z letalom, še bolj, če na cilju pristanem v čarobnem prepletu povsem neznanega okolja in kulture. Za vse to sem pripravljena potrpeti celo ure v vrstah na letaliških kontrolah. Ko sem v tujini, z veseljem sedem na vlak, da lahko v miru opazujem bežečo okolico. Še najpogosteje, ker je to najlažje in ne potrebuje posebnih predpriprav, pa sedem za volan in se brez prave potrebe odpeljem za uro in več.

Idejni koncept, ki je prerastel v križanca med luksuzno limuzino in športno uporabnim vozilom, naj bi izviral iz neformalne izmenjave mnenj med Toyotinimi prodajniki in direktorji na delovnem kosilu v Nagoyi pred tremi desetletji. Ko je bil leto kasneje projekt formalno potrjen, se je lahko začel razvoj serijskega modela, ki je ob domači japonski premieri leta 1997 kot Lexus Harrier praktično ustvaril segment luksuznih športnih terencev. V Evropi so ga pričeli tržiti leto kasneje kot model RX 300 z bencinskim trilitrskim šestvaljnikom. Od začetka prodaje je prepričal že več kot 3,5 milijona kupcev, zato je jasno, da gre za enega Lexusovih ključnih igralcev.

V svoji zgodovini je postavil kar nekaj mejnikov, enega pomembnejših je prineslo leto 2005, ko so inženirji v različici RX 400h združili bencinski šestvaljnik z zmogljivim elektromotorjem. Model je postal eden od glasnikov Toyotine hibridne misije, hkrati pa so ga postavili za zgled z vidika vključenih elementov pasivne in aktivne varnosti.

Neustavljiva mešanica

Po vsem zapisanem verjetno razumete: težko bi se uprla priložnosti, da združim pobeg iz dnevne rutine v meni ljubo mesto, doživetje vrhunske glasbene predstave na izjemni lokaciji in vožnjo z avtomobilom, ki hkrati draži in pomirja čute. Seveda nisem niti poskušala – da zna biti odpor zaman, so v preteklosti dojeli že precej pametnejši od mene.

Dobra ideja, iskrica navdiha, pa smo šli. Družba napol-prijateljev-napol-sodelavcev, na Dunaj. V prestolnico sosednje države, ki je številnim Slovencem še posebej blizu. Malo na račun ostankov šolskega učenja zgodovine in književnosti, kjer je bilo v določenem obdobju videti, kot da za nas sonce vzhaja in zahaja prav v tistem delu Avstro-Ogrske. Pa tudi zato, ker je Dunaj blizu, lepo urejen, poln prečudovitih impozantnih zgradb, združuje množico raznolikih dogodkov, restavracij s hrano z vsega sveta ter, nenazadnje, ker tam živi in dela kar nekaj znancev, prijateljev in sorodnikov.

Prijetno vznemirjenje

Napetost pričakovanja je pred odhodom naraščala, prve priprave so bile opravljene že dolgo pred odhodom. Med zadnjimi pa je bilo veliko smeha in groženj na temo, kdo bo prevzel v roke predvajanje glasbe in kaj nas posledično čaka na seznamu izvajalcev: Foo Fighters, Laufey, Kokosy, Severina ali Luciano Pavarotti? Na koncu smo bolj ali manj demokratično poslušali vse, zraven pa še skušali ugotoviti, ali se splača plačevati za boljšo kvaliteto pretočnih glasbenih vsebin pri izbranih ponudnikih, ali bi bilo smiselno doma že prej pripraviti glasbo v primerni kvaliteti na ključek USB, da bi v polni meri uživali v kvalitetah zvočnega sistema Mark Levinson.

Smo že prispeli? Vožnja je bliskovito minila, in če ne bi vmes obstali za slabe pol ure v fantomskem zastoju, bi bili ves čas povsem sproščeni. Tak občutek imam sicer v avtomobilih, ki so uravnovešeni v smislu estetike in udobja, seveda po mojem okusu. Izbrani materiali, kakovost izdelave in videz ureditve notranjosti so sicer krasni, a RX ceniš šele po več urah za volanom. Mene sta v njem na poti proti Dunaju najbolj prepričala ravno prav dolg, širok in strukturiran sedež, s poleti nepogrešljivo funkcijo prezračevanja, ter odlične nastavitve podvozja, zaradi katerih vožnja res ni nikoli postala naporna.

Doživetje operne hiše velikega formata

Dunajska operna hiša spada med najbolj znane na svetu, v njenem repertoarju je vsako leto več kot 60 različnih opernih in baletnih predstav, ki si jih publika ogleda v 350 nastopih na veličastnem odru. Njen direktor je v Beogradu rojeni dr. Bogdan Roščić, aktualni (in predvidoma tudi zadnji) glasbeni direktor Philippe Jordan pa je svoj nastop funkcije leta 2020 zaznamoval tudi s premiero Puccinijeve Madame Butterfly, ki je bila že nekaj časa na mojem seznamu želja.

Giacomo Puccini je operno delo Madama Butterfly ustvaril po literarni predlogi ameriškega pisatelja Johna L. Longa. Tragična opera je bila leta 1904 prvič uprizorjena v milanski Scali, a jo je občinstvo izžvižgalo – menda malo na račun neizvirnosti in pomanjkanja časa za priprave izvajalcev, malo pa kot posledica spletk in zavisti njegovih rivalov. Po nekaj dodelavah je bila čez par mesecev ponovno uprizorjena v Brescii, kjer jo je občinstvo navdušeno sprejelo, Madama Butterfly pa je postala stalnica programov opernih hiš po svetu.

Zgodba 15-letne Cio-Cio-San (Butterfly), s katero se v Nagasakiju impulzivno poroči ameriški mornariški častnik Pinkerton, vodi publiko čez mešanico čustev. Od začetne sreče in zadovoljstva, ko zaljubljenca za kratek čas zaživita v hiši na hribu, do ogorčenosti nad njegovo preračunljivostjo, saj takoj jasno pove, da je zanj poroka z Japonko zgolj začasna rešitev – po vračilu v Ameriko si bo namreč našel “pravo” ženo. V gledalcih naraščata sočutje in jeza, ko jo spremljamo v pričakovanju Pinkertonove vrnitve, saj v svoji mladostni naivnosti še vedno verjame v srečen razplet. Čeprav je do takrat vsem ostalim že popolnoma jasno, da jo je Američan zapustil in se s tem od nje po japonskih ohlapnih zakonih pravzaprav že ločil. Zaključek dokončno razpara srce: zlomljena Cio-Cio-San prepusti skrb za njunega otroka Pinkertonu, ko se ta v Nagasaki vrne z novo ameriško ženo Kate, potem pa si vzame življenje.

Zgodovina impresivnega opernega poslopja v novorenesančnem slogu sega v leto 1861. Za gradnjo objekta, ki je nastal po načrtih arhitektov Augusta Sicarda von Sicardsburga in Eduarda van der Nülla, je skrbel češki arhitekt in gradbeni pogodbenik Josef Hlávka. Dokončali so jo leta 1869 ter velja za prvo pomembnejšo stavbo ob znamenitem dunajskem Ringu, ki obkroža mestno središče. Ker sega njen izvor v čase avstro-ogrske monarhije, je bila v začetku pravzaprav cesarska operna hiša, glavna gosta ob njeni otvoritvi pa sta bila avstro-ogrski cesar Franc Jožef I. in njegova soproga Elizabeta, bolj znana kot Sissi.

S polnimi pljuči

Čudovito mesto tudi tokrat ni razočaralo. Kljub poletni vročini živi in diha s polnimi pljuči, saj je v središču in okolici ogromno zelenih površin. Kot zanimivost smo v pogovoru izvedeli, da se Avstrijci proti zviševanju temperatur med drugim borijo tudi z aktivno ozelenitvijo pročelij stavb, na katere nameščajo rastline plezalke. Širši vpogled v zgodbo pa daje za vse radovedne strateški načrt The Smart City Vienna. V njem so med glavne cilje zapisali, da bo Dunaj mesto z najboljšo kvaliteto življenja in zadovoljstvom prebivalcev, idelno za otroke in mlade, ter da se bo v svojih politikah in postopkih osredotočalo na socialno inkluzijo.

V svoji peti generaciji je RX naredil preskok na vseh področjih. Lexus je z manjšim modelom NX uvedel nov oblikovalski pristop Next Chapter, ki so ga uporabili tudi pri večjem RX-u. Znamkina prepoznavna maska v obliki vretena se je preselila na celoten sprednji del vozila, v notranjosti pa so ga zasnovali po konceptu kokpita Tazuna v duhu minimalizma in orientiranosti k vozniku.

Slogan “Roke na volanu, pogled na cesti” so prenesli v prakso s konkretnim preoblikovanjem voznikovega delovnega okolja. Nov infozabavni sistem s 14-palčnim sredinskim zaslonom na dotik vključuje sistem navigacije in povezljivost v oblaku za dostop do ažurnih prometnih informacij. Ob možnosti brezžičnega polnjenja mobilnih telefonov sistem seveda podpira tudi povezljivost Android Auto in Apple CarPlay. Za povečanje varnosti in pomoč vozniku je v vseh različicah vključena tretja generacija asistenčnih sistemov Lexus Safety System+ z novimi funkcionalnostmi in izboljšanim delovanjem.

Hkrati so modelu zagotovili prepoznavno vozniško dinamiko, vozni podpis oziroma Lexus Driving Signature. Za izrazitejši prehod na področje elektrifikacije v skladu s strategijo Lexus Electrified bo RX po napovedih pripravljen po prehodu na novo platformo. Že sedaj pa je uporabnikom na voljo raznolika pogonska paleta.

V Lexusu RX, ki smo ga zapeljali na Dunaj, je premierno vgrajen priključno-hibridni pogonski sklop kot kombinacija 2,5-litrskega bencinskega motorja in električnega motorja ob pomoči litij-ionske baterije s kapaciteto 18,1 kWh. Njegova sistemska moč znaša 227 kW (309 KM), zgolj na elektriko pa je z enim polnjenjem ob sledenju hitrostnim omejitvam moč prevoziti do 65 kilometrov.

To povsem zadošča za električno vožnjo brez lokalnih emisij v urbanih področjih. Po izpraznitvi baterije je ob zaključku – doma ali na javnih mestih (na primer v garažni hiši) – vedno dovolj časa za novo polnjenje. Slednje je pri vgrajenem 6,6-kilovatnem polnilcu in ustrezni polnilnici v najboljšem primeru končano v okvirno dveh urah in pol. V nujnih primerih pa lahko baterijo polni tudi bencinski motor, a je tovrstno početje manj ekonomično, saj se poraba dvigne čez 20 litrov na prevoženih 100 kilometrov. Takšen način vožnje je torej bolj izjema kot pravilo, a je smiselno, da obstaja, še posebej za urbana naselja (z omejitvijo prometa vozil z motorjem na notranje zgorevanje v določenih conah).

Ob obisku Dunaja vedno znova začutim harmoničnost okolja in prebivalcev, zato ni čudno, da se vanj rada vračam. Je hkrati staro in veličastno, pa kljub temu vsakič polno novih odkritij, doživetij in živahnega utripa, kakršnega premorejo samo velika mesta. In, nenazadnje, v njem lahko ponovno obiščem malo restavracijo, ker pripravljajo odličen ramen in onigiri.

Saj razumete, takšen izlet je izjemno pomemben za moje zdravje in splošno počutje.

Besedilo: Urška Radolović. Foto: Gašper Pirman, Urška Radolović, Lexus.