Ubila več kot 600 moških
Italija, 17. stoletje. Ženske, obsojene na slabe zakone. Za številne je edini izhod bil strup – do svobode in zapuščine.
Smrtonosni strup Aqua Tofana je prišel v lični steklenički. Bil je brez barve, vonja in okusa. Skoraj 20 let je bil najbolj priročen tihi morilec mož italijanskih žensk 17. stoletja.
Kakor so si bili različni motivi, so si bili enaki rezultati. Strup je učinkoval hitro in brez nepotrebnega pompa, za seboj ni puščal oprijemljivih sledi. Po nekaterih ocenah je strup Aqua Tofana do polovice 17. stoletja pokončal približno 600 ljudi.
A kot je bil izmuzljiv sam strup, je precejšnja uganka tudi njegovo poreklo.
Nadaljevala mamino poslanstvo
Za številne italijanske ženske je zakonska zveza v 17. stoletju bila primerljiva z življenjem v kletki. Izvzemši poroko jim je ostalo le malo možnosti; in ko so si na grbo nakopale moža, ga je bilo praktično nemogoče zapustiti. Zasluge za rešitev gre ženski po imenu Guilia Tofana.
Rojena v Palermu okrog leta 1620 je vedela stvar ali dve o smrti. Ko je štela 13 let, je bila usmrčena Thofania d'Amado – verjetno je bila njena mama –; nekateri viri pravijo, da je svojega moža pokončala s strupom. Tofana naj bi nadaljevala mamino poslanstvo, pri čemer si je pomagala z njenim receptom. Strup brez vonja, ki ga je »zamaskirala« v mazilo, je začela prodajati. In čeprav je recept za vedno izgubljen, je strup najverjetneje vseboval arzen, svinec in beladono.
Posel ji je v Rimu dobro tekel; v tajnosti je s sodelavci smrtonosni napoj prodajala skupaj z dejanskimi kozmetičnimi izdelki. Kmalu je smrt začela v velikem številu kositi med moškimi, tako velika je bila želja poročenih žensk, da se rešijo zakonov, polnih nesreče, oziroma da se dokopljejo do zapuščin in s tem sredstev za nov začetek.
Strup je za nekatere žene bil edini izhod iz zakona.
Popolno morilsko orožje
Za ženske, ki so se hotele rešiti svojih mož, je bil strup Aqua Tofana popolno morilsko orožje. Prišel je v lični steklenički, ki med kozmetičnimi izdelki ni izstopala. Bil je brez okusa in vonja, zato so ga zlahka dodale moževi hrani in pijači. A to še ni bilo vse: strup je učinkoval kot dejanska bolezen. Prvi odmerek je povzročal simptome, podobne prehladu. Po drugem so sledile trebušne bolečine, bljuvanje in diareja. Tretji ali četrti odmerek sta žrtev poslala v večna lovišča.
Skoraj dve desetletji je Guilia Tofana nemoteno poslovala. Za njen propad naj bi bila kriva ena od njenih strank.
Zgodba pravi, da si je neimenovana ženska, potem ko je nekaj kapljic strupa vmešala v juho, tik pred zdajci premislila. Mož je juho že nesel proti ustom, ko ga je zaprepadena moledovala, naj jedače ne použije. Sledilo je priznanje – morda je bila prej celo tepena –, da je juho zastrupila. In še drugo: kje je strup kupila.
Spet druga zgodba pripoveduje o priznanju med spovedjo. Tudi duhovščina naj bi opazila, kako številčne so postale mlade vdove.
So ji sploh sodili?
Kakšna usoda pa je doletela Tofano? Najverjetneje aretacija, mučenje in sojenje. Usmrtili so tako njo kot njene sodelavce, ista usoda pa je doletela tudi nekaj njenih strank, ki so na hierarhični lestvici kotirale bolj nizko. Nekaj bolj eminentnih je prezgodnje smrti otel kar papež.
A če gre verjeti enemu zgodovinarju, Giulia Tofana morda le ni končala tako klavrno.
Čeprav se je leta 1658 v Rimu res odvijalo sojenje zaradi zastrupljanj, je mogoče, da ga je Tofana »izpustila. Cambriški zgodovinar Mike Dash dopušča možnost, da je Tofana verjetno prej povsem preprosto preminila, in sicer leta 1651. Zato meni, da so njenim sodelavcem in strankam sodili kar brez nje.
Čeprav je recept za vedno izgubljen, je strup najverjetneje vseboval arzen, svinec in beladono.
Tudi Mozart
Strupa se je bral tudi Wolfgang Amadeus Mozart.
Aqua Tofana je v sledečih letih prerasla v legendo. Ime je postalo sopomenka za pritajene, počasi učinkujoče strupe, ki so brez izjeme bili neopazni in smrtonosni. Stoletja so legendo o rimskih soprogah, ki so možem podtikale strup, napihnila. A dejstva – na stotine mrtvih mož in strup, ki ga je prodajala ženska – so se razširila po Evropi 17. stoletja. Za svojo kožo se je zbal celo Wolfgang Amadeus Mozart, potem ko je leta 1791 pri starosti 35 let zbolel za nepojasnljivo boleznijo. »Prepričan sem, da sem bil zastrupljen,« je zapisal. »Ne morem se znebiti te misli … Nekdo mi je podtaknil Aquo Tofano in izračunal točen čas moje smrti.« Mozart je res umrl – skrivnostno –, a ni dokaza, da je bil na delu zloglasni strup.
Dejanska zgodba Aque Tofane tako ostaja uganka. Dejstva je pogoltnil čas, ostaja le legenda.
