V nadaljevanju ga. Mikuš, ki ima za seboj sicer izjemno bogato človekoljubno dejavnost in poslanstvo, lepo prikazuje stanje izobraževanja ter potrebne spremembe. Ker se resničnost prav kruto razlikuje od zapisanih namenov, sem najprej nameraval napisati zbadljiv odziv na vsebino, a bom spoštljivo ostal na kratki postavitvi zrcala in skromnem predlogu. Tudi sam namreč že več desetletij delujem na področju prizadevanj za zaščito maternih jezikov in za enakopravno mednarodno sporazumevanje, zato se lahko odzovem na osnovi spoznanj in izkušenj.
Gospa Mikuš pravi, da ni pedagoška delavka in to tudi jaz nisem. Vem pa, da je naša šola usmerjena v golo izobraževanje, učenje dejstev in podatkov, borbo za prestiž med predmeti, vse bolj natrpane učne načrte, neusmiljeno tekmovalnost, zveličavni pomen ocen itd. in skoraj nič v vzgojo ter strpne medčloveške odnose. Deluje tudi vrsta izvenšolskih dejavnosti, ki pa so odvisne zgolj od osebne želje (običajno) staršev in za okras šolam. Pri tem je treba izpostaviti klube OZN in Unesco šole, ki bi naj še posebej poudarile pomen človekovih pravic – tudi do maternih jezikov in do enakopravnega mednarodnega sporazumevanja – pa tega ne počnejo.
Na tem področju smo danes v globokem angloameriškem kolonializmu in v raznarodovalni kulturno-jezikovni politiki. Angleščina od vrtca do univerze! Moj predlog pa je: seznanimo učence s tujimi kulturami in uradnimi jeziki Združenih narodov – za vsakega porabimo po dve leti. Najprej mednarodni jezik esperanto (kot uvodni tuj jezik in ideji o enakopravnosti), nato angleščino, arabščino, francoščino, kitajščino, ruščino in španščino.
Vem, da bo kdo rekel, glej ga idealista, in imel bo prav! Danes namreč v resničnosti prevladujejo realisti, najprej skupina realistov – tudi pedagogov – ki so tiho in služijo svoj vsakdanji kruhek, ter druga skupina realistov, ki se z orožjem bije za tuje interese ter imperije! Kaj pa šolski sistem in otroci? Ah, dajte no, to je vendar postranska (kolateralna) škoda! In posledica članka ge. Mikuš ter tega (in še kakšnega) odziva bo najbrž burna razprava, ali prav se piše kolateralna ali postranska škoda!
Pa srečno človeštvo, človečnost in človekoljubje!
Janez Zadravec, Maribor
