Pove, da verjetno te risane serije še niso prenesli v digitalno obliko in da je obtičala kje v arhivu nacionalne televizije. »Uredniki se menjajo in imajo različne prioritete. Zaradi njune ponarodelosti mi je kar malo žal.« Souček je sicer svoj glas posodil še številnim drugim risanim, pravljičnim in literarnim junakom ter se prek televizijskih zaslonov in radijskih valov dobesedno vtisnil v genom Slovencev. Pa vendarle je bil prvenstveno izvrsten dramski in filmski igralec, v dramskem gledališču denimo je poustvaril več kot 160 vlog, interpretiral je okrog 600 radijskih vlog. Podpisal se je tudi pod kar nekaj režij.
Prejel je številne nagrade, denimo največjo jugoslovansko Sterijevo nagrado (za Kreona v Smoletovi Antigoni), Borštnikov prstan, Ježkovo nagrado, zdaj je postal še častni meščan Ljubljane. »Prstan se mi je upravičeno posrečil, Šeligo je bil kulturni minister, Partljič v komisiji. Nikoli pa nisem bil v nobeni predstavi Drame, da bi me peljala na Borštnikovo srečanje. Prstan sem dobil za minulo delo, vse nagrade so retrogradne. Stane Sever in Janez Menart nikoli nista postala častna meščana Ljubljane, jaz sem, kot kaže, prvi igralec, ki sem ta naziv prejel.«
Promenadni lev
Polnokrvni Ljubljančan, ki je mladost preživel v Mostah, seveda diha z mestom – vidi, kako se spreminja, razvija, včasih na bolje, včasih na slabše. Medtem ko mu je všeč prenova Cukrarne in tamkajšnje oživljanje rečnega brega, z »velehotelom« na lokaciji nekdanjega Šumija nasproti SNG Drame »pa nisem zadovoljen. Prenova Slovenske ceste mi tudi ni bila všeč. Zelo mi manjka Jakopičev paviljon. To je bila nekoč promenada. Ta kratka promenada je bila do proge, ta daljša pa do psov na stopnicah v Tivoliju.«
»Raje povej, kako ste paradirali po promenadi,« ga spodbudi soproga, operna pevka Milena Morača. Bil je menda pravi šminker. »Res sem bil promenadni lev,« prizna. »Promenada zdaj manjka. Šlo se je po levi strani gor in po desni nazaj. Predpisano je bilo, kako moraš biti oblečen, o tem ni bilo debate. Jaz sem imel recimo lep Borsalinov klobuk iz zajčjih dlak s šestcentimetrskim robom ... Prvi človek, ki je s kavbojkami vstopil v SNG Dramo, je ravnal nespoštljivo. Še vedno ženske, ko gredo v teater, najprej rečejo: »Ja, kaj bom pa oblekla?«
A Souček ni godrnjač. »Lahko se ti godi krivica od rojstva, ampak če me že vprašate po letih, nekdo se, v nasprotju z mano, s smolo že rodi. Če premoreš humor in dobro genetiko, imaš nekaj šans za daljše življenje.« V njem je poleg dolgoživosti torej tudi radoživost, pa še kanček črnohumornosti, recimo kadar prešteva mrtve v Shakespearovih dramah (»Hamlet je pisal kriminalke!«) ali v operi Tosca, kjer umrejo praktično vsi. Ali pa ko opisuje, kako je s spačkom iz Slovenj Gradca v Ljubljano tovoril ogromno platno, veliko dva krat dva metra, ki ga je izprosil pri slikarju Jožetu Tisnikarju za svojo prvo avantgardno predstavo Vklenjeni Prometej.
»Rekel sem Tisnikarju, naj si predstavlja nekakšen potres, in hotel sem njegove strašljive obraze, ki jih je risal; to je bilo obdobje še pred njegovimi vranami. Naslikal je ogromne obraze, barve pa namešal po vzoru srednjeveških slikarjev, kot je sam rekel – da bi bile obstojnejše. Takrat je ravno za Vatikan malal Kristuse na razpelih. Ampak barve se kar niso hotele posušiti, mesece je trajalo, da so se.« Slika Prometeja je po predstavi v Šentjakobskem gledališču dolgo časa zapolnjevala steno na domačem stopnišču, potem pa je šla v hrambo drugam. »Nikoli se nismo mogli zediniti, ali je to gledališka kulisa ali slika. Čisto po slovensko.«
Vrenje v umetnosti
Souček danes velja za prvaka sodobne, moderne dramske igre, a pot je bila uporniška. Začel je v Šentjakobskem gledališču, potem je tja pripeljal še druge kolege (Kristijana Mucka, Aljo Tkačev, Dareta Valiča in druge), skupino poimenoval po številki blagajne v gledališču – in so si naredili svoje avantgardno gledališče. Sodeloval je tudi z Odrom 57, prste je imel zraven pri ustanovitvi Malega odra ljubljanske Drame, ki deluje še danes.
Takrat so se napredni umetniki kar lepili skupaj. Vzporedno s Součkovo skupino gledališčnikov, takrat so se že imenovali Stranski vhod, je Darijan Božič ustanovil skladateljsko gibanje Pro musica viva, kjer so bili skladatelji Srebotnjak, Lebič, Globokar, s slednjim sta denimo ustvarila predstavo in z njo nastopala tudi v Teatro La Fenice in Slovenski filharmoniji. V Malo Dramo so prihajali tudi pesniki Jesih, Svetina, Strehovec, Kocbek, pa slikarji Logar, Lenassi, Tisnikar, Jaki, Jucundus.
Vsak na svojem področju je oblikoval modernistične pristope, Souček pa zdaj pravi, da so ideje pač prihajale in da v ozadju ni bilo skrivnosti – imel si ta dar ali pa ne. »Tako kot v igralstvu – če si igralec, ne moreš pomagati, če nisi, pa tudi ne.« To je bil tudi čas žlahtnega realizma v teatru, ko so igralci pačili svoje glasove glede na karakter vloge, in tudi on je svoj glas ponarejal. Ko mu je Dominik Smole, avtor in režiser Antigone, ponudil vlogo Kreona na Odru 57, premiera je bila leta 1960 v Križankah, je prvič spregovoril s svojim dejanskim glasom.
O božanstvenih glasovih
Njegov glas je bil nedvomno specifičen, predvsem pa že zelo znan iz radijskih iger in risank – in v teatru tega niso bili najbolj veseli. Sploh ga niso zasedali v nosilne vloge. »Dejstvo pa je, da so imeli igralci, ko sem prišel v Dramo, božanstvene glasove. Takrat so bili to še amaterji in »štima« je bila sploh prvi pogoj, da postaneš igralec. Celih sedem metrov je od sredine odra do prve vrste sedežev v dvorani Drame, zato si potreboval močan glas. Pozneje so prišle generacije, ki so začele hitreje govoriti, še pozneje generacije, ki so začele uporabljati tudi mikrofone.«
O tem, da je glas nekoč nekaj veljal, govori tudi podatek, da so operne pevce novačili v Dramo, iz Drame pa so v ljubljansko Opero vabili igralce, ki bi se bili pripravljeni naučiti not za opereto. »Bil bi odličen baritonist, lahko bi imel mednarodno kariero. Ima izredno velik glasovni razpon in pri tem ne menja barve,« poznavalsko doda soproga Milena Morača. Četudi ni postal operni pevec, je opera postala priljubljeni del njega – režiral je Traviato, Gorenjskega slavčka, Netopirja, Tosco.
»Kot režiser vedno razmišljam s stališča, da imam rad igralce, pevce. Opera ima svoja pravila, ki jih je treba poznati, denimo kakšno vlogo dodeliš zboru, kje na odru je akustika najboljša, kako postaviš pevca, da mu ne ubiješ glasu, kako ga osvetliš. V nekem trenutku potem nehaš režirati, vajeti prevzame dirigent. Kar si naredil, si naredil. Kot v življenju – kar je, je!«
