Po več kot 50 letih nasilja so se kolumbijska vlada in uporniške Revolucionarne oborožene sile Kolumbije (Farc) dogovorile o dokončni prekinitvi ognja. Strani sta se letos junija strinjali, da uporniki odložijo orožje in zagotovijo varnost. Zgodbe mnogih preživelih žrtev, pa pričajo o grozodejstvih, ki ostajajo žive v njihovih telesih, duši in spominu.
Prekinitev ognja je predpogoj za mirovni sporazum, za podpis katerega si strani prizadevata od konca leta 2012. V državljanski vojni med levimi gverilskimi skupinami, desnimi paravojaškimi milicami in vojsko je v tej južnoameriški državi od začetka vojne leta 1964 umrlo okoli 220.000 ljudi. Skoraj sedem milijonov je bilo razseljenih, kar je za tretjino več kot v Siriji. Skoraj polovica uradno registriranih vojnih žrtev (7, 8 milijona) je žensk. Od teh je bilo od leta 1985 kar 13.600 posiljenih s strani raznih oboroženih skupin.
Na ugrabitve otrok za vojaške potrebe, trgovino z ljudmi, spolne zlorabe, tihotapljenje drog, nezakonit dostop do rudnikov zlata in druga kazniva dejanja tamkajšnjih združb, pretežno skrajno desnih mafijskih združb, je leta javno opozarjala tudi Marija iz organizacije AfroMuPaz. Dokler ji niso “zaprli ust”, poroča novinarka BBC, ki je ime pričevalke zaradi varnosti spremenila.
Nekega dne se je pri Mariji oglasil človek, ki se je predstavil kot donator. S pretvezo, da jo bo zapeljal na kraj, kjer ima shranjena oblačila in obutev za otroke, jo je zvabil v tovornjak. Ko je Maria spoznala, da je ugrabljena, ji je že potegnil kapuco čez glavo in ji s pištolo zagrozil s smrtjo. Bil je pripadnik ene od skupin desničarske milice.
Pet dni so jo brutalno posiljevali
Globoko v džungli so ji sneli kapuco z glave, tam pa jo je čakalo še hujše presenečenje kot si ga je lahko predstavljala. Bila je obkrožena z vojaki, ki so imeli za ujetnico njeno mlajšo 13-letno hči. Ko so se začeli slačiti in ji kazati genitalije je zakričala: “Z menoj lahko počenete kar hočete, samo mojo hči pustite nedotaknjeno.” Njena “želja” se je uresničila, hči so pustili pri miru, njo pa je pet dni izmenično posiljevalo pet brutalnežev brez vesti, za kazen, ker je “preveč govorila”.
Naposled so jo rešili po zaslugi starejše hčere, ki jo je s pomočjo strankarskih skupin našla v jarku ceste. Marija se spominja, da v nekem trenutku, v agoniji posiljevanja padla v nezavest, prebudila pa se je v bolnišnici v Quibdu, okrožja Chocó v Kolumbiji.
“Telo me vsak dan spomni na to, kar se mi je zgodilo”
Našli so tudi njeno mlajšo hči, ki je bila sicer fizično nepoškodovana, vendar resno travmatizirana. Ker so ji nasilneži zagrozili, da se bodo vrnili in ubili mater, če bo črhnila le besedico, več mesecev sploh ni govorila, kasneje pa je odgovarjala le za da in ne. Poleg tega je vsak dan neutolažljivo jokala. To je bilo leta 2010.
Marija se je z družino kasneje izselila v Bogoto. Obe s hčerjo sta okrevali. Hči danes študira pravo in želi postati političarka. “Ampak dobra!”, poudari. Marija sanja, da bi se vrnila v rodni Quibdo. “Tega, kar sem doživela, ne bom nikoli pozabila. Moje telo me spomni nanjo vsak dan. Kljub temu pa bi se rada vrnila domov, vendar ne vem, kdaj bo to mogoče.”
Uradno te desničarske milice ne obstajajo več. Že pred desetletjem so bili demobilizirani, a mnogi so se ponovno začeli združevati v raznih kriminalnih združbah. Prvotno v okviru krovne skupine AUC (Autodefensas Unidas de Colombia) in United Self-Defence Forces of Colombia, ki jih financirajo lastniki in preprodajalci drog, ki so želeli zaščito levičarskimi gverilci.
V. V.