Začeli so z neplačevanjem STA in zavlačevanjem imenovanja naših dveh evropskih delegiranih tožilcev, kjer so na koncu zaradi pritiska stroke, sindikata novinarjev in civilne družbe ter predvsem evropske skupnosti morali priznati poraz.
Pod krinko »poštenjaka« Vilija Kovačiča so na ustavnem sodišču (US) želeli doseči prepoved delovanja strank SD in Levica, ki naj bi »gojili vrednote nekdanjega nedemokratičnega komunističnega sistema«. Po presoji in odločbi US jim to ni uspelo, a se pri tem v SD in Levici niso spomnili, da bi Janši in SDS vrnili »milo za drago« ter na US tudi za SDS skušali doseči prepoved njihovega delovanja zaradi očitnega protiustavnega malikovanja domobrancev in s tem povezanega nacizma. Dokazov za to je nešteto.
Na vse mogoče načine se borijo proti petkovim protestom v Ljubljani, ki trajajo že dve leti – z denarnimi kaznimi posameznikom, vodnimi topovi, solzivcem …, čeprav 39. in 42. člen naše ustave izrecno dovoljujeta svobodo izražanja ter s tem pravico do zbiranja in združevanja ljudi. Ni jim uspelo in na naslednjem protestu, v petek, 15. aprila, bo celo veliko javno predvolilno soočenje političnih strank z ljudstvom – iz oči v oči.
Inštitut 8. marec in iniciativa Glas ljudstva sta Janši in vsem njegovim priležnikom trenutno največji trn v peti, saj se bojijo, da bodo na volitvah doživeli enak fiasko, kot so ga na referendumu o vodah (86,6:13,4). Zato si izmišljajo vse mogoče načine, kako bi ju onemogočili, čeprav zakon o volilni kampanji ne dopušča dvomov: »Vse dejavnosti državljanov pred volitvami in glede njih so temeljna ustavna pravica. Vsak ima lahko mnenje o volitvah, strankah, kandidatih, vsak državljan in organizacija ima pravico drugim sporočati svoje mnenje, ga izražati, vsak lahko organizira srečanja, okrogle mize ali pa celo festival. Zato se imenujejo volitve praznik demokracije.«
Enako velja tudi za Roberta Goloba in stranko Gibanje Svoboda. Glavni direktor RTV Slovenija se je, očitno po diktatu Janeza Janše, samovoljno in brez kakršnih koli pooblastil odločil ter stranko Naša dežela Aleksandre Pivec razglasil za parlamentarno in naslednico DeSUS ter ji s tem omogočil sodelovanje na soočenjih RTV Slovenija. Diskriminirana stranka Gibanje Svoboda se je zoper to seveda pritožila in Upravno sodišče RS je izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, da mora RTV Slovenija do izdaje pravnomočne odločitve v upravnem sporu tudi stranko Gibanje Svoboda upoštevati kot parlamentarno stranko.
Predsednik programskega sveta RTV Slovenija si je na drugi madžarski televiziji dovolil govoriti celo o tem, kateri politični stranki je mesto v našem državnem zboru in kateri ne. Kolikor vem, se v dosedanji zgodovini RTV Slovenija še ni zgodil podoben primer, da bi glavni direktor ali predsednik programskega sveta naše javne RTV na takšen način posegal v slovensko politično dogajanje.
Robert Golob je bil na vseh dosedanjih soočenjih tarča očitka SDS o višini svoje plače, s čimer ga po Janševem nalogu želijo diskreditirati in doseči podoben učinek slovenske nevoščljivosti kot pri Francetu Arharju v tekmi za predsednika države leta 2002. Tudi Golobov pisni dokaz o višini njegove osnovne plače ne zadošča in vsi predstavniki SDS na soočenjih v en glas ponavljajo eno in isto mantro. Ko bi le Golob ali kdor koli iz opozicije postavil tudi vprašanje o Janševem trgovanju z orožjem v letih 1991–1993 in desetini milijonov mark, ki so poniknile neznano kam.
Še najbolj Janši uspeva z ustvarjanjem svojega medijskega propagandnega aparata. Po Nova24TV ter kopici ostalih manjših tiskanih in elektronskih medijev si je pred časom podredil pomembnejša Planet TV in siol.net, medtem ko mu pri najpomembnejši javni RTV Slovenija ne gre vse po načrtu. Naletel je na prevladujoči del drugače mislečih novinarjev in ostalih zaposlenih, ki so ob pomoči novinarskega sindikata ter večine slovenske javnosti in civilne družbe čedalje glasnejši in odločnejši v boju za obstoj našega najpomembnejšega javnega medija.
Opisani primeri dovolj zgovorno kažejo na to, kaj nas čaka, če bo na prihajajočih parlamentarnih volitvah zmagal Janez Janša s svojo stranko SDS in ostalimi podporniki. Do zdaj mu je zmanjkalo časa, v naslednjih štirih letih pa se lahko zgodi marsikaj, kar ima v svojih mislih in načrtih. Vse to mu lahko 24. aprila prepreči le večina svobodno in demokratično mislečih državljanov Slovenije – z našimi najmlajšimi volilci na čelu.
Andrej Šušterič, Proseniško