Žive meje lahko najbolj preprosto delimo na strižene in prostorastoče ter na listopadne in zimzelene. Zanje se velikokrat odločimo, ker so cenovno dostopne in preproste za postavitev in vzdrževanje.

Strižena živa meja

Striženo živo mejo največkrat sestavlja ena sama rastlinska vrsta, in to taka, ki dobro prenaša obrezovanje in je prilagojena podnebnim razmeram in rastišču. Največkrat jo predvidimo tam, kjer želimo poudariti formalnost vrta ali pa ustvariti neprehodno oviro. Cvetenje je manj pomembno. Ne zavzema preveč prostora, le obrezovati jo je treba redno. Na videz vrta močno vpliva tudi barva njenih listov. Najprimernejša je zelena v vseh odtenkih, saj bodo ob njej izstopale barve cvetočih trajnic ali grmovnic. Kjer pa želimo, da bi bil rastlinski zaslon vse leto enak, se raje odločimo za vedno zelene rastline. Z nizkimi striženimi živimi mejami največkrat obrobljamo zelenjavni in zeliščni vrt ali okrasne grede, ki smo jim dali geometrijsko obliko. Za take obrobe izbiramo rastline z nizko in počasno rastjo; primerna sta pušpan in češmin. Za visoko živo mejo raje izberimo pacipreso, tujo, tiso, ali še bolje, domači navadni gaber in bukev.

Ne pozabimo pa, da mora biti z višino usklajena tudi širina žive meje, zato moramo redno krajšati poganjke. Le tako se bodo posamezne rastline združile v gosto in neprehodno živo mejo. Da bo naša živa meja zrasla do višine enega do enega in pol metra, bo potrebovala približno pet let. Kdaj je potrebno obrezovanje, je odvisno od rastlinske vrste. Listopadne porežemo, ko je rast poganjkov končana (običajno konec junija), tiste z zelo bujno rastjo pa porežemo še enkrat pozno poleti. To je tudi čas obrezovanja vedno zelenih rastlin.

Prostorastoča živa meja

Za prosto rastočo živo mejo potrebujemo več prostora, je pa z njo manj dela. Da se pokaže v vsej svoji lepoti, potrebuje od tri do pet metrov višine in širine. Lahko je sestavljena iz manjših, srednje velikih ali velikih grmov in dreves, lahko tudi iz cvetoče in okrasne drevnine, ki je s svojimi raznolikimi razmerji, višinami in barvami celoletni okras. Najlepše se poda na podeželje, kjer se vrtovi in pokrajina prelivajo drug v drugega. Obrezujemo jo glede na cvetenje, spomladi cvetočo takoj po njem, saj s tem pospešimo rast mladih poganjkov, na katerih se razvijejo cvetni nastavki, poleti cvetoči meji pa porežemo stare veje zgodaj spomladi.

Tako bomo vedno imeli kaj občudovati, spomladi in poleti bogato cvetenje, jeseni sadeže in pisano listje, pozimi pa barvitost lubja. Ne pozabimo tudi na trajnice, s katerimi samo še poudarimo naravni značaj žive meje in ki se tudi same sejejo (orlice, naprstec). V prostorastoči živi meji se dobro počutijo dren, leska, glog, gaber, jerebika, črni trn in maklen, ki jim lahko s škarjami in žago uspešno krotimo višino. Da mejo višinsko razgibamo, lahko vmes posadimo trdolesko (ki se bo jeseni čudovito obarvala) in navadni šipek, za izrazit barvni poudarek pa bodo poskrbele forsitija, japonska kutina in okrasna jablana. Rezano in prosto rastočo živo mejo lahko združujemo in dobimo oblike, ki naš vrt še bolj popestrijo. Nekatere zimzelene listavce in iglavce lahko ali režemo ali pa jih pustimo pri miru, se pravi, da si lahko celo malo izmišljujemo in ugotavljamo, kaj nam je všeč. Sem prištevamo liguster, lovorikovec, pušpan in tiso.

Kdaj in kako saditi

Če hočemo, da bodo rastline dobro uspevale, moramo zemljišče v širini od pol do enega metra in v globino 30 centimetrov dobro prelopatati, izkopano zemljo pa izboljšati s hlevskim gnojem ali kompostom. Da bi »gverilskim rastlinam«, ki bi našim sadikam jemale hrano in vodo, preprečili rast, lahko pripravljeno površino prekrijemo s poli­etilensko folijo, vanjo pa za sadike tam, kjer jih bomo sadili, križno zarežemo. Ker folija ni prepustna, bo potrebno dodatno zalivanje. Če nam folija ni všeč, si pomagamo z zastirko.

Listopadne grmovnice brez koreninske grude je najbolje saditi v času njihovega počitka, se pravi oktobra, novembra ali ob koncu zime, vendar zemlja ne sme zmrzovati. Če sadike kupimo v loncu, jih lahko sadimo vse leto. To velja tudi za vedno zelene grmovnice, drugače pa te sadimo že ob koncu poletja ali v začetku pomladi.

Najbolje se obnesejo dve- ali triletne sadike, ki merijo v višino od 30 do 60 centimetrov, so vitalne in se rade ukoreninijo. Sadilne razdalje med njimi so pri striženih živih mejah krajše, od 30 do 60 centimetrov, pri bujnih in velikih sadikah pa do 90 centimetrov. Še večje, med 120 in 150 centimetri, so razdalje pri prosto rastočih grmovnicah.