Nogomet, cigare in psihologija
Za nami je razburljiva nogometna sezona. Odločitev o italijanskem in angleškem državnem prvaku je padla v zadnjem kolu, podobno se je godilo pri nas in v Srbiji. Še na Hrvaškem je bilo napeto kot že dolgo ne in glede na dosedanji potek lige prvakov ne bi smeli biti presenečeni, če bo drevišnji finale potekal po hitchcockovskem scenariju.
Medtem ko se je Liverpool sprehodil do Pariza, je Real Madrid tja plezal, se plazil, potapljal, skakal z višine na glavo in vmes spreminjal agregatno stanje. Tekme galaktikov so čudovito ponazorile, zakaj brcanje žoge navdušuje milijone gledalcev po vsem svetu. Osmina finala proti PSG, četrtfinale s Chelseajem, polfinalni obračun z Manchester Cityjem – vsak dvoboj je postregel s preobrati, mojstrskimi potezami in napetimi končnicami.
Vsakič znova se je tudi lepo videlo, kako pomemben del nogometne igre je psihologija. Ekipa je lahko vredna milijardo evrov, a ko v nekem trenutku začne psihološko padati, je ranljiva kot obramba moštva s sredine tretje slovenske lige – vzhod. In obratno: Real je bil na kolenih, pa je darilo vratarja PSG nanj učinkovalo kot injekcija adrenalina. Jack Grealish bi lahko dvakrat odločil polfinale, a je na krilih njegovih zgrešenih »zicerjev« Rodrygo dvakrat zabil na drugi strani igrišča in tekmo popeljal v podaljšek. Pred finalom se sicer številni nogometni strokovnjaki sprašujejo, ali je beli balet za letos že porabil Fortunin kredit, toda po drugi strani ne gre zanemariti dejstva, da so redsi do konca premier league bíli srdit boj za naslov s sinje modrim klubom iz Manchestra – in ga na koncu izgubili –, medtem pa si je Real že konec aprila zagotovil zmago v la ligi in se je lahko skoraj mesec dni v miru pripravljal na vrhunec sezone. Ob proslavljanju 35. naslova španskih prvakov so si Madridčani dali duška, njihov trener Carlo Ancelotti, znan po mehkem pristopu h krotenju zvezdniških egov, pa je ob razigrani mladeži poziral s cigaro v ustih.
Psihologija ne spreminja zgolj poteka posameznih srečanj, ampak tudi razplet celotnih prvenstev. Na Apeninskem polotoku se je sredi zime zdelo, da bo serie a kmalu odločena. Inter je imel štiri točke naskoka pred mestnimi rivali, kluba pa sta merila moči na derbiju della Madonnina. Nerazzurri so bili petnajst minut pred koncem rednega dela igre boljši tekmec in so vodili z 1:0, kar bi njihovo prednost povečalo na sedem točk. A v treh minutah je dvakrat udaril Milanov napadalec Olivier Giroud in rdeče-črni del prestolnice Lombardije, ki je bil po domačem porazu proti klavrni Spezii v sila slabi koži, spravil v delirij. Od tistega trenutka so rossoneri nanizali deset zmag in štiri remije ter osvojili prvi scudetto po enajstih letih suše.
Mlada ekipa, ki so ji očitali pomanjkanje izkušenj in ki je sredi sezone ostala brez dveh liderjev (branilca Simona Kjæra in napadalca Zlatana Ibrahimovića), je prenesla vse pritiske, ki jih prinaša zavedanje, da lahko ena napaka uniči celotno sezono. In ko so si naposled oddahnili, smo videli, da psihologija ne vpliva zgolj na posamezna srečanja in prvenstva, temveč tudi na slavje ob naslovu prvaka. Mladi Rafael Leão, na plečih katerega je v zadnjih tednih slonel Milanov uspeh, se je pod plazom čustev zlomil in bil po zadnji tekmi ves v solzah, štiridesetletni Ibrahimović, simbol psihološke trdnosti ekipe, pa je do konca odigral svojo vlogo in na zmagovalni oder prikorakal s cigaro v rokah.
Takoj zatem se je na twitterju oglasil Ancelotti. Klubu, za katerega je igral med letoma 1987 in 1992 in ki ga je kot trener vodil v obdobju 2001–2009 ter z njim štirikrat osvojil ligo prvakov, je čestital za uspeh. Nič čudnega ne bi bilo, če bi v spomin na stare dobre čase, na nizozemski trio, na Ševčenkovo enajstmetrovko iz Manchestra, na Kakája in Inzaghija ter tisto počasno kotrljanje žoge v Atenah prižgal še drugo cigaro letos. Tretjo najbrž hrani za Pariz. A tudi Jürgen Klopp ima svoje načrte, njegovi varovanci pa bodo lačni dokazovanja, da se Realu oddolžijo za poraz iz Kijeva 2018. Če kdo, potem Carletto ve, kako sladka je revanša v finalu …
