Ta sestanek štejemo za predhodnico ustanovitve Gibanja neuvrščenih kot nekakšnega tretjega bloka, katerega najvidnejši pobudniki in soustanovitelji so bili jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito, indijski predsednik Džavaharlar Nehru ter egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser. Prva konferenca neuvrščenih je ob udeležbi 25 držav potekala od 1. do 6. septembra 1961 v Beogradu. Neformalno, kar je vsaj po tihem priznavala večina pripadnic gibanja, je za prvo ime neuvrščenih veljal Tito. Ta je bil na svetovnem vrhu gibanja zadnjič navzoč vsega osem mesecev pred svojo smrtjo, na 6. konferenci septembra 1979 na Kubi, od koder so v svet prihajala poročila o določenih nesoglasjih med članicami, ki naj bi jih povzročal zlasti predsednik države gostiteljice Fidel Castro. V gibanju si je prizadeval prevzeti vlogo odhajajočega ostarelega Tita. Kubansko konferenco so spremljali dopisniki z vsega sveta. Poročilu o zaključku konference je ljubljansko Delo namenilo kar pet strani. Gibanje obstaja še danes (lani so v Beogradu zaznamovali 60. obletnico ustanovitve), vendar je po padcu komunizma izgubilo večino vpliva.
Konferenca v Havani ni potekala po želji Fidela Castra
HAVANA, Kuba. – Šesta konferenca neuvrščenih držav, ki se je začela pretekli teden v tem mestu in ki jo je skušal voditi kubanski samodržec Fidel Castro, se je končala. Vsa prizadevanja Castra, da bi konferenca sledila njegovim navodilom, so naletela na nepričakovano močan odpor nekaterih držav. Celo vrsto spornih vprašanj konferenca ni mogla rešiti. (…)
V enem izmed tajnih sej, kjer so to vprašanje obravnavali, naj bi Castro na zelo surov način označil nekaj njegovih nasprotnikov med državniki kot izdajalce.
Ameriška domovina, 10. septembra 1979
Potrjena temeljna načela
HAVANA – Neuvrščene države so vnovič potrdile temeljna načela in neodvisno zunajblokovsko naravo gibanja in politike neuvrščanja ter se izrekle za svet, osvobojen vojne, politike nasilja, blokov in blokovske politike, vojaških oporišč, paktov in zvez, politike nasilja in hegemonije. Izrekle so se za novi red, ki naj temelji na miroljubnem sožitju, za svet, v katerem bi vsak narod odločal o svoji prihodnosti, brez vmešavanj, pritiska ali kakršnekoli grožnje. Neuvrščeni so tudi ocenili, da je bilo gibanje neuvrščenih bistven dejavnik v procesu dekolonizacije in zavračanja delitve na bloke ter delitve sveta na interesne sfere. (…)
Primorski dnevnik, 11. septembra 1979
Zaključek konference neuvrščenih v Havani
V nedeljo 9. septembra pozno ponoči se je v Havani na Kubi zaključila 6. vrhunska konferenca neuvrščenih držav. Takoj od začetka je bilo vidno, da bi rada Kuba skupino neuvrščenih usmerila v podpiranje sovjetskega bloka. Temu se je odločno uprl Tito v svojem govoru, z njim pa je bila tudi večina delegatov neuvrščenih držav. (…)
Fidel Castro je kot gostitelj kaj malo upošteval voljo večine. Tako ni dovolil zastopstvu nasilno strmoglavljene vlade Pol Pota v Kampučiji, da bi prisostvovalo razpravam na konferenci. Smelo je sicer priti na Kubo, a je moralo ostati v letovišču Santa Maria 30 km od Havane. (…)
Splošna značilnost konference je bila izrazita notranja napetost, ki so jo strogi varnostni ukrepi še povečali. Soočanje med govorniki je bilo dostikrat ostro zaradi različnih pogledov na prihodnje poti razvoja in naravnanosti gibanja neuvrščenih. To je prišlo do izraza tudi v zaključnem poročilu. (…)
To vsebuje splošen napad na globalno politiko ZDA, zlasti kar se tiče Bližnjega vzhoda, Južne Afrike in Latinske Amerike. Obenem obsoja dogovor v Camp Davidu, ki je privedel do miru med Izraelom in Egiptom. Arabske države, ki so zahtevale zaradi sklenitve tega miru izključitev Egipta iz vrst neuvrščenih, niso uspele, ker so jih afriške države preglasovale. Zastopnika Senegala in Liberije sta upravičeno dejala, da se »ne more izključiti nekoga, ki si prizadeva za mir«. (…)
Dejstvo je, da se je konferenca v Havani zaključila ob neenotnosti prisotnih delegacij. Kuba bi rada blok neuvrščenih pripeljala v objem Moskve. Tito se temu upira, saj bi s tem sebe obglavil. A ure njegovega zemeljskega potovanja so štete. Zato se je bati, da bodo tudi v gibanju neuvrščenih vedno bolj prevladali ljudje z radikalnimi stališči. Prvi med njimi je Castro.
Katoliški glas, 13. septembra 1979
Neuvrščeni zaključili zasedanje
Obsojamo »imperializem, kolonializem, neokolonializem, apartheid, rasizem in vsakršno obliko tuje dominacije, okupacije ali hegemonije«. Tako lahko beremo v zaključnem dokumentu, ki ga je s težavo izglasovala vrhunska konferenca držav članic gibanja neuvrščenih, ki je zasedala v Havani.
Delo je bilo resnično težavno. Kuba je namreč, kot država, ki je organizirala zasedanje, pripravila osnutek zaključnega dokumenta, ki je bil izraz skrajnega ekstremizma v gibanju. Zato so »umirjene« članice morale napeti vse sile, da bi preprečile preveliko radikalizacijo združenja. Vodja teh »umirjenih« je bil maršal Tito, ki je prihitel v Havano, da s svojim prestižem prepreči končen spopad in z njim zaton gibanja.
Po Castrovem otvoritvenem govoru je Tito v svojem ekspozeju podal najbolj umirjeno vizijo gibanja, kar si je moramo predstavljati. (…)
Za Castra samega je zasedanje predstavljalo pravi poraz. Nekatere predloge, ki jih je Kuba predložila, so temeljito spremenili. (…)
Za Tita je bilo zasedanje precej pozitivno. Zmagala je tendenca umirjenih članic, kot si je on želel. Za nameček ga je doma, ob povratku, čakal mogočen sprejem, ki so mu ga organizirali zvesti partijski tovariši.
Svobodna Slovenija, 13. septembra 1979
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
