Tipo pelje zadnji krog
Fiatov predstavnik nižjega srednjega razreda je že stari znanec naših cestišč, saj ga poznamo v tej obliki že vse od leta 2015. Avtomobilski racionalnež, katerega sicer niti slučajno ne smete označiti za nizkocenovneža, je že takoj na začetku postal prva izbira italijanskih karabinjerjev, grških rent-a-podjetij ter turških taksistov, saj ponuja precej avtomobila za dani denar. Zgolj kot zanimivost: Tipo je na turškem trgu, kjer ga tudi izdelujejo, že vrsto let najbolj prodajan avtomobilski model, pri čemer ima precejšen primat limuzinska karoserijska oblika.
Kakorkoli že, Fiatov kompaktni model legendarnega imena je v tem času doživel tudi obvezno medgeneracijsko prenovo (preoblikovan sprednji del z novim logotipom, nova platišča in barve), v salonih pa se je znašla še malce bolj pustolovska verzija Cross. Slednja se ponaša s terensko navdahnjeno šminko (plastične obrobe), za štiri centimetre višje nataknjenim podvozjem ter modificiranim podvozjem iz križanca 500X. Na ta način so želeli pri Fiatu vsaj malce popihati na dušo novodobnim potrošnikom, ki želijo izžarevati svoj rekreativno-avanturistični življenjski slog na vseh korakih. Oziroma ponuditi nekaj podobnega, kar lahko najdete pri Fordu (Focus Active), Kii (XCeed) ter deloma tudi pri Citroënu (C4).
V skladu z modnimi trendi pa je postal v lanskem letu tudi nekoliko elektrificiran, saj menda ne smeš več imeti v svojem salonu avtomobila, če ne piše na njemu vsaj Hybrid. Okej, pri Fiatu so si sicer zastavili, da naj bi se to zgodilo (šele) po letu 2027, ko naj bi bili prav vsi njihovi modeli deloma elektrificirani.
Ni vse zlato, kar se sveti
Elektrificirana verzija modela Tipo, ki se je na trgu znašla v lanskem letu, je sicer v razredu blagih hibridov in ne spada med klasične samopolnilne ali celo priključne hibride. Pogonski sklop, poznan tudi iz nekaterih drugih koncernskih modelov (Renegade, Tonale, 500X), sestavljajo dobro znani 1,5-litrski FireFly turbobencinski agregat, 48-voltni elektromotor z močjo 20 KM, ki deluje v funkciji generatorja/starterja, ter 7-stopenjski dvosklopčni menjalnik DCT. Omenjena kombinacija naj bi po navedbah proizvajalca pripomogla k manjšim emisijam CO2 (za 11 odstotkov), oziroma, po domače, da boste redkeje obiskali bencinski servis.
In kako se izkaže v praksi? Tako motoriziran Tipo pušča v vožnji podobne občutke kot nedeljski spored na RTV, precej mešane. Samemu 1,5-litrskemu štirivaljniku sicer ni moč očitati nič resnejšega, saj se zelo rad zavrti in je dovolj živahne narave, obenem pa zna navdušiti tudi s svojim (rahlo rezkim) zvokom v višjih vrtljajih. Pod določenimi pogoji deluje v učinkovitem Millerjevem ciklu, ki zakasni zaprtje sesalnih ventilov za cca. 30 odstotkov, kar posledično prinese večji izkoristek motorja.
A kaj, ko vse skupaj dodobra zamori precej neuglašeno delovanje dvosklopčnega menjalnika, ki deluje precej … milo rečeno … samosvoje. Ob malce bolj konkretnem pospeševanju namreč predolgo vztraja v nizki prestavi (oziroma dlje, kot bi si voznik to želel). Zaradi neprepričljivega in na trenutke tudi grobega delovanja menjalnika so tudi motorne zmogljivosti zgolj povprečne, zaradi česar se ti prične kolcati po ročnem menjalniku.
Blago-hibridna čarovnija bi sicer morala obenem prispevati k nižji porabi goriva, a se zdi, da Italijanom tovrstna coprnija ni povsem uspela. S tokratno testno porabo, ki se je ustavila pri 6 litrih in pol, se pač ne da ravno pohvaliti, oziroma bi morala biti glede na prej omenjeno tehnologijo opazno nižja. Še posebej ob dani ceni vozila, ki navkljub zadnjim pocenitvam (za cca 4 tisočake), še vedno ni med nižjimi. Rešitev? Morda poglejte še k drugim motornim opcijam, med katerimi si posebno pozornost zasluži zelo prepričljiv Multijet diesel s 130 KM moči – ta je obenem opazno cenejši.
Brez presežkov, a korekten
Fiatov Tipo velja že od samega začetka za dovolj korektno vozilo kompaktnega segmenta. Kljub temu, da ne ponuja presežkov na posameznih področjih, bo vseeno zadovoljil vse tiste voznike, ki potrebujejo avtomobil za vsakodnevne vožnje.
Znotraj ne smete pričakovati oblikovalskih čudežev, pa četudi je zadnja kozmetična prenova poskrbela za nekatere modernejše elemente (npr. infozabavna enota, ki jo žal še vedno dopolnjuje ne najbolj odziven zaslon na dotik). Tipo sicer velja za enega prostornejših predstavnikov kompaktnega razreda, kar se še najbolj kaže na zadnji klopi in v prtljažniku.
Ne velja ravno za vozno orientirano vozilo, ki bi kratilo spanec dirkaškim puristom. Mehko nastavljeno podvozje (verzija Cross) sicer omogoča tudi izlete po makadamu, volanski mehanizem pa bi morda moral opraviti še kakšen obvezen tečaj komunikacije. In zakaj je potrebno ob vsakem zagonu (in ugašanju) motorja držati gumb za zagon par dolgih sekund oziroma dlje, kot smo tega vajeni?
Fiatov Tipo bi morali, kot tipičnega predstavnika avtomobilskega »proletariata«, prvenstveno opredeljevati praktičnost in solidna cena. Vsaj pri slednji pa je še nekaj prostora za izboljšave, kljub konkretnim znižanjem pred tedni. Če povsem odmislim ne najbolj posrečeno hibridno verzijo, pa Tipo še vedno velja za enega bolj racionalnih avtomobilov, zato srčno upam, da ga v naslednji generacijski izvedbi ne bo zamenjala kakšna trendovska športno uporabna retro stvaritev. Tovrstnih kreacij imamo na trgu tako ali tako že dovolj.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
5 komentarjev za "Novi triki"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Raje Dacio za tako ceno.
Meni (nisem več 25 letnik) bi bil čisto ok bencinar, če bi imel nekaj konjev več in 6 prestav. Škoda. Kako je pa kaj s Fiatovo kvaliteto zadnje čase?
1.4 atmosferski 95 km je imel 6 prestav, 1.0t 100 km, ki nadomesca 1.4, jih ima pet.
Kolikor sem gledal cene na netu …. Je tak primerek cca 22000eur. Kar se mi zdi pa dokaj poštena cena.
Je pa škoda da ni JTD in DCT (vsaj tako razberem iz cenika)