Vaš komentar: Ločevanje in recikliranje plastike

11.8.2020 | 09:40

“Plastični material” je izraz, ki se nanaša na velik razred polimerov, ločenih v različne skupine in podskupine. Recikliranje plastike je postopek, pri katerem uporabljeno, odpadno plastiko in ostanke plastike ponovno vrnemo v uporabo in iz tega materiala proizvedemo nove izdelke. Nekatere vrste plastike lahko kemično recikliramo. To pomeni, da jih razgradimo na njene kemične sestavine. Druge vrste pa je mogoče mehansko reciklirati. Ker se sheme za reciklažo v različnih državah in regijah razlikujejo, lahko postane učinkovito recikliranje drago in porabi veliko energije. Poleg tega ne moremo reciklirati vseh vrst plastike in v postopku ločevanja in recikliranja lahko prihaja tudi do onesnaženja.

Značilnosti plastike

Vsaka vrsta plastičnih materialov ima svoje edinstvene lastnosti. Vsako izmed njih pa lahko uporabljamo za različne namene in izdelavo izdelkov. Osredotočanje na izvor, proizvodnjo in recikliranje teh treh vrst plastike nas lahko usposobi nadzorovati tok recikliranja plastičnih odpadkov.

Klasifikacije plastičnih materialov

1 PET/PETE (polietilen tereftalat) – Lahki prozorni materiali, pogosto uporabljeni za proizvodnjo embalaže, plastenk in posod za hrano. Iz te vrste plastike je izdelana večina plastenk za enkratno uporabo. Pri njih obstaja nevarnost izločanja težkih kovin in potencialno kancerogenih (rakotvornih) snovi kot sta acetaldehid in DEHA. Zato je odsvetovana ponovna uporaba. Pomembno je, da razmislite o tem, da tovrstnih plastenk raje sploh ne bi uporabljali oz. bi jih uporabljali čim manj.

2 HDP/HDPE (polietilen visoke gostote) – Ta  vrsta plastike ni nevarna, saj je pri njej najmanjša verjetnost, da bi se kemikalije sproščale v vodo. Iz te plastike je izdelana embalaža za šampone, mleko, sok, jogurte, detergente ipd.

3 V/PVC (polivinilklorid) – nevarna vrsta plastike, saj se iz nje v vodo sproščata dve strupeni kemikaliji (DEHP in BPA). Obe motita delovanje hormonov. Iz nje so izdelane plastenke, igrače, folija za živila in drugi pripomočki, ki jih uporabljamo v vsakodnevnem življenju.

4 LDPE (polietilen z nizko gostoto) – nenevarna plastika, ki v vodo ne sprošča nevarnih snovi. Običajno se uporablja za vrečke za zamrzovanje živil, pri shranjevanju živil in pri vrečkah za nakupovanje.

5 PP (polipropilen) – nenevarna plastika, po navadi bele ali polprozorne barve. Uporablja se za jogurtne lončke, sokove, plastične lončke, slamice itd.

6 PS (polistiren) – delno zdravlju škodljiva plastika. V vodo se iz nje sprošča stiren, ki je kancerogena snov. Ta lahko povzroča slabo počutje, glavobol, zmedenost in omotičenost. Uporablja se za izdelavo kavnih skodelic za enkratno uporabo in predvsem pri embalaži hitre prehrane.

7 PC/PLA/brez oznake (polikarbonat) – za proizvodnjo te vrste plastike se uporablja tudi bisfenol A oz. BPA, ki je zdravju zelo škodljiv, ker povzroča težave s hormoni, prebavo, vpliva tudi na razvoj možganov, učinkuje na imunski odziv telesa in ugodno vpliva na rast rakavih celic. Ta spojina posnema ženski hormon estrogen in lahko prehaja iz polikarbonatnih in polivinilkloridnih plastik v hrano. Nahajal se je v »plastičnih stekleničkah« za dojenčke, vendar pa so leta 2011 v Evropi prepovedali prodajo otroških pripomočkov, ki vsebujejo BPA.

Odlaganje in predelava

Odlaganje plastičnih odpadkov postaja z leti vedno večji problem. Razlog za to je predvsem neustrezno ločevanje in odlaganje plastike, ki negativno vpliva na okolje in vse vključene dejavnike znotraj tega. Trajnostni pristop, njegova obravnava in izvajanje zahtevajo spoznavanje in razumevanje različnih načinov odstranjevanja plastike ter poznavanje lokalnih predpisov za ločevanje in odlaganje plastičnih odpadkov. V splošnem poznamo štiri ločene metode za odstranjevanje plastike.

Odlagališča – Številne države odlagališč ne uporabljajo več. Prav tako so tudi predpisi usmerjeni v zmanjševanje njihove uporabe in učinka v prihodnosti. Odlagališča lahko uporabimo za odstranjevanje vseh vrst plastike, vendar pa je to razsipna metoda, ki porabi veliko prostora in energije. Slabo zavarovana odlagališča omogočajo odplavljanje plastike v oceane, poleg tega pa lahko pri razgradnji plastike v odlagališčih pride do onesnaževanja tal in okolja. Ker so odlagališča v večini primerov neprepustna za zrak, v njih ni pogojev za optimalno kompostiranje ali biološko razgradnjo materialov. Biološko razgradljivi izdelki iz PLA, ki pristanejo na odlagališčih, se bodisi anaerobno razgradijo, pri čemer se sprošča metan ali pa ostanejo na odlagališču skupaj z drugimi vrstami plastike.

Sežiganje je najpogostejši način odstranjevanja plastičnih odpadkov v Evropi. Ob gorenju plastike pride do tveganja za nevarne emisije vključno z emisijami ogljikovega dioksida, enako kot pri sežiganju drugih fosilnih goriv. Prednost sežiganja je nastajanje energije, čeprav lahko učinkovito sežiganje poteka le v modernih obratih.

Biološka razgradnja – Biološko razgradljivo plastiko lahko pod posebnimi pogoji razgradimo. Izraza biološko razgradljiv ne smemo zamenjevati z izrazom bio-plastika. Ravno tako ne smemo sklepati, da je bio-plastika biološko razgradljiva. Številni biološko razgradljivi izdelki so zasnovani tako, da jih je mogoče kompostirati. Vendar pa je v številnih primerih kompostiranje mogoče le pod strogo nadzorovanimi pogoji industrijskih obratov za kompostiranje. Preden se odločate za biološko razgradljivo plastiko, je treba preveriti lokalne smernice za odstranjevanje odpadkov in lokalni dostop do ločevanja in industrijskega kompostiranja, sicer vaša odločitev za biološko razgradljivo plastiko mogoče ne bo povsem trajnostna.

Recikliranje plastike se nanaša na postopek predelave odpadkov ali ostankov plastike in predelavo materialov v funkcionalne in uporabne izdelke. Ta dejavnost je znana kot postopek recikliranja plastike. Cilj recikliranja plastike je zmanjšati visoke stopnje onesnaženja s plastiko, hkrati pa manj pritiskati na deviške materiale za proizvodnjo povsem novih plastičnih izdelkov. Ta pristop pomaga ohraniti vire in preusmeriti plastiko z odlagališč ali nenamernih destinacij, kot so oceani. Preden se plastika odda na reciklažo, se presortira na posamezne vrste, glede na oznako/vrsto. Zaradi težav in stroškov zbiranja, sortiranja, čiščenja in predelave plastike je ekonomsko opravičljiva le reciklaža plastike z oznakami 1, 2, 4 in 5. Najbolj pogosto reciklirana je plastika s oznako 1 (PET) iz katere so izdelane plastenke za različne pijače, ker tej plastiki običajno ne dodajajo barvil.

Najenostavnejši postopki recikliranja plastike vključujejo zbiranje, sortiranje, drobljenje, pranje, taljenje in peletiranje. Dejanski postopki se razlikujejo glede na plastično smolo ali vrsto plastičnega izdelka. Večinoma se recikliranje plastike izvaja v 2 korakih:

1. korak – razvrščanje plastike samodejno ali ročno, da se zagotovi odstranitev vseh onesnaževalcev iz toka plastičnih odpadkov.
2. korak –  taljenje plastike neposredno v novo obliko ali drobljenje v kosmiče, nato pa taljenje, preden se končno predela v granulate.

Miselnost celotnega življenjskega cikla izdelka

Polno učinkovitost uporabljenega vira lahko dosežemo le, če ovrednotimo celoten življenjski cikel izdelka. Učinkovitost rabe virov lahko dosežemo, če v vseh fazah življenjskega cikla določenega izdelka sprejemamo trajnostne odločitve ob upoštevanju okoljskih faktorjev. Hierarhija ravnanja z odpadki, znana kot »3R« (ang.: reduce, reuse, recycle), je postala vodilo za trajnostni pristop pri ravnanju z odpadki. Nekateri ji dodajajo še četrti »R«, ki se nanaša na »zavračanje« (ang. refuse). Medtem ko si zakonodaje po svetu prizadevajo za zmanjševanje rabe plastike in s tem plastičnih odpadkov, še vedno nimamo odgovora na vprašanje, kaj storiti s plastiko, ki je že proizvedena. Ena od priljubljenih metod je višanje stopenj reciklaže in preučevanje obnovljivih ali biološko razgradljivih plastičnih materialov.

Neprestane novosti na področju tehnologij recikliranja so postopek recikliranja plastike olajšale in stroškovno učinkoviteje. Takšne tehnologije vključujejo zanesljive detektorje in sofisticirano programsko opremo za odločanje in prepoznavanje, ki skupno povečujejo produktivnost in natančnost samodejnega razvrščanja plastike.

Igor Hotko; KNOF Sevnica