DL: Portret tedna - Peter Kokotec

17.2.2023 | 12:30

»Ljudje smo iskalci. Iščemo srečo, zadovoljstvo, a to pogosto na napačnih krajih. Potrudimo se v tem božičnem času poiskati notranji mir, ki ga prinaša novorojeno Dete, mir, ki ga vsi tako potrebujemo in ga lahko tudi dajemo naprej. Tako postajamo bolj človeški drug do drugega. Vzemimo si čas za bližnjega – kakor so se pastirji kljub svojim stiskam prišli poklonit Jezusu in so začutili lepote tiste noči,« nas je v predbožičnem času nagovarjal generalni vikar Škofije Novo mesto Peter Kokotec.

Prav v adventu, ki je priprava na božič, je za njim dragocena izkušnja spremljanja ostarelega in bolnega sobrata duhovnika, ki ga je zelo obogatila in mu v marsičem dala misliti. Advent in božič sta za vse nas lahko spodbuda za razmislek, kaj bi lahko izboljšali pri sebi in kako se približali drugim.

Kokotec je v prazničnih časih še posebej pozoren do osamljenih, zapuščenih in bolnih, ki jih ni malo tudi v naši okolici. Tako malo je treba, da se jih spomnimo, jih pokličemo, pozdravimo, se jih kakor koli dotaknemo z neko pozornostjo. Sam je na božični dan kot duhovnik v Črnomlju vedno z obiskom razveselil tistih nekaj oskrbovancev varstveno-delovnega centra, ki niso imeli svojih bližnjih in so za praznike ostali sami v zavodu. To so znali ceniti. Ali pa je obiskal kako neverno družino in prav lepo so poklepetali.

Generalni vikar novomeške škofije ima lepe spomine na božič iz otroštva in mladosti. »Na sveti večer je družina skupaj delala jaslice, za katere smo otroci prej nabrali mah, skupaj smo molili in blagoslovili hišo ter šli k polnočnici, nemalokrat peš. Se pa spominjam, da je bil takrat božič še delovni dan in naslednje jutro smo se vsi odpravili bolj zaspani v šolo ali v službo,« pripoveduje Peter Kokotec, vesel, da ima še mamo in očeta.

Medtem ko je večina v božičnem času prosta in s svojimi bližnjimi, bo sam – kot vsi duhovniki – takrat zelo zaposlen. Božič bo zanj pravzaprav naporen delovni dan, zapolnjen z mašami in drugimi obveznostmi, a kot pravi, je posebna radost darovati se za druge. »To me izpolnjuje in razveseljuje,« pripoveduje in poudari, da je izbral zanj najlepši poklic. »Storiti nekaj dobrega za drugega, se mu dati na razpolago z vsemi svojimi znanji, talenti, sposobnostmi,« opisuje. Duhovniškemu poklicu je predan že več kot dvajset let.

Peter Kokotec, ki prihaja iz Kranja, iz delavske in verne družine s tremi otroki, je v sebi zgodaj začutil božji klic, že konec osnovne šole. Ta je v njem rasel in zorel, tako da sta bila Škofijska gimnazija v Vipavi in kasneje študij bogoslovja na ljubljanski teološki fakulteti nekako logična izbira. Veliko o našem sogovorniku pove tudi novomašno geslo, ki si ga je izbral: Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim (Janez 21,17). Novo mašo je bral v domači župniji Kranj - Primskovo leta 2001.

A Gorenjcu je bila očitno usojena Dolenjska. V naše kraje je najprej prišel kot kaplan v župnijah Trebnje in Dolenjske Toplice, nato pa je bil 12 let župnik v Črnomlju. »Dolenjska in Bela krajina sta mi res ljubi, tako narava kot ljudje. Nekaj let sem ravnateljeval v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani, lani pa sem bil ob umestitvi novega novomeškega škofa msgr. dr. Andreja Sajeta spet poklican na Dolenjsko. Izpolnil sem božjo voljo, in tako sem spet med vami,« se nasmeje Peter Kokotec, ki je kot generalni vikar škofova desna roka, oz. kot pravi sam, »prvi škofov pomočnik, ki ga spremljam in se trudim, da modro vodimo novomeško škofijo«.

Kot osebno poslanstvo vidi posebno skrb pri spremljanju duhovnikov – v novomeški škofiji jih je 81 – v srečevanju z njimi kot z ljudmi, tudi v njihovi krhkosti, stiskah in težavah. Značajske lastnosti, kot so odprtost, prijaznost, dostopnost in smisel za humor, so Petru Kokotcu pri tem gotovo v pomoč. Pri temi o pomanjkanju duhovnikov ne mara tarnanja in odločno pove, da je to izziv za celotno Cerkev, škofijo, duhovnike in širšo skupnost. Marsikaj bo lahko še drugače, prilagoditve bodo potrebne.

»Družba se spreminja in poseben izziv je vloga duhovnika v njej, duhovnika, ki oznanja in prinaša Kristusa in vero, ljubezen, pravičnost, sprejetost, človeškost,« razmišlja sogovornik, ki je posebno skrb pri svojem delu vedno namenjal tudi Romom. Je koordinator za pastoralo Romov pri Slovenski škofovski konferenci.

Duhovnik Peter Kokotec pa ima tudi zanimiv hobi. Za zdravje in kondicijo skrbi s plavanjem, ki ga obožuje, in potapljanjem na vdih. Na treninge se zdaj vsak teden vozi v Ljubljano, zato komaj čaka nov bazen v Češči vasi.

Članek je bil objavljen v 51. številki Dolenjskega lista 22.  decembra

Lidija Markelj