Kaj manjka Kitajski

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 18. junij 2022 / 08:28  

Katera je svetovna velesila številka ena? To so Združenje države Amerike. A nekateri menijo, da jih utegne kmalu prehiteti Kitajska. Hkrati pa je več razlogov, zakaj Kitajska ne more postati vodilna, tudi če bi hotela …

Pet kitajskih mankov

V gornji trditvi se opiram na članek publicista Aleša Žužka, ta pa povzema komentar, ki ga je na spletni strani revije Focus objavil nemški novinar Gabor Steingart. Ta navaja pet razlogov, zaradi katerih Kitajska ne more postati to, kar želi – prva velesila tega sveta. Prvi razlog: »Prvi razlog od petih, zakaj močna Kitajska ni svetovna velesila, je dejstvo, da za svetovno velesilo ni značilno samo močno gospodarstvo in močan izvoz, ampak je tudi kulturna velesila. ZDA so, kot spomni nemški novinar, svet osvojile s kavbojkami in kokakolo, z Elvisom Presleyjem in Marilyn Monroe. Zato bleščeča armada hollywoodskih zvezd še zdaj biva v srcih več milijard ljudi.« Drugi razlog: »Drugi predpogoj, ki ga ne izpolnjuje Kitajska, je ta, da mora biti svetovna velesila magnet za priseljence. Država, v katero prihajajo ljudje iz drugih držav, ker si želijo več možnosti, več blaginje, več pravičnost in več svobode. Kot je prepričan Steingart, so takšne zaželene države brez izjeme demokratične države. Zato se tudi EU in ZDA srečujejo z migrantskimi valovi. Nasprotno ni nobenega bega ali priseljenskega pritiska v smeri Pekinga. Drugače misleče na Zahodu čaka Pulitzerjeva nagrada, na Kitajskem pa hišni zapor. Del ameriških sanj sta Wall Street in Silicijeva dolina, del kitajskih 'sanj' pa kazenska taborišča za Ujgure. 'Skratka, Kitajska ne izvaža hrepenenja, ampak samo nočne more,' poudarja nemški novinar.« Tretji razlog: »Tretji predpogoj, ki je ključen za vzpostavitev svetovne velesile, je povezan z dejstvom, da svetovna velesila vedno temelji tudi na moči novih idej. Zato so najpomembnejši narodi tudi začetniki novih filozofskih šol, novih metod vodenja gospodarstva ali novih modnih smernic. Sodobna Kitajska svetu nima veliko ponuditi. Njen avtoritarni marksizem je ideološko zastarel. Zadnja kitajska intelektualna inovacija je bila konfucijanstvo, ki se je razvilo konec petega stoletja pred Kristusom in s tem 2.500 let pred Maom Cetungom, je zbadljiv Steingart.« Četrti razlog: »Četrti predpogoj je inovacijsko voditeljstvo na gospodarskem področju. 'Premogovniška država Kitajska – proizvajalec ogljikovega dioksida številka ena na svetu – je zagotovo naredila ogromen napredek na področju biotehnologije in tudi v digitalnem gospodarstvu ter ima zdaj kitajsko različico za skoraj vsako ameriško poslovno idejo. Ampak to so samo različice, ne pa alternativa,' poudarja Steingart. Kitajska zgolj posnema ameriške poslovne modele, zaradi česar ZDA še vedno vodi, Kitajska pa ji le sledi.« Peti razlog: »Peti predpogoj za svetovno velesilo pa je, da ima vojsko in oborožitev po vsem svetu. Ameriška vojska ima tako 1,4 milijona vojakov razporejenih na vseh petih celinah. To je vojaški temelj za ameriško vlogo svetovnega policista. Na drugi strani Kitajska zunaj svojih državnih meja nima nobenih omembe vrednih vojaških kontingentov. Drugače kot Američani, ki so dobrodošli gostje v Nemčiji, na Poljskem ali v Franciji, je kitajska Rdeča armada (izvirno ime kitajske vojske je Ljudska osvobodilna vojska) že v Južnem Kitajskem morju grožnja za sosede. Edina kitajska zunanjepolitična partnerja, Kim Džong Un in Vladimir Putin, nista nobena prijatelja, ampak od Kitajske odvisna uslužbenca, še piše Steingart.« (Vir: siol.net)

Nevarnost od zunaj

Kaj lahko porečemo na gornje trditve nemškega novinarja? Kitajska je vsekakor primer dobro organizirane in učinkovite družbe. Po drugi strani pa kljub svoji veliki rasti v zadnjih desetletjih ne ponuja nekih izvirnih rešitev, ki bi jih lahko zahodni svet posnemal. Nasprotno. Kitajska skuša Zahod dohiteti in prehiteti z njegovimi ekonomskimi in tehnološkimi rešitvami. Njen družbeni model pa nam ne more biti za zgled, saj gre za avtokratsko in totalitarno urejeno družbo. Za izvirni hibrid, ki se opira na učinkovitost kapitalizma, hkrati pa ohranja totalitarno enopartijsko politično ureditev. Visokih tehnologij ta režim ne uporablja le za učinkovito organizirano proizvodnjo, ampak tudi za učinkoviti nadzor nad lastnimi državljani. Taka družba nam seveda ne more biti za zgled.

Nevarnost od znotraj

Hkrati ne smemo spregledati nevarnosti, ki zahodno demokratično družbo ogrožajo od znotraj. Gre za avtokratske politične voditelje, kakšen je bil ameriški predsednik Trump, kakršen je brazilski predsednik Bolsonaro, kakršen je madžarski premier Orban itd. Zadnjič smo na tem mestu poudarili nasprotje med odprto in zaprto družbo, ki ga je na srečanju v Davosu poudaril George Soros. Ta konflikt je globalne narave in teče ves čas …