DL: Neživljenjska zakonodaja - Zavetišča za živali pokajo po šivih

30.4.2024 | 14:40

Zavetišča opozarjajo na neprimeren način financiranje oskrbe – Zaradi spremenjene zakonodaje so premajhne tudi kapacitete, saj zavetišča niso bila zgrajena za dolgotrajno oskrbo – Hajdinjak: Prvi korak bo odpoved pogodb občinam

Prihajajo meseci, ko bodo zavetišča za živali zaradi novih mladičev psov in mačk še posebej pod velikim pritiskom. Spomladi se namreč sprejem vsako leto močno poveča, a zavetišča že zdaj komaj sprejmejo vse živali.

V delovanje zavetišč je leta 2021 močno posegel Zakon o zaščiti živali, ko je ukinil možnost evtanazije zdravih živali po 30 dneh in se je spremenil sistem financiranja oskrbe živali. Po novem stroške oskrbe živali za prvih 30 dni krije občina, naslednjih 90 dni so strošek zavetišča, nato pa strošek oskrbe prevzame država. Od lani velja še sprememba, ki prepoveduje privezovanje psov na verige.

»Zavetišča smo ob pripravi sprememb zakona iz leta 2021 opozarjali, kar se je zdaj pokazalo za dejstvo – to, da imamo premajhne kapacitete in da bo nastala težava z nameščanjem. Seveda temu ni prisluhnil nihče, ampak se je šlo v populistično potrditev zakona. Zavetišča zdaj pokajo po šivih. Poleg zapuščenih živali, to število je iz leta v leto v porastu, je tudi čedalje več odvzemov živali veterinarske inšpekcije. Tega je za 200 odstotkov več,« na problematiko opozori Dušan Hajdinjak, vodja zavetišča Meli Trebnje, ki deluje od leta 2003. Trenutno pokrivajo območje 28 občin Dolenjske, Bele krajine in osrednjeslovenske regije, kapaciteta zavetišča pa je 42 psov in 50 mačk.

Glede na spremenjeno zakonodajo vsak pes dobi novega lastnika. »Psi se v zavetišču nahajajo različno dolgo. Če gre za pse majhne rasti, so posvojeni zelo hitro. Problem so veliki psi, za katere ne najdemo posvojiteljev, tako da imamo trenutno v zavetišču 15 psov, ki so pri nas že več kot dve leti. Pri mačkih je sistem drugačen, saj je zavetišče dolžno odloviti prostoživeče mačke, ki pa niso navajene stika z ljudmi in niso primerne za posvojitev. Take mačke se po opravljenem odlovu, veterinarski oskrbi, sterilizaciji, kastraciji in označitvi z rovašenjem navadno vračajo na kraj odlova. Takšnih je prek 80 odst. Za mačke, ki so primerne za posvojitev, objavimo oglase, pred oddajo pa jih čipiramo in registriramo na novega lastnika,« pojasni Hajdinjak. Pri tem so zavetiščem v veliko pomoč društva za zaščito živali in prostovoljci.

ZDAJŠNJI SISTEM NI VZDRŽEN

Sistem, kakršen je zdaj, ni vzdržen, potrdi tudi Boštjan Barbič, direktor Veterinarske bolnice Brežice, v okviru katere kot dopolnilna dejavnost od leta 2013 deluje tudi zavetišče za živali. Kot pravi, gre vse v smer, da se bodo razpoložljive kapacitete, ki sicer niso namenjene dolgotrajni oskrbi, napolnile s psi, ki so težko posvojljivi, problematični in agresivni, a niso dobili statusa agresivnega psa, da bi jih lahko evtanazirali. Brežiško zavetišče ima trenutno sklenjene pogodbe s sedmimi občinami, največja je brežiška, za pse in mačke pa imajo na voljo osem boksov, ki so bolj ali manj vseskozi zasedeni.

»Če si je nekdo predstavljal, da mora biti to neka trajna namestitev, bi morali urediti drugačne oblike namestitve in najti ustreznejši način financiranja. Za občine, ko objavljajo razpis za podelitev koncesije za izvajanje gospodarske javne službe zavetišča za zapuščene živali, je eno ključnih meril najnižja cena, kar pomeni, da moramo oklestiti stroške. Občine plačujejo najem boksa — koliko jih imajo, je odvisno od števila registriranih psov — vso potrebno veterinarsko oskrbo posamezne živali in nato mesec dni oskrbe. K sreči imamo veterinarsko dejavnost v naši hiši in ogromno naredimo tudi na lastne stroške. Potem za žival, preden oskrbovanje preide na stroške države, tri mesece plačujemo sami. Pri tem so bile lani velike polemike, koliko naj bi ta oskrbnina znašala. Čeprav je za nas zavetišče dopolnilna dejavnost, resno razmišljamo, da bi ga opustili in namesto tega uvedli kakšno sorodno dejavnost,« izpostavi Barbič in doda, da je žal situacija takšna, da zavetišča zmanjšujejo število pogodb z občinami, ker se bojijo, da ne bodo imeli dovolj kapacitet.

NAMERNO ZAPUŠČENI IN ROMSKI PSI

Zavetišča načelno sprejemajo živali iz svojih pogodbenih občin. Gre za živali, ki jih najdejo oz. jih o njih obvestijo občani, zaznavajo pa tudi porast zapuščenih živali, ki so imele lastnika, predvsem psov. Hajdinjak pove, da na primer na območju Dolenjske občine odlovijo pse, katerih lastnik je celo iz Koroške ali Štajerske. »Pri preverjanju se ugotovi, da je lastnik žival namerno zapustil, za njim pa se je v sistemu iskanja prebivališča izgubila vsaka sled in tako pes ostane v zavetišču. Marija Turk iz novomeškega Zavetišča Turk, ki so ga na željo takratne novomeški oblasti ustanovili pred 22 leti, dodaja, da lastnik, ko ga najdejo, največkrat noče priti po psa. »Naredimo prijavo na veterinarsko upravo, inšpektor lahko izda odločbo o zapustitvi psa, izreče kazen od 800 do 1.200 evrov, pes pa ostane na naše stroške pri nas do njegove naravne smrti ali do oddaje v posvojitev.« A veliko psov težko oddajo v posvojitev. Tako so na primer od 32 psov, ki jih imajo trenutno v zavetišču na Zajčjem vrhu pri Stopičah, le štirje brez posebnih potreb.

V zavetiščih opozarjajo tudi na problematiko romskih psov. Opažajo, da Romi iščejo pse prek oglasov po vsej Sloveniji, ki jih lastniki oddajajo brezplačno. »Ti psi pristanejo v naseljih, v katerih jih pozneje pri svojem delu odkrije policija ali veterinarska inšpekcija. Psi so privezani na metrskih verigah, brez hrane in vode, zanemarjeni ali pa jih najdejo kje v urbanem okolju in se začne ugotavljati, kako so tam pristali. Postopki vračil in reševanja takšnih psov so dolgotrajni, zahtevni z vidika zakonskih določil in jemljejo energijo inšpekciji pa tudi zavetiščem, ki so zaradi tega dodatno obremenjena,« pravi Hajdinjak.

Marija Turk glede tega spomni na lanski odlov psov okrog največjega novomeškega romskega naselja Žabjak - Brezje in v njem, ki so se potepali naokrog in celo ogrožali sprehajalce. S tem so imeli ogromno dela, zavetišče pa je bilo nato prepolno, psi pa neprimerni za posvojitev. Zavetišče ima pogodbo z osmimi občinami, sprejmejo pa lahko 40 psov. 60 odstotkov kapacitet ali celo več imajo vedno zasedenih s psi in z mačkami iz novomeške občine, ki pa ima po zakonodaji najetih pet boksov za pse. »In če presežemo število, moramo za pse najti namestitev drugje. Novo mesto ima veliko psov in takšna situacija je nevzdržna,« opozori Marija Turk in doda, da imajo z mestno občino še kup neporavnanih računov za lansko leto, medtem ko z drugimi občinami korektno sodelujejo.

V brežiškem zavetišču je posebnost tudi ta, da ob slovensko-hrvaški meji in pri njih pristanejo tudi psi, ki so iz Hrvaške. »Način, kako najti lastnika na Hrvaškem po formalni poti, z nekimi meddržavnimi sporazumi, ne deluje, ga ni. Si pa pomagamo po svoje, prosimo kolege, da nam posredujejo podatke, in potem poskušamo priti do lastnikov, pri čemer pa je velikokrat težava s plačilom. To je še eno popolnoma neurejeno področje, na katero so že večkrat opozorili pristojne, pa se nič ne premakne,« pojasni Barbič. Podobne težave imajo tudi Turkovi.

PSE Z VERIG

»Da bo mera polna, pa se je v letu 2023 sprejela še sprememba Zakona o zaščiti živali, ki prepoveduje privezovanje psov na verige. Zakonodajalec je to sprejel brez analize terena, koliko je sploh psov v državi na verigah. Za zdaj teh odvzemov v našem zavetišču še ne zaznavamo, razen v primerih, ko gre za hude primere mučenja, ki pa ni nujno, da se izvaja samo na verigi, ampak je tudi v pesjakih,« pove Dušan Hajdinjak. Marija Turk doda, da so velik problem tudi psi, ki so v kletkah zaprti v stanovanjih po 10 ur dnevno in so povsem sami.

Glede na vse Hajdinjak meni, da bi bilo treba pred sprejetjem trenutne zakonodaje namestitvene kapacitete povečati vsaj za 200 odst., kar pomeni gradnjo velikih centrov za oskrbo živali, to pa bi pomenil velik finančni zalogaj za postavitev novih objektov pa tudi za zaposlitev kadra, ki pa ga žal ni, saj že trenutna zavetišča delujejo močno kadrovsko podhranjeno.

»Kaj se lahko pričakuje v zelo kratkem času? Večina slovenskih zavetišč je v zasebni lasti. Vsi lastniki smo stari petdeset in več let, naši potomci glede na zdajšnje dogajanje ne vidijo perspektive za delo naprej. Poleg tega se trenutno sprejema še nova uredba Evropske unije glede oskrbe živali, ki je v določenih segmentih popolnoma neživljenjska za dobrobit živali, zavetiščem pa bo naložila dodatne finančne stroške glede pogojev nameščanja in oskrbe. Prvi korak bo odpoved pogodb občinam in občine bodo morale zgraditi lastna zavetišča, kot so to storile mestne občine Koper, Maribor in Ljubljana. Drugi korak pa bo postopno zaprtje zasebnih zavetišč. Če je to v interesu države in določenih lobijev, naj se to zgodi čim prej,« je kritičen Dušan Hajdinjak.

Članek je bil objavljen v marčevski tiskani številki Dolenjskega lista

Mojca Žnidaršič