Novice Svet24

Pogajanja med Rusijo in Ukrajino niso preprosta, a obstaja upanje za sklenitev kompromisa, je včeraj v Moskvi dejal ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Povedal je, da že obstajajo konkretne formulacije, o katerih bi se lahko kmalu dogovorili, poroča nemška tiskovna agencija dpa, ki povzema rusko televizijo RBK.

Avstrijska vlada načrtuje povečanje sredstev za obrambo, ki pa bodo, relativno gledano, še vedno manjša od slovenskih.

Tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov je dodatno pojasnil Lavrove besede, rekoč, da se pogovarjajo o možnosti, da bi imela Ukrajina status nevtralne države, podobno kot Avstrija in Švedska. »To je zdaj opcija, o kateri se pogovarjamo, in to bi lahko videli kot kompromis,« poroča STA. Kako uresničljiv je ta scenarij, bo znano v prihajajočih dneh in tednih. Sodeč po prvotnih odzivih iz Kijeva, se zdi, da Ukrajinci še niso pripravljeni privoliti v ruske pogoje, a hkrati besede predsednika Volodomirja Zelenskega nakazujejo, da se tudi v Ukrajini začenjajo zavedati, da priključitev Natu ne bo možna.

Ruski predsednik Vladimir Putin je ob napovedi invazije dejal, da želi demilitarizirati Ukrajino. Glede na ostre sankcije in močan odpor ukrajinske vojske bodo morda zdaj v Moskvi bolj pripravljeni na kompromis. 

Pot do miru

Pogoji z ruske strani seveda zelo verjetno presegajo zgolj takšno mirno rešitev konflikta, že od začetka je namreč jasno, da bodo iz Moskve zahtevali, naj se Ukrajina dokončno odreče polotoku Krim, morda tudi skrajnemu vzhodu države, natančneje ozemljema tamkajšnjih republik Doneck in Lugansk, ki ju je Ruska federacija priznala kot neodvisni tik pred invazijo na Ukrajino. Jasno je sicer, da čaka obe strani še dolga pot do premirja in nato do dogovora, a prvič po začetku vojne se kaže pot do miru na vzhodu Evrope. V tem kontekstu je obisk Kijeva premierjev Češke, Poljske in Slovenije v veliki meri kontraproduktiven. Trojec je namreč k ukrajinskemu predsedniku in premierju odšel z vnovičnimi zagotovili, da bo Ukrajina članica EU, čeprav je to kratkoročno gledano misija nemogoče, še posebno v času, ko v Ukrajini traja oboroženi konflikt z jedrsko velesilo Rusijo.

Peti člen

Še bolj neodgovorne so bile pretekle zahteve Janeza Janše, naj Nato zapre zračni prostor nad Ukrajino, kar v prevodu pomeni, naj sestreli letala agresorske ruske vojske, kar bi vodilo v izjemno eskalacijo konflikta. Pod vtisom potovanja na vojno območje je svoj predlog podal še četrti član torkove odprave, predsednik poljske vladajoče stranke Jaroslaw Kaczynski. Njegova ideja, da Nato v Ukrajino pošlje »mirovno«, a oboroženo misijo, bo seveda med vodilnimi možmi v Bruslju zavrnjena, a daje Ukrajincem lažno upanje o neposredni vojaški vključitvi Zahoda v vojno. Prazne obljube Kaczynskega bi, ob spletu nesrečnih okoliščin, lahko imele nevarne posledice tudi za Slovenijo. Kakršnakoli smrt vojaka ali civilista članice Nata se lahko namreč obravnava kot napad na to članico, s čimer se aktivira znameniti peti člen severnoatlantske pogodbe, ki veleva, da je napad na eno članico Nata napad na vse.

Reuters

Iz zgodovinskih izkušenj je znano, da se peti člen v tem pogledu, torej kdaj se aktivira, lahko različno interpretira, prav tako z vidika, kaj pomeni za članice Nata. Kot je jasno iz ohlapnega zapisa tega člena, morajo biti države članice solidarne z napadeno članico, kar pa ne pomeni nujno, da morajo pomagati z lastnimi vojaki, a glede na angažma slovenske vlade okoli vojne v Ukrajini kaj takega ne more biti izključeno. Peti člen je bil sicer aktiviran zgolj enkrat, in sicer po napadih na ZDA 11. septembra 2001, ko Slovenija še ni bila članica zavezništva.

Avstrijska alternativa

Klasičen argument članstva v Natu je, da smo skupaj močnejši in varnejši. S članstvom se država odreče polni suverenosti, a v zameno dobi varnost, pri čemer pa se mora zavezati k sodelovanju v Natovih misijah in javni porabi za namen obrambe v višini dveh odstotkov bruto domačega proizvoda. Prvi pogoj Slovenija deloma izpolnjuje s svojo prisotnostjo v Latviji in na Balkanu, medtem ko smo pri drugem pogoju že tradicionalno pod zahtevanimi odstotki. Aktualna vlada želi to spremeniti in zadovoljiti zavezništvo, po novi strategiji naj bi tako Slovenija ta cilj dosegla do leta 2035. Po zadnjih javnomnenjskih anketah se, vojni v Ukrajini navkljub, ta delež veliki večini prebivalcev zdi prevelik. Nujnosti, s katero se državljanom predstavlja članstvo v Natu, sicer oporeka dejstvo, da se slovenska severna soseda nikoli ni včlanila v zavezništvo, saj ji to avstrijska državna pogodba, ki je nastala po drugi svetovni vojni, onemogoča. Čeprav nima zagotovila o skupni obrambi, Avstrija že zadnjih trideset let vojski namenja manjši delež bruto domačega proizvoda kot Slovenija, nazadnje se je ta gibal okoli 0,8 odstotka, v primerjavi z 1,1 odstotka, ki jih vojski namenjamo južno od Alp.

Reuters

Svetovna banka

Status naborništva

Vojna v Ukrajini je sicer tudi vlado na Dunaju spodbudila, da bistveno zviša javne izdatke za obrambo, ki pa bodo po besedah kanclerja Karla Nehammerja še vedno znašali »samo« en odstotek BDP. V ta znesek je vštet tudi strošek nabornikov, saj Avstrija, kot nečlanica Nata, ohranja obvezno služenje vojaškega roka za vse moške v državi. V praksi se na vabilo za šestmesečno služenje odzove le nekaj več kot petdeset odstotkov posameznikov, drugi pa uveljavljajo razne izjeme, da se v celoti izognejo tej obveznosti, ali opravijo civilno služenje roka v raznih javnih zdravstvenih ali socialnih ustanovah. Odločitev o naborništvu so sicer v Avstriji leta 2013 prepustili ljudstvu in to je s 60-odstotno večino zavrnilo njegovo ukinitev. Spomnimo, da je ob začetku mandata naborništvo želela vrniti tudi SDS, čeprav je bila ravno ukinitev tega v določeni meri razlog, da je prebivalstvo leta 2004 podprlo priključitev Natu. Predlog o vrnitvi naborništva je tako v državnem zboru neslavno propadel.