Včeraj smo poročali, da je javni zavod Ljubljanski grad prepovedal sveto mašo za pokojne domobrance. To je nezaslišana kršitev verske svobode, poseg v pravico do govora in dokaz, da revolucionarno pravo očitno še vedno velja, se je na prepoved odzval Peter Sušnik in javnemu zavodu tudi odgovoril. “Iz vašega dopisa izhaja nedopustna pravica do nesorazmernega posega v pravico do verske svobode: mašo dovoljujete, a si pridržujete pravico, da opredelite, za koga bo maša darovana in na to vežete naknadni odvzem soglasja za uporabo grajske kapele.”
Peter Sušnik, nekdanji predsednik Nove slovenske zaveze, se je na šokanten dopis, v katerem javni zavod Ljubljanski grad prepoveduje sveto mašo, tudi odzval. 7. novembra, ob 11. uri so namreč organizirali sveto mašo za domobrance, pokopane na oskrunjenem vojaškem pokopališču na Orlovem vrhu, a jim je to omenjeni zavod to preprečil, kljub temu, da so predhodno soglasje za izvedbo maše že dobili.
“Z obrazložitvijo odločitve in sporočilom o preklicu soglasja se nikakor ne morem strinjati in ga sprejeti. V uradnem dopisu, s katerim sem se pozanimal o prostem terminu v kapeli sv. Jurija za sveto mašo, sem tudi navedel, da bomo ostalo po ustaljenem postopku uredili z Župnijo Ljubljana- Sveti Jakob” je v začetku opozoril Sušnik in dodal, da v začetku niso omenili pogojev, ki bi jih Ljubljanski grad imel za verski obred svete maše in da ni bilo zahtevane ali izražene nobene potrebe ali zahteve, da karkoli vsebinskega uskladijo še dodatno z upravnikom gradu. “Vsebina verskega obreda je bila torej prepuščena običajnim oblikam verske svobode po pravilih Katoliške Cerkve,” je opozoril Sušnik.
Sami bi odločali, za koga bo maša darovana – to lahko le duhovnik
Sušnik je še dejal, da si so si dovolili nedopustno pravico do nesorazmernega posega v pravico do verske svobode: “Mašo dovoljujete, a si pridržujete pravico, da opredelite za koga bo maša darovana, in na to vežete naknadni odvzem soglasja za uporabo grajske kapele.” Opozoril je še, da je edini, ki bi lahko odločil, da verski obred svete maše ne bi opravil po namenu, za katerega je naprošen, je duhovnik. Še več, že v preteklih letih je bila tradicionalna sveta maša v kapeli sv. Jurija na gradu, ki so jo darovali različni duhovniki, vedno po istem namenu. Nikoli se ni zgodilo, da bi upravnik izrazil željo ali zahtevo, da se opredeli, za koga naj bi maša bila. Kaj bi to spremenilo?
Kdo odloča, za koga se maša sme ali ne sme darovati?
“Ne razumem, kaj od tistega, kar je objavljeno v kateremkoli mediju, ni sveta maša? V kateri točki vsebinsko ugotavljate, da sveta maša ni več obred ampak “dogodek s politično konotacijo”? Kaj je zmotilo javni zavod, da je smatral za potrebno, da se prekliče soglasje za uporabo kapele? Sveta maša se namreč daruje za žive in pokojne in ne Sušnik pravi, da ne najde pravne podlage, da bi lahko javni zavod odločal, za koga se maša sme ali ne sme darovati, da bi bila skladna z merili, ki jih postavlja za sprejemljivo/dovoljeno vsebino v kontekstu uporabe grajske kapele. “Kje so ta merila napisana? Zakaj me o tem niste seznanili neposredno po izraženem interesu za izvedbo svete maše? Za katere druge namene ni dovoljeno darovati sveto mašo grajski kapeli?”
Javni zavod naj navede pravne podlage, ki bi utemeljili pravico do odločanja namena verskega obreda
Glede na navedeno Sušnik vztraja, da naj z navedbo pravne podlage in splošno veljavnih in dostopnih predpisov (internetnih, mestnih, državnih, evropskih!) utemeljijo pravico do odločanja glede namena verskega obreda, ki si jo je javni zavod Ljubljanski grad vzel pri presoji le-tega glede skladnosti s svojim poslanstvom.
Sara Kovač