12. 10. 2021, 11:33
Miran Možina: "Z raziskavami so ugotovili, da se travma prenaša medgeneracijsko prav preko molka!"
Mirana Možino, psihiatra in psihoterapevta, direktorja SFU-ja Ljubljana (ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja), je za MMC Slovenija v intervjuju spregovoril o tesnobi in strahu, ki se je vanj naselila prek travmatiziranosti očeta, ki o duševnih ranah iz obeh svetovnih vojn nikoli ni hotel pripovedovati, in depresivne matere, ki je verjela, da s 'težkimi' čustvenimi stanji ne gre obremenjevati okolice.
Miran Možina danes tako tudi iz lastne izkušnje v primarni družini ve, kako močno lahko človeka zaznamuje molk. Prav razkrivanje lastne ranljivosti mu pomaga obvladovati tesnobo in preprečevati prenos teh vsebin na naslednji rod:
"Z raziskavami so ugotovili, da je eden glavnih načinov medgeneracijskega prenosa travm prav molk. Oče je o svojih izkušnjah iz vojne molčal kot grob, češ "pa kaj ti bom pravil …". Da, pomembno je spregovoriti, vendar ne na način, ki je danes pri nas zelo pogost, "vi ste krivi, vi ste začeli, mi smo se le branili itn.". Zgodbe, ki pomagajo k spravi, so tiste, s pomočjo katerih rečeš sebi "ja" in drugemu "ja", ne pa sebi "ja" in drugemu "ne". Zgleden primer za to je recimo Nelson Mandela. Kako neverjetno je, da mu je po 27 letih zapora uspelo ostati nezagrenjen. Po prihodu na svobodo je imel največje zasluge, da se bes zatiranih ni razvil v morijo, pri čemer je tudi belcem po prevzemu oblasti rekel "da". Sicer pa k molku pogosto prispeva tudi sram. Ko nas je strah, lahko naredimo nekaj, česar se pozneje globoko sramujemo. Na Golem otoku, recimo, so jetnike silili v ponižujoča dejanja in trpinčenje drugih sojetnikov, tako da so po vrnitvi iz zapora molčali zaradi občutkov krivde in sramu. S takšnim načrtnim poniževanjem je režim uspešno ohranjal "Goli" v tajnosti. Francoski psihiater in pisatelj Boris Cyrulnik je v knjigi z naslovom Sram opisal svojo izkušnjo iz druge svetovne vojne, ko mu je kot judovskemu otroku uspelo preživeti, tako da se je zatekel na francosko podeželje in zatajil svoj rod. Žrtev antisemitizma je bil tudi po vojni, tako da je potreboval kar 30 let, da je v omenjeni knjigi razkril svojo zgodbo in premagal sram. Kot pravi, človek obmolkne zaradi strahu pred tem, da bi drugi v njem uzrli tisto, za kar sam predvideva, da je nesprejemljivo, pa naj bo to neka lastnost ali dejanje."
Vir: MMC Slovenija v prispevku: Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
