Poslanci rešujejo vladajočo elito pred kazenskimi postopki, na žrtve pa so pozabili?

Vodja Oddelka za kazenske zadeve na Vrhovnem državnem tožilstvu Mirjam Kline pravi, da gre očitno samo za reševanje predstavnikov aktualne oblasti iz kazenskih postopkov.

Predlogu Slovenske nacionalne stranke, ki želi skrajšati zastaralne roke za pregon kaznivih dejanj, nasprotuje vsa pravna stroka. "Da je bil predlog sploh sprejet na odboru za pravosodje, nas je šokiralo, ne le neprijetno presenetilo. Ker se strokovnjaki s tega področja zavedamo, kaj bi to pomenilo v praksi, kakšna škoda bi nastala preiskavam, zastaralo bi več tisoč zadev. Takšen predlog ni v korist nikomur. Ne tistim, ki izvajamo zakonodajo, torej policistom, tožilcem in sodnikom, kaj šele žrtvam kaznivih dejanj. Takšna zakonodaja gre na roko samo osumljencem. Kadar gre za sprejem zakonodaje, ki gre na škodo nacionalnim interesom, ima to lahko tudi mednarodne razsežnosti, zato smo o takšnem poseganju v kazensko zakonodajo že obvestili tako Evropsko komisijo kot tudi Evropsko javno tožilstvo in zagotovo pričakujemo odziv tudi iz Evrope. Naša zakonodaja mora biti namreč usklajena z evropsko. Bomo pa na tožilstvu odreagirali tudi z ustavno presojo zakona, če bo sprejet."

Takšne zakonske spremembe bi bile nevarne za družbo in nesprejemljive za žrtve

Predlagane spremembe kazenske zakonodaje so po mnenju naše sogovornice skrb vzbujajoče, nevarne za našo družbo in nesprejemljive za žrtve kaznivih dejanj. Nerazumno je, da se sprejema zakonodaja, ki gre na roke izključno samo storilcem kaznivih dejanj, se čudijo pravni strokovnjaki. Tožilka Klinetova pravi, da bi že od predlagatelja sprememb zakonodaje pričakovali, da bo imel tehtne razloge za spremembe in da bodo te usklajene s stroko. Ne pa, da se pri tako pomembnih stvareh, kot je videti, zasleduje neke osebne koristi posameznikov, s tem pa se škoduje celotni družbi. Zato upa, da bo v državnem zboru prevladal razum in da bodo poslanci vendarle dojeli, da gre za spremembe, ki bodo imele katastrofalne posledice.

"V praksi bi krajši zastaralni roki pomenili samo to, da se najzahtevnejših kriminalnih dejanj ne bi moglo preiskati. Brez epiloga bi tako ostali vsi postopki, kjer uporabljamo prikrite preiskovalne ukrepe, ki zahtevajo daljši čas obravnave. Tajno opazovanje se recimo lahko odredi za šest mesecev in se večkrat podaljša. Tudi prisluhi telefonskim pogovorom se vršijo več mesecev. In se lahko podaljšujejo. Prav tako gospodarski kriminal, ki ga odkrivamo s pomočjo pridobivanja bančnih podatkov iz tujine, recimo pranje denarja, ko gre za verigo transakcij, večkrat tudi v davčne oaze. Včasih traja celo leto dni, da sploh dobimo podatke iz tujih bank. Lahko rečem, da bi bilo s spremenjenimi zastaralnimi roki praktično nemogoče preiskovati zahtevne oblike kriminala," pravi Klinetova.

"Tudi izvedenci, ki jih angažiramo za izvedeniška mnenja, pogosto potrebujejo več mesecev časa. Problem so tudi dejanja, kjer gre za večje število storilcev. Ko bi se denimo po daljšem času odkrili še sostorilci nekega kaznivega dejanja, bi za prvega osumljenca pregon že lahko zastaral. Pa tu ne gre samo za gospodarski in korupcijski kriminal. Tu govorim tudi o žrtvah s področja spolne nedotakljivosti, ko gre za zlorabljene žrtve, ki potrebujejo čas, da sploh spregovorijo. Pa najranljivejši, otroci. Kakšna hujša kazniva dejanja, kjer so žrtve otroci, se v tako kratkem času, v roku dveh let, ne bodo mogla preiskati, recimo s področja spletnih spolnih zlorab otrok. Na oškodovance se v bistvu pozablja."

"Tudi nerazrešeni umori bi v tem primeru ostali nerazrešeni za vedno, saj naknadno najdeni dokazi ne bi mogli več vplivati na to, da se storilce preganja," o škodljivih posledicah takšne zakonodaje razlaga tožilka, ki to delo opravlja že 22 let in se redno srečuje z žrtvami in oškodovanci. Zdaj bi jih na cedilu pustila še zakonodaja, saj če bi se dokazi recimo našli po več letih, DNK-sledi ali kaj podobnega, pregon enostavno ne bi bil več mogoč. Ob tem pa opozarja, da bi nastala situacija, ko bi neraziskani primeri zahtevnih oblik kriminala, postali pravilo in ne več izjema. Na to seveda ne moremo pristati.

Drago Šketa: To bi pomenilo amnestijo storilcev najzahtevnejših kaznivih dejanj

Tudi prvi mož tožilstva Drago Šketa pravi, da na Vrhovnem državnem tožilstvu ostro nasprotujejo predlaganim spremembam kazenske zakonodaje, saj bi takšno zastaranje pregona kaznivih dejanj veljalo tudi za dejanja, ki so bila izvršena pred uveljavitvijo predlaganih dopolnitev zakonodaje, kar bi dejansko pomenilo amnestijo storilcev najzahtevnejših kaznivih dejanj, predvsem s področja gospodarstva in korupcije. Gre za nepremišljen, vsebinsko neutemeljen in napačen poseg v materialno kazenskopravno zakonodajo, pravi Šketa.

"Omejitev predkazenskega postopka na maksimalno dve leti namreč ne upošteva posebnosti posameznih primerov, še posebej ne kompleksnosti, obsežnosti in mednarodnega elementa v primerih gospodarske in korupcijske kriminalitete, organiziranega kriminala ter terorizma. Zaradi neupoštevanja okoliščin, ki vplivajo na predkazenski postopek, in bistvenega skrajšanja zastaralnih rokov, bi bil tako lahko nesorazmerno oviran oziroma celo onemogočen učinkovit pregon kaznivih dejanj v javnem interesu, posledično pa tudi onemogočeno varstvo pravic oškodovancev oziroma žrtev kaznivih dejanj," pravi generalni državni tožilec in dodaja, da gre za neutemeljene in neprimerne posege v splošni del Kazenskega zakonika.

Ko isti politiki najprej podaljšujejo zastaranje kriminala, zdaj pa ga skrajšujejo

Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline opozarja še na eno bizarnost v politiki. Toninova Nova Slovenija je pred dvema letoma dosegla spremembo zakonodaje glede zastaranja kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, se zavzela za žrtve teh zavržnih dejanj in podaljšala zastaralne roke, zdaj pa počne ravno nasprotno. "Leta 2020 je Nova Slovenija uspela s predlogom, da se zastaralni roki za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, kamor sodijo posilstvo, spolni napadi na osebe mlajše od 15 let, spolno nasilje in podobna dejanja, podaljšajo na 30, 60 in 90 let, odvisno od višine predpisane kazni. Takrat so se torej zavzeli za žrtve in si prizadevali, da kazniva dejanja praktično ne bi zastarala, zdaj pa ista stranka očitno podpira povsem drugačne predloge in se zavzema, da se tudi za ta kazniva dejanja zastaralni roki spet skrajšajo. Absolutni zastaralni rok bi se zdaj čez noč spremenil na maksimalno sedem let od začetka predkazenskega postopka."

"Pa tudi poslanec SDS Dejan Kaloh, recimo, je takrat zagovarjal stališče, da mora 'storilce teh zavržnih kaznivih dejanj doseči roka pravice'. Po dveh letih očitno nimajo več enakih stališč, zdaj je pomembno, da zastopajo neke druge interese in ne več interesov žrtev. Če so se prej zavzemali, da kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost ne bi zastarala v 90 letih, se zdaj strinjajo, da zadeve zastarajo v le dveh letih, kar pomeni, če bi policija našla DNK-sledi posiljevalca po dveh letih in enem dnevu, bi zadeva zastarala in pregon ne bi bil več dovoljen. Resnično imam občutek, da sploh ni več pomembno, kaj je vsebina sprememb zakonodaje, pomembno je samo, kdo da predlog za spremembo in da imajo predlagatelji za to večino."

"In čeprav naj bi bila vlada uradno proti takšnemu predlogu spremembe kazenske zakonodaje, so njeni poslanci glasovali povsem drugače, in sicer za sprejem tega predloga. To pomeni, da vlada govori eno, dela pa nekaj povsem drugega. Razumi, kdor more. Kot tudi težko razumemo, da spreminjajo zakon, kamor procesni roki sploh ne spadajo. Torej tega področja ne ureja Kazenski zakonik, ampak kvečjemu Zakon o kazenskem postopku, pa še to ne v takšni obliki," je ogorčena vodja Oddelka za kazenske zadeve na Vrhovnem državnem tožilstvu.

Naša sogovornica ob tem še opozarja, da se odnos vlade do tožilskih zadev kaže tudi v tem, da vztrajno ignorira njihove pozive po tem, da so tožilci preobremenjeni, ker jih je premalo, imenovanja pa stojijo. Na imenovanje čaka kar 21 tožilcev, nekateri že več kot eno leto. S hudo kadrovsko stisko se soočajo na vseh tožilstvih, najbolj pa na ljubljanskem okrožnem državnem tožilstvu. "Vlada enostavno ne zagotavlja dovolj kadra, da bi se učinkovito lahko spopadali s pregonom kaznivih dejanj, po drugi strani pa naj bi se roki za procesna opravila celo še skrajšali. Tožilci so izgoreli, mnogi dlje časa v bolniškem staležu, situacija je nevzdržna. Nesprejemljivo je, da si vlada z neimenovanjem tako jemlje pravico odločanja o številu tožilcev na tožilstvih. Tudi zato so nekateri naši sodelavci že zapustili tožilske vrste in odhajajo na bolje plačana, predvsem pa ne tako izpostavljena delovna mesta," zaključuje Mirjam Kline.

Boštjan Valenčič: Ta novela je pravno diletantstvo!

V Društvu državnih tožilcev Slovenije pa so prepričani, da namen predlagatelja novele Kazenskega zakonika ni pospeševanje predkazenskih in kazenskih postopkov in s tem "učinkovitejše" delo organov odkrivanja, pregona in sojenja. "V kolikor bi predlagatelj dejansko zasledoval tak interes, bi z noveliranjem procesnega zakona vsaj poskušal urediti tako imenovana ozka grla kazenskega procesa, na katera procesna teorija in sodna praksa opozarjata že vrsto let. Rezultat sprejete in uveljavljene novele bodo zgolj zaključeni številni, z vidika varstva pravne države, pomembni postopki, ki so bodisi v fazi predkazenskega bodisi kazenskega postopka, in to brez sodnega epiloga."

"To pa prav gotovo ne more biti namen predlagatelja, ki si prizadeva za izboljšave veljavne zakonodaje. Predlagana novela je tudi v grobem nasprotju s številnimi procesnimi roki ter veljavno ureditvijo absolutnega zastaranja, zato je sistemsko destruktivna in celo neustavna," sporoča predsednik društva, tožilec Boštjan Valenčič, ki novelo označuje za pravno diletantstvo. Ob tem pa poudarja, da si bodo v Društvu državnih tožilcev vedno prizadevali za konstruktivno sodelovanje pri izboljšavi zakonodaje, ki bo temeljila na strokovnih predpostavkah, znanstveni podlagi ter empiričnih izkušnjah.