JEKLENA TELESNOST IN HLADNOST SRCA

Delavna neposrednost, dovoljšnja umaknjenost in čista predanost so me na ulicah Tel Aviva osrečevale v zadnjih dneh, saj sem se zlil s povsem drugo stvarnostjo aktualnih družbenih izzivov. Daleč stran od napetosti, slabe volje in raznolikih političnih apetitov, ki okupirajo miselne tokove kolektiva javnega zavoda RTV Slovenija, sem pod svobodnim soncem razmišljal le o tem, kako bom proti Ljubljani poslal dober in profesionalen novinarski izdelek. Ob sebi sem imel nepogrešljivega sodelavca in snemalca Silva Plavca, ki je kljub izjemno napornemu tempu odlično opravil delo. Od zgodnjih jutranjih ur, ko sva na drugem koncu mesta pomladi lovila izraelskega premierja, kramljala s političnim analitikom na univerzi, spila dobro kavo z novinarjem legendarnega časnika Haaretz, pa do neposrednih javljanj in pripravljanja reportaž. Šestkrat sva se v treh dneh oglasila v program in dvakrat poslala reportaži.

Kakšen je bil odziv iz Ljubljane? Ni ga bilo. Po tem veš, da si svoj posel opravil profesionalno in nisi naredil napak. To je žal ta naša egotripna aroganca, ki se kot virus širi od starejših kolegov k mlajšim. Morda je celo zrcalna sramežljivi slovenski družbi, ki raje cepeta na mestu in šepeta za hrbtom. Nikoli nisem pristal na to, zato ker stremim k temu, da bi bil moj novinarski in voditeljski nastop vsak dan boljši. Vsi potrebujemo odziv, mnenje in konstruktivno kritiko. Kako bomo vzgajali svoje kadre, ko pa jih le vržemo v morje? Sam sem sicer vedno znova splaval, se trudil poiskati mnenje in kritiko starejših kolegov ter se učil od njihove bogate kilometrine, a to ni način. Veliko perspektivnih kolegov in kolegic smo zaradi brezbrižnosti izgubili in so svojo prihodnost poiskali drugje. Obljubil sem si, da bom vedno nudil roko mlajšim. Le vezivno tkivo spoštovanja, empatije in medsebojne solidarnosti bo nacionalko ponesla tja, kjer je nekoč že bila.