V kolumni preberite: 

»Če vas napadejo, bežite. Ne upirajte se!« To sporočilo so konec junija 2001 v Ljubljano poslali srbski aktivisti in aktivistke, ki so teden pred prvo parado ponosa v Sloveniji organizirali prvo srbsko parado. Ta se je dobesedno končala v krvi. Radikalni nacionalisti in nekatere nogometne navijaške skupine so ob blagoslovu Srbske pravoslavne cerkve podivjano, kot na vojnem bojišču, napadli udeležence parade. Spomnim se, kako smo v Ljubljani pretreseni gledali podobe, ki so prihajale iz Beograda. Skupina približno dvajsetih mladeničev je na tla zbila fanta in vanj začela brcati in pljuvati. Udarci so prileteli, kamor so pač prileteli – v obraz, hrbet, trebuh. Slednjič se fant ni več premikal. Njegove roke so mrtvo ležale ob telesu. Ni se več upiral. Kot da nima več moči, kot da ga ni več. Medtem so brce še kar letele, dokler nasilnežev ni razpodila skupina policajev. K pretepenemu fantu je nato pritekla neka ženska, ki ga je dvignila iz mlake krvi. »Sramota, Srbija, sramota,« je vpila, ko je skočila na cesto in s svojim telesom ustavila policijski avtomobil, da je fanta odpeljal na urgenco.