Ne zgodi se tako pogosto, da učitelj nasledi učenca, še manj, da se to zgodi dvakrat, ampak prav to se je pripetilo dvainpetdesetletnemu Alexandru Schallenbergu, ki je v začetku tega tedna prisegel kot novi predsednik avstrijske vlade in nasledil Sebastiana Kurza. Petnajsti povojni kancler je postal nepričakovano in ob tem ustvaril vtis, da najvišje politične stopnice sploh nikoli ni imel na očeh, a je privolil, da stopi nanjo, bolj iz odgovornosti do drugih in do države. »To je čast, ki je nikoli nisem pričakoval ali si je želel,« je rekel. Novi kancler namreč po naravi ni politik, čeprav se je došolal v valilnici visokih evropskih kadrov na Evropskem kolidžu v belgijskem Bruggeju, ampak predvsem izklesani karierni diplomat stare šole.
Po aferi Ibiza na čelo ministrstva
Jabolko tu ni padlo daleč od drevesa, saj se mu po žilah pretaka veliko diplomatske krvi. V tem poklicu je bil njegov oče in tako se je Schallenberg leta 1969 rodil v Švici, ker je oče tam služboval kot avstrijski veleposlanik. Njegov ded je bil avstrijski konzul v Pragi. Praded je bil v istem mestu diplomatski predstavnik Nemčije. Že kot mladenič je videl svet, saj je zaradi očetovega dela odraščal v Parizu, Španiji in New Delhiju, tekoče govori angleško, špansko in francosko ter razume rusko. Poleg diplomatske se po njem pretaka še plemiška kri. Po skoraj 90 letih je prvi kancler iz aristokratske družine (iz Zgornje Avstrije) in mu pripada titula grofa, le da Avstrijci temu menda ne pripisujejo več takšne teže kot nekoč.
Skoraj logično je torej bilo, da je kariero leta 1997 začel na avstrijskem zunanjem ministrstvu in tam ostal vse do tega ponedeljka. Pet let je bil na avstrijskem predstavništvu pri Evropski uniji v Bruslju, potem ga je od tam za svojega tiskovnega predstavnika poklicala zunanja ministrica Ursula Plassnik, kar je potem ostal še pod Michaelom Spindeleggerjem in postopno postal »siva eminenca zunanjega ministrstva«, kot so zapisali pri Die Presse.
Po volitvah leta 2013 pa je vodenje avstrijske diplomacije prevzel mladi, 27-letni čudežni deček avstrijske politike, wunderwuzzi Sebastian Kurz iz Avstrijske ljudske stranke (ÖVP). Kurz menda ni kaj dosti vedel o diplomaciji in Schallenberg je postal njegov mentor ter vzporedno tudi sam napredoval po lestvici. Rodila se je naveza, ki traja še danes.
Kurzev vzpon je bil potem nagel. Spomladi 2017 je prevzel vodenje stranke, jeseni pa z njo zmagal na volitvah, sestavil koalicijo s svobodnjaki in prvič postal kancler. Po slabem poldrugem letu je vlado odnesla afera Ibiza in takrat je Schallenberg prvič stopil v nekdanje Kurzeve čevlje. V prehodni tehnični vladi kanclerke Brigitte Bierlein, ki je bila na oblasti sedem mesecev, je postal zunanji minister. Ko je ÖVP potem spet zmagala in v začetku leta 2020 oblikovala vlado z Zelenimi, je Schalli, kot mu rečejo, edini iz tehnične vlade ostal na položaju in obdržal vodenje zunanjega ministrstva. Vendarle z manjšo spremembo: da ni politik, je dotlej izkazoval tudi tako, da ni bil v nobeni stranki. Takrat pa je vstopil v ÖVP.
Ko se v teh dneh vrstijo analize, kaj je mogoče pričakovati od novega kanclerja, se naslanjajo predvsem na dvoje: na njegova dosedanja stališča, ki se vrtijo predvsem okoli zunanje politike, in na povezanost s Kurzem. Schallenberg je bil kot zunanji minister glasen zagovornik širitve EU na zahodni Balkan v skladu s tradicionalno avstrijsko politiko do prostora, kjer ima nadpovprečni vpliv in močno gospodarsko prisotnost. Bil je zelo kritičen do evropske migrantske politike ter ostro zavračal solidarnostno odpiranje vrat ter bil tu podobno kot Kurz blizu madžarskemu premierju Viktorju Orbanu. Domačine, ki so pomagali Evropejcem v Afganistanu, bi evakuiral samo v sosednje države. Maja letos je ob Hamasovem raketiranju Izraela na ministrstvu izobesil izraelsko zastavo, potem ko je na sedežu vlade enako storil Kurz, s katerim se ujemata tudi pri kritikah Turčije. Očitki Bruslja glede vzhodnih članic zaradi vprašanja vladavine prava so po njegovem preostra. Je pa ta teden Schallenberga prva kanclerska pot vodila prav na sedež EU, kjer je Ursuli von der Leyen in Charlesu Michelu zagotovil, da »Evropska unija lahko računa z Avstrijo«.
Zdaj pa kanclerja, ki je ljubitelj glasbe, književnosti in zgodovine, pa tudi verižni kadilec, poleg zunanjepolitičnih čakajo še številna domača vprašanja, s katerimi se mu doslej ni bilo treba dosti ukvarjati, kar je prinašalo določeno mero lagodja. Kar je septembra v pogovoru za nemška Der WirtschaftsKurier in FOCUS posredno priznal. Dejal je, da ljudi v resnici skrbijo teme, kot so zdravstvo, najemnina, izobrazba, in da je to prav. »Nekaterim diplomatom je žal, da je tako, a to obžalovanje traja le do trenutka, ko neko zunanjepolitično vprašanje privre na vrh vseh tem. Takrat dragi kolegi opazijo, da ima položaj, ko si v središču pozornosti, lahko neprijetne strani,« je dejal.
Senca Kurza
Schallenberg bo zdaj v središču pozornosti pri vseh temah. Verjetno se jih bo loteval z zanj značilnim pristopom – velja za izredno podučenega intelektualca in realista, ki pa je bil ves čas raje v ozadju. Opazovalci so si skoraj edini, da na kanclerskem položaju ne bo (u)bežal iz sence Kurza, ki ostaja vodja stranke in ki je Schallenberga osebno prosil, naj postane kancler. Opozicija trdi, da bo tam samo lutka, izvrševalec dosedanjih politik, nadaljevalec »sistema Kurz«, sprege politike in gospodarstva, kar pa v Avstriji vendarle ni Kurzev izum.
Schallenberg sam ni storil dosti, da bi ta razmišljanja zavrgel: takoj po prisegi je dejal, da bo s Kurzem tesno sodeloval. Opozicijo je potem še enkrat razhudil, ko je še med potekom preiskave govoril, da verjame v neresničnost obtožb na račun Kurza, ki ga preiskujejo zaradi domnevne vpletenosti v zlorabo proračunskega denarja za objavljanje člankov in prirejenih anket, kar naj bi mu pomagalo prevzeti stranko in vlado. Od rezultatov te preiskave je odvisna prihodnost Kurza, ki ne izključuje vrnitve na kanclerski položaj, če ga preiskava razbremeni. Od njih je zato soodvisna tudi prihodnost Schallenberga na kanclerskem položaju, ki pa verjetno v nobenem primeru ne bo posebej dolga: če Kurza obtožijo, bo ceno za afero skupaj z njim plačala vsa stranka. Sodeč po izjavah Schallenberga, mu sestopa niti ne bi bilo preveč žal. Razen če mu oblast ne bo na hitro zadišala.
