Ali moramo ostati pri jazzu?
Jazz se je porajal kot odraz industrializacije v življenju buržoazije. Z izrazitim poudarkom na ritmu je podajal motorizem zmehaniziranega življenja za dobički hlepečega podjetnika in njemu zasužnjenih delovnih množic. Ker v takih razmerah ni bila zaželena ideološka jasnost, se jazz ni usmeril v vokalno glasbo, temveč je bil njegov poudarek predvsem na instrumentalni glasbi. Zaradi tega je jazz forsiral razne nove instrumente (n. pr. saksofon) ali pa tudi eksotično učinkujoča glasbila iz folklore, ki si jih je po svoje preuredil (n. pr. ukulele in banjo). Vokalne prvine (petje) jazza so se tako izživljale v solzavi sentimentalnosti ali v rafiniranih instinktih, kar je usmerilo njegovo težišče v plese, ki so tipični za jazz. (…) Jazz je le neka zvrst plesne glasbe ali tudi le način izvedbe plesne glasbe. Prenašanje tega načina na druga glasbena področja je pač znak dekadentnega okusa ali pa monopolističnih tendenc proizvajalcev. (…)
Jazz se je razvijal zavestno kot izraz brezobzirnega podjetnika, ki je »svobodno« izkoriščal svojo okolico brez sentimentalnosti, ki se je zavestno izločal iz tradicionalnih oblik kupčevanja in ki je vnašal s to »svobodo« v proizvodnjo anarhijo. Zato je »čutil« s svojim jazzom, ki je nasprotoval vsem tradicionalnim pojmom lepega v glasbi. (…)
Vse to je značilno seveda tudi za razvoj jazza v Sloveniji. »Naš jazz« je pač klavern posnetek tega, kar so drugod napravili mnogo boljše. Vendar pa je za nas važno vprašanje: ali nam je tak jazz potreben? (…)
Slovenski poročevalec, 1. marca 1952
Bojan Adamič: Še o problematiki lahke glasbe
Ni moj namen v tem članku polemizirati o sem in tja močno problematičnih trditvah strokovnjakov in amaterjev, ki so jih iznašali do sedaj po časopisih. Ne mislim niti odgovarjati posameznim člankom – to si prihranim za pozneje, kolikor tega niso ali ne bodo storili drugi – temveč analizirati in ugotoviti pomoč, praktične napotke in nasvete, ki so jih pisci dali pri reševanju jazza in lahke glasbe sploh, ter potegniti zaključke iz njih.
Namerno še nisem odgovoril Borisu Urbančiču, ker sem imel njegovo pisanje za amaterski, verjetno dobronamerni doprinos, kateremu bodo sledili članki s strani strokovnjakov za lahko glasbo ali sploh glasbenikov, ki bodo ugotovili dejansko stanje, dali nasvete vsem delavcem na tem polju in pomagali izboljšati program tako zabavnega kot vseh ostalih orkestrov in ansamblov ter dali z morebitnimi novimi skladbami tudi dejansko moč.
Namesto vsega tega pa moram ugotoviti naslednje:
Nihče od diskutantov ni podal niti približne definicije ali vsaj opisa, kaj sploh ima za pojem jazz.
Kljub dolžini nekaterih člankov se ni nobeden od diskutantov povzpel iz čiste »načelnosti.« V glavnem je vladala soglasnost, da se vseh problemov okoli lahke glasbe ali okoli jazza najlaže rešimo na ta način, da opustimo zabavni orkester, s čimer nam bo zagotovljeno, da ne bo treba več karati grešnikov, ki skušajo vendarle ustvariti slovensko lahko in plesno glasbo.
Nihče ni navedel niti enega primera, kaj naj bi bila dobra ali slaba lahka in plesna glasba, temveč se je vsa diskusija pleteničila okoli tako splošnih izrazov, da večkrat nisem razumel, kaj je hotel avtor povedati. (…)
Oglasili so se le strokovnjaki, ki na tem področju niso dosedaj dali niti ene note, razen Bravničarjevih tangov, ki so pa popolnoma seriozno pisani, mnogi glasbeniki, ki so ustvarili prav uspešna dela na področju slovenske lahke glasbe, pa se niso oglasili.
Ni bil naveden niti en konkreten primer, kaj in kakšna naj bi bila naša plesna muzika, kaj naj bi se plesalo ali kako naj bi se plesalo, razen nekaj namigavanj, iz katerih bi lahko tolmačili, da so za socialistično mladino najprimernejši stari fevdalni, več ali manj obredni plesi. (…)
O postanku jazza si še niso na jasnem etnologi zahodnega sveta. Zato je naše čitatelje zagotovo začudilo, da so lahko dobili o njegovem izvoru izčrpne podatke v zgoraj navedenih člankih. Jaz se na to polje ne bi spustil. Rad bi le povedal, da spada pod polje jazza, če že ne direktno, pa vsaj pod njegov vpliv, vsa lahka in plesna glasba, ki je bila napisana po prvi svetovni vojni in ki je dosegla vsaj nekaj uspeha pri občinstvu. (…)
Pri nas slišimo v večini primerov nekakšen konglomerat vsega in ne moremo jazza, zaradi poleg tega še eventuelno slabe izvedbe, kar enostavno obsoditi. (…)
Slovenski poročevalec, 13. marca 1952
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
