V zimski vojni med novembrom 1939 in marcem 1940 je Sovjetska zveza z napadom na Finsko želela vzpostaviti marionetno komunistično vlado ter tako posredno prevzeti nadzor nad celotno Finsko. Zaradi požrtvovalnega odpora finske vojske, rednih enot, rezerv ter vsesplošne ljudske podpore je finska številčno znatno šibkejša in vojaško-tehnično inferiorna vojska zadala Stalinovi vojski vsaj 5-krat višje izgube, kot so jih imeli sami. Stalin je sprožil vojno po tem, ko sta si skupaj s Hitlerjem septembra 1939 razkosala Poljsko. Posledica te vojne je bila, da je Finska ohranila državno suverenost, ob podpisu miru je dala Sovjetski zvezi določene teritorialne koncesije ter obljubo nevtralnosti. Od takrat naprej Finska slovi kot država, ki jo je nemogoče pokoriti. Stalin pa je tudi zaradi te vojne pričakal nemško invazijo vojaško šibkejši.
Agresija na Ukrajino februarja 2022 v marsičem ponuja vzporednice z zimsko vojno. Putin se, odkar je doma konsolidiral oblast, poskuša zapisati v zgodovino, podobno kot sta to dosegla carica Katarina Velika ali Stalin. Po porazu v hladni vojni in razpadu Sovjetske zveze se Rusija sooča s krizo identitete in bolečino izgube statusa supersile. Seveda še vedno ostaja jedrska supersila, nima pa statusa supersile, kot ga je imela po 2. svetovni vojni. Putin je sistematično sledil doktrini, da je edini pravi mednarodnovarnostni red v evropskem prostoru tisti, ki je nastal kot posledica svetovne vojne. Skozi njegove oči, besede in dejanja je jasno, da se ni sprijaznil niti s porazom v hladni vojni niti z razpadom Sovjetske zveze. Vojne v Čečeniji, Gruziji in Ukrajini tako 2014 kot danes ter zunanje intervencije v Siriji ali nedavno v Kazahstanu je treba gledati skozi to prizmo. Kot legitimno delovanje Moskve znotraj okvirjev, ki so nastali kot posledica 2. svetovne vojne. Ta zgodovinski anahronizem je Putin potrdil tudi z zadnjim govorom o tem, kako Ukrajina sploh ni država in kako nima zgodovinske podlage. Za nastanek Ukrajine so po njegovih besedah krivi boljševiki in Lenin, Hruščov pa je kriv, ker je »dal« Krim Ukrajini.
Zgodovina in tradicionalna geopolitika Putina je skozi njegove oči racionalni razlog, povod za napad na Ukrajino februarja 2022. Ta »racionalnost« pa trči na neracionalnost tega početja v letu 2022. Ukrajina ni Čečenija, Gruzija ali Kazahstan. Ukrajina in Ukrajinci so skozi oči povprečnega Rusa bratski sosedski pravoslavni narod, družinsko prepleten in s podobnim jezikom. Zato je Putinova vojna z Ukrajinci neracionalna bratomorna vojna. Vojna, v kateri se je Putin zakalkuliral in vojna, ki je ne more dobiti. V tej vojni je Putin že poražen.
Ukrajina ni Čečenija, Gruzija ali Kazahstan. Ukrajina in Ukrajinci so skozi oči povprečnega Rusa bratski sosedski pravoslavni narod, družinsko prepleten in s podobnim jezikom. Zato je Putinova vojna z Ukrajinci neracionalna bratomorna vojna.
Prvi strateški poraz je izgubljena bitka za interpretacijo. Rusija se je leta trudila – in to še intenzivneje počela zadnjih nekaj mesecev – prikazati politično vodstvo Ukrajine kot nelegitimno, nacionalistično in nekompetentno. V zadnji fazi pa celo kot nacistično in odvisno od drog. Narativ, poskus prikazati predsednika Zelenskega kot nacionalista in nacista, ki preganja in zatira ruski narod v Ukrajini, še posebej v Donetsku in Lugansku, ni prodrl. Prav nasprotno, Putin in zunanji minister Lavrov sta izpadla kot dva lažnivca, tudi zato, ker sta zadnjih nekaj mesecev sistematično lagala, da Rusija ne bo napadla Ukrajine. Putin je obtožil predsednika Zelenskega, ki je judovskih korenin in prihaja iz družine veteranov 2. svetovne vojne ter žrtev holokavsta, da je nacist. Neverjetno absurdna obtožba, ki je zacementirala ta prvi strateški poraz Putina.
Putin je obtožil predsednika Zelenskega, ki je judovskih korenin in prihaja iz družine veteranov 2. svetovne vojne ter žrtev holokavsta, da je nacist. Neverjetno absurdna obtožba, ki je zacementirala ta prvi strateški poraz Putina.
Drugi strateški poraz Putina je, da je dosegel popolno poenotenje Zahoda proti sebi. Izolacija Rusije na vseh družbenih področjih – od politike do stroke – je vse bolj neizbežna. Prav tako Kitajska s svojim molkom Putinu bolj odkimava kot pritrjuje. Spomnimo se nedavnega obiska Putina na Kitajskem, ki ga je pospremil stavek, da je Putin s srečanja odšel nezadovoljen. Ocenjujem, da je poleg nenaklonjenosti napada na Ukrajino od kitajskega predsednika slišal vsaj še to: »Če boste sprožili vojno v času olimpijskih iger, nas boste užalili.« Kajti ruska vojska je bila na posredovanje enako kot pred nekaj dnevi pripravljena tudi že pred nekaj tedni. Zahod je zelo kompleksna entiteta in poenotenja, kakršnega vidimo danes, ne pomnimo v zadnjih 30 letih. Nato in EU, ZDA, Francija, Velika Britanija, Nemčija, Turčija popolnoma enoglasno nastopajo in delujejo proti ravnanju Rusije. Zelo odločno stališče, ki sta ga zavzela tako EU kot zveza Nato, je verjetno presenečenje tudi za Putina samega. Upam si trditi, da tega ne bi bilo pod predsednikom Trumpom v ZDA in Merklovo na čelu vlade v Nemčiji. Oba sta namreč tudi s politiko stalnega popuščanja Putinu vzbujala vedno nove in nove apetite.
Zelo odločno stališče, ki sta ga zavzela tako EU kot zveza Nato, je verjetno presenečenje tudi za Putina samega.
Tretji strateški poraz Putina je napačen, prepozen timing za napad na Ukrajino. Prvi zamujen trenutek je bil, ko je brezhibno amputiral Krim ter vzpostavil dve krvaveči rani na vzhodu – pokrajini Donetsk in Lugansk. Putin je imel občutek, da obvladuje Ukrajino, dokler je bil njen predsednik Viktor Janukovič – do februarja 2014. Po majdanski revoluciji, kjer je uporabil smrtonosno silo proti protestnikom, ga je parlament razrešil, sam pa je s pomočjo ruskih specialnih sil Specnaz februarja 2014 pobegnil v Rusijo. Po njegovem pobegu je Putin sprožil napad na Krim z zamaskiranimi silami ter ga marca 2014 anektiral ter kasneje inkorporiral v Rusijo. Kljub nelegitimnosti in s kršitvijo mednarodnega prava je Putinu uspelo ob šibkih mednarodnih odzivih Rusijo razširiti na Črno morje. Vse to je lahko storil, ker je bila ukrajinska politika polna proruskih sil in še pomembneje, ukrajinski varnostni sektor je bil popolnoma penetriran z ruskim elementi. V vojski, policiji, obveščevalnih službah je bilo veliko korupcije ter ljudi, ki so odkrito ali prikrito delali za rusko stran. Zato je npr. ukrajinski admiral, poveljnik ukrajinske flote, ruski agent, del flote enostavno predal Rusiji. Ukrajinski varnostni sektor takrat ni bil kos Rusiji in Putin bi takrat lahko zasedel Kijev. Zakaj tega takrat ni storil, se danes verjetno vprašuje tudi sam.
Četrti strateški poraz Putina je povezan z dinamiko Ukrajine po letu 2014. Ukrajina se je začela odpirati na Zahod, procesi demokratizacije države in družbe so tekli, vrata v Evropo so bila odprta. In modernizirati se je začel tudi varnostni sektor. Osnovni predpogoj je bil celovita kadrovska prenova, na eni strani zamenjava generacij in na drugi strani izločitev vseh koruptivnih in prorusko usmerjenih kadrov. Procesi upravljanja, vodenja in delovanja v vojski (Nacionalni gardi), policiji, obveščevalnih službah in nadzora nad njimi so se sistematično prilagajali sodobnim standardom. Politika je dozorela in razumela, da potrebuje delujoč varnostni sektor in varnostni sektor, da potrebuje zaupanje politike. In danes vidimo, da jim je uspelo. Načelnik generalštaba je general, rojen leta 1973, mlajši od 50 let in preizkušen tako na fronti kot pri sodobnem upravljanju vojske. Predsednik države pa je letnik 1978, mlad politik, pogosto podcenjen. Oba torej predstavnika druge generacije, mlada človeka, ki razumeta čas in prostor, v katerem živita. Ob podpori politike se je ukrajinski varnostni sektor v letih 2014–2022 konsolidiral, s stalno fronto na vzhodu države so si nabirali prepotrebne izkušnje. Znebili so se domačih izdajalcev ter se pripravili na to, kar so pričakovali, da se bo zgodilo, a hkrati upali, da ne bo nikoli prišlo do tega – konvencionalnega oboroženega napada na lastno državo. Paradoksalno je torej Putin dal Ukrajini čas, da se pripravi. Tukaj se verjetno skriva vsaj del odgovora, zakaj napad sedaj. Verjetno tudi zaradi ocene, da Ukrajina nezadržno odhaja iz ruske sfere vpliva na Zahod. Procesi evroatlanskih integracij so nezadržno tekli in njihova ustavitev je postajala zanj vse bolj nemogoča.
Načelnik generalštaba je general, rojen leta 1973, mlajši od 50 let in preizkušen tako na fronti kot pri sodobnem upravljanju vojske. Predsednik države pa je letnik 1978, mlad politik, pogosto podcenjen.
In sedaj je na obzorju še peti strateški, ultimativni poraz, ki za Putina nezadržno prihaja. Vojne z Ukrajino ne more dobiti. V tej vojni je Putin že poražen. Zaradi vsega zgoraj opisanega in zato, ker bo Rusija v tej vojni poražena tudi vojaško. ZDA so z razkrivanjem Putinovih načrtov, z deklasifikacijo obveščevalnih poročil, iz katerih je izhajalo, kako kopiči vojsko okrog Ukrajine z namenom napada nanjo, Putinu odvzele element presenečenja. Zadnjih nekaj mesecev smo v medijih redno spremljali, kako Putin kopiči sile okrog Ukrajine, hkrati pa stalno rusko zanikanje, laganje, da ne pripravljajo agresije. Laganje, zanikanje, širjenje dezinformacij, polinformacij in še veliko tega se da zajeti z eno besedo, maskirovka, zavajanje kot ruska vojaška doktrina in obveščevalna metoda. Vse to, kar sta počela Putin in Lavrov v zadnjih mesecih, je bila klasična operacija maskirovka. Operacijo so prepoznale zahodne obveščevalne službe, predsednik Biden.
Ključni pogoji za uspeh v vojni so ustrezno vodenje, izgrajene zmogljivosti, zadostna količina resursov, podpora od zunaj in najpomembnejša, od znotraj, motivacija. Po vrsti. Predsednik Volodimir Zelenski se je pokazal kot navdihujoč, karizmatični voditelj, ki je povedal, da ne bo pobegnil iz države. Ne bo ukazal vojski, da se preda ter Rusiji omogočil nastavitve marionetnega režima. Prav nasprotno, iz Kijeva vodi obrambo svoje države in domovine. Poenotil je politični prostor ter veliko večino državljanov inspirira s svojim vodenjem v času vojne. On je glavni motivator in sokreator podpore, ki jo je Ukrajina deležna iz vsega sveta, s poudarkom na državah EU in zveze Nato.
Predsednik Volodimir Zelenski se je pokazal kot navdihujoč, karizmatični voditelj, ki je povedal, da ne bo pobegnil iz države.
Ukrajinske oborožene sile sestavljajo kopenske sile, letalstvo, mornarica, zračne napadalne sile in specialne sile. Dodatno ima Ukrajina še oboroženo prostovoljno teritorialno obrambo in državno mejno službo. Ukrajinska oborožena sila se je po letu 2014 reorganizirala, prečistila in dodatno opremila. Ključen preboj pa je bil storjen v zadnjih dveh mesecih, ko so pa razkrivanju obveščevalnih poročil s strani ZDA po naročilu predsednika Bidna, Putinu onemogočili, da bi zgradil zgodbo, kako je poseg v Ukrajini nujen zaradi zaščite rusko govorečega prebivalstva. Hkrati so ZDA, Velika Britanija, Poljska in drugi zavezniki sprožili dodatno akcijo usposabljanja in opremljanja ukrajinskih oboroženih sil. Ukrajini so zagotovili nekaj sto lahkih protiletalskih sistemov, 2000 protioklepnih sistemov NLAW, ki z dosegom do 600 m omogočajo uporabo iz zaprtih prostorov, so pa uničujoči za vse ruske tanke, ter protioklepnih sistemov, vsaj 800 raket daljšega dosega Javelin, ki na več kilometrov uničijo ruske oklepnike ter nizkoleteče helikopterje. Po dveh dneh vojne je jasno, da jih je Ukrajina ustrezno razporedila po vseh predvidenih smereh napada Rusije. Napad Rusije na Ukrajino iz Belorusije, iz vzhoda – več (pod)smeri iz Rusije in juga – Krima je bil za Ukrajino pričakovan, obramba je bila vzpostavljena in ustrezno usposobljena. Prvi nekajurni napad Rusije na vojaške tarče Ukrajine ni onesposobil ukrajinskih zračnih sil, kakor tudi ne ukrajinske protiletalske obrambe, s tem pa je ruske prodirajoče kolone izpostavil tako napadom iz zraka ter jim hkrati onemogočil ustrezno zračno zaščito s strani ruskega letalstva.
Vse bolj je očitno, da je Putin stopil v past, ki so mu jo pripravili predvsem v ZDA.
Vse bolj je očitno, da je Putin stopil v past, ki so mu jo pripravili predvsem v ZDA. S tem, ko je okrog Ukrajine nabral vsaj 125 bataljonskih bojnih skupin od 168, kolikor jih Rusija ima, ter s približno 180.000 vojaki je imel občutek vojaške premoči. Načrt napada po veliko smereh spominja na tistega iz Oluje, ki so ga leta 1995 Hrvaški pripravili ameriški svetovalci, podprle pa ameriške obveščevalne službe. Prodor po več smereh in ne po eni glavni onemogoča obrambi, da se skoncentrira in po prvem preboju fronte običajno pomeni kolaps celotne obrambe. Tako je ob simultanem napadu takrat profesionalna srbska brigada takoj pobegnila s fronte, krajinska fronta pa je takoj kolapsirala. Tokrat so podoben načrt pripravili isti akterji v Ukrajini, a za potrebe obrambe in ne napada. Na vsaki točki ruskega prodora so pred mesti pripravili obrambo, ji dodali majhne enote specializiranih protioklepnih enot, ki so za šalo uničevale ruske kolone. Načrt zasedbe Kijeva z uporabo prodora s severa, Belorusije, z desantom na letališče v bližini Kijeva, infiltracijo specialnih sil v Kijev in aktivacijo pete kolone v mestu, kar bi imelo za posledico pobeg predsednika, vzpostavitev marionetne proruske oblasti, ki bi vojski ukazala odložitev orožja, se je v celoti izjalovil.
Načrt zasedbe Kijeva z uporabo prodora s severa, Belorusije, z desantom na letališče v bližini Kijeva, infiltracijo specialnih sil v Kijev in aktivacijo pete kolone v mestu, kar bi imelo za posledico pobeg predsednika, vzpostavitev marionetne proruske oblasti, ki bi vojski ukazala odložitev orožja, se je v celoti izjalovil.
Preboj s severa je bil uspešno zadržan, helikopterski desant prvega dne na sever Kijeva je naprej uspel, še isti dan pa so ukrajinski vojaki Ruse pregnali z letališča, to pa onesposobili za pristanek glavnine desanta, nekaj tisoč vojakov, ki bi tja prispeli z Il-76. Infiltracija specialnih sil in aktivacija pete kolone pa je naletela na pripravljene ukrajinske varnostne strukture, ki so reagirale takoj in učinkovito. Prvi dan vojne je bila aktivirana teritorialna obramba mesta Kijev, samo civilistom so razdelili 25.000 avtomatskih pušk in 10 milijonov nabojev. Prav tako so prevzeli avtomatske puške vsi poslanci parlamenta. Ukrajinska TV je predvajala oddaje, kako se naredi t. i. Molotov koktejl, priročna improvizirana eksplozivna naprava. Od danes jih serijsko izdelujejo študenti tehnične akademije. Mesto Kijev je prešlo v totalno obrambo. Jasno je, da mesto Kijev ne bo padlo. Prav nasprotno, kot je dejal predsednik Zelenski, leta 1941 je Kijev bombardiral Hitler, leta 2022 pa Putin.
Vsako vojno spremlja tudi močna propagandna vojna. Tudi to so dobili Ukrajinci, vsak poskus širjenja ruskih dezinformacij o pobegu predsednika Zelenskega, padcu fronte in podobno so Ukrajinci zatrli s svojim proaktivnim obveščanjem javnosti po vseh kanalih. Kibernetska vojna in aktivnosti, ki so jih sprožili Rusi v Ukrajini nekaj dni pred napadi, so se Rusiji obrnili kot bumerang. Prvi dan vojne je padla spletna stran Kremlja, drugi dan pa smo na internetu lahko spremljali seznam in e-naslove zaposlenih na ruskem ministrstvu za obrambo. Domnevati je, da je bil to povračilni udar velikih zaveznikov Ukrajine. Ruske žrtve se kopičijo, po uradnih ukrajinskih podatkih, ki jih je treba jemati z zrnom soli, so Rusi izgubili 3.500 mož, 200 je ujetih, 102 tanka, 536 oklepnih vozil, 14 letal, 8 helikopterjev in številno drugo tehniko. Dejstvo je, da so izgube zanesljivo višje od 1000 mož ter nekaj sto različnih tipov vozil. Ruske prodirajoče kolone so poškodovane obtičale pred mesti, brez ustrezne logistične podpore, goriva, streliva in hrane. Aktivacija rezerv iz Rusije je na poti, vendar je to daleč premalo. Države z 42 milijoni prebivalcev, velike za dve Jugoslaviji, se ne da pokoriti s 180.000 vojaki. Mesta Kijev s 3 milijoni prebivalcev se ne da pokoriti z nekaj 10.000 vojaki. Putin je v Ukrajini vojaško nasedel. Nasedel je tudi dolgoročno geopolitično, s težkimi sankcijami, izoliran in če se Rusijo izključi še iz sistema Swift, bo kolaps neizbežen.
Epilog te Putinove epizode bo poškodovana Rusija in Ukrajina, ki se bo izvila iz ruskega objema.
Zveza Nato je dobila nazaj raison d'etre, odločno je reagirala ter poslala v vzhodne države članice dodatne sile za hitro reagiranje. Ukrajina pa kot partnerica kontinuirano dobiva neprecendenčne količine raket in ostale oborožitve. Epilog te Putinove epizode bo poškodovana Rusija in Ukrajina, ki se bo izvila iz ruskega objema. Največje žrtve pa so ljudje, prebivalci in vojaki obeh držav. Napad Putina na Kijev je tako neverjeten, kot bi bil napad Miloševića na Podgorico in po tem bo zapisan v zgodovino. Slovenija je tukaj odigrala vlogo, kot se pričakuje od EU in Nato članice, če zanemarimo popolnoma nerazsodno potezo predsednika vlade, ki je neodgovorno in amatersko predlagal Nato »no fly zone«. V praksi bi to pomenilo, da bi Nato letala sestreljevala ruska letala, ki bi kršila to prepoved. De facto bi to pomenilo vojno z Rusijo. Na ta amaterski predlog seveda nihče od resnih ljudi ni niti reagiral. Ta vojna pa tudi dodatno dokazuje nepotrebnost, nesmotrnost, celo škodljivost nabave oklepnikov 8x8 o čemer sem pisal tukaj 22. 11. 2020.
Boj Ukrajine je boj za demokracijo in demokracija bo zmagala.
Boj Ukrajine je boj za demokracijo in demokracija bo zmagala. Je tudi posredna, t.i. proxy vojna zveze Nato z Rusiji na tleh Evrope. Na Putinu je sedaj, da najde pot iz te godlje, ki si jo je zakuhal ter se sooči s posledicami. Ne pozabimo, ruski akademiki so pisali protestno pismo, dogajajo se spontani protesti. Ruski ljudje ne podpirajo te nepotrebne vojne. Putinu zmanjkuje časa, vsak dan te vojne veliko stane, vojaške žrtve se kopičijo, male taktične zmage na ozemlju Ukrajine so iz strateškega vidika nepomembne. Prej ko zaključi vse skupaj, bolje bo zanj in Rusijo. Njegova ocena, da je Biden šibak predsednik ter da so ZDA in Nato po fiasku umika iz Afganistana zelo poškodovane, je bila napačna. Račun prihaja.