Nekateri so za vroče
Jack Lemmon je še en predstavnik zlate dobe Hollywooda in velja za najbolj uspešnega dramskega igralca in komika svoje dobe.
Lemmon je nastopil v več kot 60 filmih, dobil je dva Oskarja in šest zlatih globusov, velik del njegove kariere pa je zaznamovalo partnerstvo z Walterjem Matthaujem, s katerim sta v razponu 32 let posnela kar 10 filmov.
Jack Lemmon se je rodil 8. februarja 1925 kot John Uhler Lemmon III v Newtonu v Massachusettsu. Oče John Lemmon II je bil predsednik Doughnut Corporation of America, z drugimi besedami, vodil je toarno, ki je izdelovala ameriške krofe. Oče je bil irskega rodu, z mamo Mildred se nista nikoli razumela in sta se razšla, ko je Jack dopolnil 18 let. Osnovno šolo je obiskoval v Newtonu, srednjo pa v Westonu.
Igralec naj bo!
Že kot otrok je imel hude probleme z ušesi in je bil do 10. leta kar trikrat operiran. Do 12. leta starosti je bil skupno v bolnišnici kar dve leti. Jack Lemmon je v svoji biografiji povedal, da je vedel, da želi postati igralec, ko je bil star samo osem let, pogosto je nastopal v šolskih igrah. Študiral je na Harvardu, kjer pa razen pri drami in glasbi ni blestel. Zaradi posebnih pravil v času študija ni smel nastopati na odrih, zato je uporabljal psevdonim – Timothy Orange. V času druge svetovne vojne je na kratko služil na krovu ameriške letalonosilke USS Lake Champlain, potem pa se je vrnil na Harvard in diplomiral na področju vojaške logistike. 1947 je študiral igro pri Uti Hagen v HB Studiu v New Yorku in delal kot natakar in pianist v baru Old Knick. Klavir se je naučil igrati sam po posluhu, ko je bil star 14 let.
Podobno kot mnogi igralci tiste dobe je hitro našel zaposlitev kot igralec in napovedovalec na radiu. Debitiral je v obrobni vlogi v filmu Dama vzame mornarja (1949), pred tem pa je že igral v televizijskih oddajah, teh je med 1948 in 1953 nabral kar 400. 1953 je Jack Lemmon upal, da bo njegova kariera končno vzletela, ko je nastopil na Boradwayju v novi postavitvi komedije Sobna strežba, a je bila predstava ukinjena po samo dveh tednih. Kljub neuspehu ga je opazil lovec na talente, Max Arnow, ki je takrat delal za Columbio in Lemmonov cilj so postali filmi in Hollywood. Šef Columbie, Harry Cohn, si je neuspešno prizadeval, da bi spremenil igralčev priimek, ki je v prenesenem pomenu pomenil neuspeh, a zaman.
Oskar za Gospoda Robertsa
Njegova prva glavna vloga je bila v Cukorjevem filmu Moralo bi se zgoditi vam (1954) skupaj z Judy Hollyday. Bosley Crowther je v kritiki za New York times zapisal, da je Lemmon prijetna in topla osebnost in da bi ga moralo filmsko platno gostiti še večkrat. S Hollydayevo je igral tudi v naslednjem filmu Phffft (1954), kjer se je pojavila tudi Kim Novak. S Columbio je imel sedemletno pogodbo, v kateri je lahko igral tudi za druge studie, a je potem pri matičnem ostal kar 10 let.
1955 je za Warner Bros posnel film Gospod Roberts. V tej vojaški komediji Johna Forda so nastopila sama znana imena, James Cagney, Henry Fonda in William Powell. Lemmon je 1956 za svojo vlogo mornariškega rekruta prejel Oskarja za stransko vlogo. Ford je Lemmona nagovoril potem, ko je videl njegovo poskusno snemanje za Columbio, Jack Lemmon pa sploh ni imel pojma, s kako velikim imenom se je pogovarjal. Operacija Mad Ball (1957) je bila še ena odbita komedija, ki se dogaja v ameriški bazi v Franciji po drugi svetovni vojni, v filmu je zaigral tudi Ernie Kovacs, s katerim sta postala dobra prijatelja in posnela še dva naslednja filma – Zvonec, knjiga in sveča (1958) in Zgodilo se je Jane (1959). Vse ti je režiral Richard Quine, skupaj je Lemmon z njim posnel šest filmov, pred tem že Moja sestra Eileen (1955), zadnji pa je bil Kako ubiti svojo ženo (1965).
Legendarni ženski trio, od tega dva moška
Jack Lemmon je sodeloval tudi z Billyjem Wilderjem pri sedmih filmih. Prvi je bil slavna komedija Nekateri so za vroče (1959) s Tonyjem Curtisom in Marilyn Monroe. Večino filma je bil oblečen v žensko, ljudje, ki so poznali njegovo mamo Mildred, pa so vedeli povedati, da je bila izrezana ona. Z Wilderjem je 1960 posnel Stanovanje, v katerem igra tudi Shirley McLaine. Čeprav je bil mlačno sprejet, danes velja za klasiko, ki je bila nominirana z 11 Oskarji, od tega jih je film osvojil pet. Za oba filma je bil Jack Lemmon tudi nominiran za Oskarja za glavno vlogo. Z McLaine je spet sodeloval v Sladki Irmi (1963).
1962 ga je za film Dnevi vina in vrtnic angažiral Blake Edwards. Vloga opitega poslovneža je bila ena njegovih najboljših, zanjo je bil spet nominiran za Oskarja. Do tu je nastopil v 15 komedijah, v eni pustolovščini in enem vesternu. Lemmon je sodeloval tudi pri produkciji filma s svojo produkcijsko hišo Jalem. Z Edwardsom je sodeloval tudi pri Veliki dirki (1965), kjer je ponovno nastopil skupaj s Curtisom. Bil je eden najbolje plačanih igralcev svoje dobe, za film je dobil milijon dolarjev, čeprav je sam film pisal rdeče številke.
Nesmrtni dvojec Lemmon - Matthau
Leta 1966 je Jack Lemmon posnel prvega od desetih filmov z Walterjem Matthaujem, Piškot sreče. Kritiki so bili nad parom navdušeni, Matthau pa je za vlogo prejel tudi Oskarja. 1967 je Lemmonov Jalem angažiral Paula Newmana za film Hladnoroki kaznjenec. Film je bil uspešnica, zato je Newman Lemmonu v zahvalo ponudil vlogo v svoji produkciji Butch Cassidy in Sundance Kid, ki pa jo je odklonil. Najbolj znani film dvojca Lemmon-Matthau je Čuden par (1968), narejen po igri Neila Simona. V njem sta dva lika, zmedeni Felix Unger (Lemmon) in nevrotični in cinični Oscar Madison (Matthau), ki sta šla v anale filmskih komedij. Matthau je nastopil tudi v edinem filmu, ki ga je Lemmon režiral, Kotch (1971). Matthau si je tudi tu prislužil nominacijo za Oskarja.
Na 44. podelitvi Oskarjev leta 1972 je imel Jack Lemmon čast, da je podelil častnega Oskarja legendarnemu Charlieju Chaplinu. Tega leta je nastopil z Juliet Mills v Avanti!, z Matthaujem pa v Naslovnica (1974), oba filma je režiral Wilder. Režiser je menil, da ima Lemmon nagnjenje k pretiravanju v igri, zato ga je moral krotiti.
Drama, ki je nihče noče
»Lemmon, opisal bi ga kot šunko, zelo fino šunko, ki ji moraš odrezati malo maščobe,« je zapisal Wilder v svoji biografiji Nihče ni popoln, prav tako pa je enkrat rekel: »Sreča? Delati z Lemmonom.«
Rešite tigra (1973) je drama, v kateri Jack Lemmon igra poslovneža, ki najde nekoga, da mu požge skladišče, da bi se s tem izognil bankrotu. Mnogi studiji so zavrnili film, pri Paramountu pa so film podprli, a z minimalnim proračunom – 1 milijon dolarjev. Jack Lemmon je bil tako vesel, da je delal z minimalno plačo 165 dolarjev na teden. Film, ki ga sprva nihče ni hotel podpreti, je postal velika uspešnica. Za glavno vlogo je Jack Lemmon dobil svojega drugega Oskarja, hkrati pa je bil tudi prvi igralec, ki je imel Oskarja za stransko in glavno vlogo.
Lemmon je bil nominiran tudi za briljantno vlogo v katastrofičnem filmu Kitajski Sindrom (1979), kjer je igral glavnega inženirja jedrske elektrarne, ki mu naročijo, da prikrije nesrečo. V eni prvih filmskih vlog nastopi tudi Michael Douglas, Lemmon pa je za vlogo dobil Zlato palmo v Cannesu. 1978 je zaigral na odru v Posvetilu, kjer igra igralca, ki skuša popraviti svoje odnose s sinom, potem ko zve, da ima levkemijo. Lemmon je bil za vlogo nominiran za Tonyja, v filmski različici 1980 pa še za Oskarja. Njegova zadnja nominacija za Oskarja je bil Pogrešani (1982), film o konservativnem očetu, katerega sin izgine v Čilu v času Pinochetove diktature. Tudi za to dramo je dobil Zlato palmo v Cannesu.
Osemdeseta slabih vlog
1981 sta z Matthaujem zaigrala v Wilderjevem filmu Buddy Buddy, ki pa je bil polomija, prav tako zadnji film z Edwardsom, Tako je življenje! (1986). V tem filmu je zaigral skupaj z ženo Blakea Edwardsa, Jullie Andrews, medtem ko je stransko vlogo igrala Lemmonova žena Felicia Farr in sin Chris. Zadnja triada kariere je bila prepletena s slabimi izbirami, med drugim Masovni poziv (1984) in Macaroni (1985) z Mastroiannijem. V osemdesetih je veliko igral v gledališčih, 1987 prvič tudi v Londonu, kamor se je še dvakrat vrnil. Ob koncu osemdesetih je sodeloval s Kevinom Spaceyem v Umor Mary Paghan (1987), Očka (1989) in Glengarry Glen Ross (1992).
Stare sablje
Tako Lemmon kot Matthau sta imela obrobni in ločeni vlogi v Stoneovem filmu JFK (1991), potem pa sta blestela v Starih sabljah (1993), ki je bil velik hit. Sodelovala sta še v filmski priredbi Capotejeve Harfa trave (1995) in Starih sabljah 2 (1995), Na morje (1997) in Čuden par 2( (1998). Stare sablje 2 je bil komercialno celo bolj uspešen od prvega dela, drugi del Čudnega para pa polomija. 1996 je zaigral z Jamesom Garnerjem v predsedniški komediji Moji dragi Američani. 1997 je Jack Lemmon zaigral v televizijski različici 12 jeznih mož (predelavi originala iz 1957 s Henryjem Fondo) in bil nominiran za Zlati globus. Tega je dobil Ving Rhames za Don Kinga, a je potem poklical na oder Lemmona in mu izročil svojo nagrado. Množica je Lemmonu namenila stoječe ovacije, on pa je odgovoril: »To je zame eden najlepših in najslajših trenutkov v življenju.«
Zadnji film je napovedoval
Jack Lemmon je v tem filmu sodeloval z Goergeom C. Scottom in posnel še en televizijski film, Kdor seje veter (1999). 1997 je gostoval v eni od epizod Simpsonov, Torek z Morriejem (1999) je bil njegov zadnji film, za katerega je dobil Emmyja, zadnja filmska vloga pa je bila v Legendi o Baggerju Vanceu z Willom Smithom, Roberta Redforda, v katerem pa ni bil podpisan.
Lemmon je bil poročen dvakrat, s prvo ženo, igralko Cynthio Stone, je imel sina Chrisa Lemmona (1954). Po ločitvi se je 1962 med snemanjem Sladke Irme poročil z igralko Felicio Farr. Bil je dober prijatelj s Tonyjem Curtisom in Kevinom Spaceyem.
Jack Lemmon je umrl 27. junija 2001, potem ko je dve leti trpel zaradi raka na mehurju. Pokopan je v Westwoodu v Kaliforniji, kjer so pokopani tudi Marilyn Monroe, Walter Matthau, George C. Scott in režiser Billy Wilder.
