Plečnikova dva kvadratna metra
Na Vegovi ulici v Ljubljani je ponovno zaživel opečnati kiosk v obliki valja s podpisom Jožeta Plečnika, ki pa ni edina njegova trafika.
Odpri galerijo
Plečnik je trafiko na Vegovi zasnoval spomladi 1930, ko je urejal Vegovo ulico. Foto Peter Naglič, izvirnik hrani Slovenski etnografski muzej
Kadar je lepo vreme, je na Vegovi ulici v Ljubljani mogoče pokukati v še dva kvadratna metra s podpisom Jožeta Plečnika, enega od njegovih treh ljubljanskih kioskov. Arhitekt je bil strasten kadilec in je na javnih mestih načrtoval tudi prodajalne cigaret. V tej valjasti mini arhitekturi bo odslej prodajna točka revije Outsider in drugih njihovih publikacij, povzdigniti pa jo nameravajo predvsem v srečevališče za različne dogodke.
»Ko smo pripravljali posebno izdajo Med vrsticami: Pogovori o časopisih, smo ugotovili, da so časopisi in trafike tesno povezani. Trafike so prostorski manifest časopisov, lahko bi rekli aplikacija za njihovo prodajo, vendar se njihova funkcija danes spreminja. Ko smo ugotovili, da je Plečnikova trafika na Vegovi obnovljena in da je na voljo za najem, smo pisali ljubljanskemu podžupanu Janezu Koželju, ki je takoj podprl našo iniciativo in tako smo najeli ta dva kvadratna metra velik prostor. Tudi zaradi epidemije smo ga odprli šele zdaj. Ker je trafika v obliki valja, je nekakšna skrajšava stebra oziroma hibrid med plakatnim stebrom in kioskom, smo tudi mi začeli izdajati Trafiko, hibrid med časopisom in plakatom,« je povedal arhitekt Matevž Granda, umetniški vodja strokovne revije Outsider.
Toda obuditev kioska se je zgodila že pred sedmimi leti, pobudnica za njegovo obnovo je bila krajinska arhitektka konservatorka Darja Pergovnik, ki je na razstavi kronista Petra Nagliča leto prej v Slovenskem etnografskem muzeju naletela na zanimivo fotografijo, ki je prinesla pomembno spoznanje.
»Na fotografiji iz leta 1937 je videti Plečnikov kiosk v njegovi izvirni podobi, obraščen je z divjo trto, pred njim pa kot kakšna babuška stoji ženica, očitno prodajalka, in se obrača proti Narodni in univerzitetni knjižnici, ki jo šele gradijo. Čeprav je bila podnaslovljena s kiosk pred Križankami, je jasno, da je to kiosk na Vegovi ulici. Zanj se je doslej v literaturi pojavljala trditev, da je bil postavljen v osi stebra velike čitalnice. A šaljivo lahko rečemo, da je bilo morda ravno obratno; da so v osi kioska postavili steber velike čitalnice, kajti NUK je bil dograjen šele leta 1941,« je poudarila Darja Pergovnik.
Ob odkritju fotografije se je spomnila še na članek, pravzaprav pismo bralca v Slovenskem narodu iz maja 1930, ki ga je ponovno izbrskala. Ta »Ljubljančan« je po njenih besedah z objavo veliko prispeval k dokumentarnosti kioska in Vegove ulice, saj dokazuje, da je bila opečnata trafika postavljena deset let pred izgradnjo NUK. Zapisal je, da imajo Ljubljančani zopet priliko kritizirati in zabavljati, češ da so kritizirali tudi Vegovo ulico in ilirski spomenik, še preden je stal, potem pa so ga hvalili na vse pretege.
»Kritizirali so tudi postavitev kioska, misleč, da ga ni dal postaviti Plečnik in da ga je treba odstraniti. Očitno je šlo za izobraženca, saj je zelo dobro opisal postavitev kioska na mestu, kjer Vegova ulica spremeni smer proti Rimski cesti. Pravi, da kiosk markira ovinek kot nizek močan steber, da je 'mojster na ovinek zabil težki pilot', ki je ulico zajezil, da se ni razlila na desno. Opisuje tudi, da se bodo 'v vis spneli vitki topoli in med njimi zavihrali nežni pajčolani žalujk', zaradi česar se kiosk ne bo več videl, s čimer opominja tudi na tisto, kar sem razbrala iz Nagličeve fotografije – da so se v ulični zasaditvi ob zahodnem delu Vegove izmenjavali topoli in vrbe žalujke, 'vertikale' in 'kupole', zasajeni v okrogle robnike,« je še omenila sogovornica.
Leta 2014 so bili na podlagi odkrite fotografije in članka izdelani kulturnovarstveni pogoji za zasaditev vrb med drevoredom topolov in obnovitev izvirne podobe kioska, ki je bil do tedaj prelepljen s kar sedem centimetrov debelim ovojem plakatov ter zaprt s kovinskim zapahom. Obuditev izvirne podobe in rekonstrukcijo lesenih vrat kioska je finančno podprl Turizem Ljubljana. Trafika, ki od tedaj jasno kaže svoje opečnate stene, leseno streho, krito s pločevino, pa je bila v notranjosti osvetljena, da je bilo mogoče prebrati pano s starim člankom in videti Nagličevo fotografijo.
Sogovornico veseli, da je kiosk pred nedavnim zaživel v prvotni funkciji, kritična pa je zaradi neprimerno postavljenih in številnih oglaševalskih objektov na Vegovi ulici, ki krnijo njegovo podobo in zmanjšujejo njegovo vlogo v prostoru. Vegova ulica je, kot je spomnila, vendarle kulturni spomenik državnega pomena (zaščiten z odlokom o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena). Čeprav je bila trafika prvotno obrasla z divjo trto, pa se za to niso odločili, saj rastje zahteva vzdrževanje.
V nasprotju s trafiko na Vegovi so se načrti za tisto na Hrvatskem trgu pred Šentpetrsko cerkvijo, ki ima povsem drugačno podobo, ohranili in po besedah kustosinje Plečnikove hiše Ane Porok nosijo letnico 1933. »Plečnik je bil strasten kadilec in je povsod na javnih mestih načrtoval tudi prodajalne cigaret. Tista na levem bregu Ljubljanice je bila postavljena leta 1934 in je še danes v prvotni funkciji. Za njo – ob nabrežju – je leta 1941 zasnoval še kavarno Prešeren, ki pa ni bila nikoli izvedena,« je povedala kustosinja. Tudi arhitekt in kritik Andrej Hrausky je v reviji Arhitekturni bilten zapisal, da je drobna trafika na Prešernovem trgu edino, kar je ostalo od številnih Plečnikovih predlogov za njegovo ureditev.
»Ukvarjal se je s tlakovanjem trga, z načrtom Mayerjeve hiše, ki jo je na koncu zasnoval Stanislav Rohrman, z ureditvijo stopnišča pred frančiškansko cerkvijo (cerkev Marijinega oznanjenja) in s prestavitvijo Prešernovega trga. Znano je, kakšen škandal je v katoliških krogih povzročila postavitev Prešernovega spomenika, saj so se zgražali nad golo postavo muze nad Prešernovo glavo. S prestavitvijo je Plečnik, ki je imel med frančiškani dobre prijatelje, to zadrego poskušal omiliti.«
Kot je še opomnil Matevž Granda, so nekoč trafiko ogrevali na drva in premog, kakor večino kurišč tistega časa, kar je razkrival manjši dimnik na njeni strehi. »Ima ga tudi trafika na Hrvatskem trgu, ki pa bolj spominja na kapelico. Lahko pritrdimo, da je hladen prostor brez ogrevanja in elektrike in tudi mi jo bolj kot prodajni prostor, ki je odprt sleherni dan, vidimo kot kraj dogodka in srečevanja. Tako bo praviloma v hladnejši polovici leta odprta le priložnostno, morda v veselem decembru, in bo zaprta ob deževnih dneh. Ravnali se bomo dobesedno po vremenu,« napoveduje. Odprtje trafike vidijo kot nekakšno zaokroženo celoto s prvo monografijo o arhitektu Jožetu Plečniku Koste Strajnića, ki je leta 1920 izšla v Zagrebu, Outsider pa je lani jeseni izdal njen prvi prevod.
Pri trafiki, ki sodi v žanr malih arhitektur, ki pa vendarle razkrivajo Plečnikovo velikopoteznost in vizionarskost, ga kot arhitekta najbolj navdušuje ta enostavnost. Z odprtjem je doživela veliko pozitivnih odzivov, arhitekt upa, da bo tudi podbujala bralno kulturo. Prej marsikdo sploh ni videl, da obstaja oziroma jo je prišteval med plakatne stebre brez avtorskega podpisa.
»Ko smo pripravljali posebno izdajo Med vrsticami: Pogovori o časopisih, smo ugotovili, da so časopisi in trafike tesno povezani. Trafike so prostorski manifest časopisov, lahko bi rekli aplikacija za njihovo prodajo, vendar se njihova funkcija danes spreminja. Ko smo ugotovili, da je Plečnikova trafika na Vegovi obnovljena in da je na voljo za najem, smo pisali ljubljanskemu podžupanu Janezu Koželju, ki je takoj podprl našo iniciativo in tako smo najeli ta dva kvadratna metra velik prostor. Tudi zaradi epidemije smo ga odprli šele zdaj. Ker je trafika v obliki valja, je nekakšna skrajšava stebra oziroma hibrid med plakatnim stebrom in kioskom, smo tudi mi začeli izdajati Trafiko, hibrid med časopisom in plakatom,« je povedal arhitekt Matevž Granda, umetniški vodja strokovne revije Outsider.
Novo spoznanje z razstavljene fotografije
Toda obuditev kioska se je zgodila že pred sedmimi leti, pobudnica za njegovo obnovo je bila krajinska arhitektka konservatorka Darja Pergovnik, ki je na razstavi kronista Petra Nagliča leto prej v Slovenskem etnografskem muzeju naletela na zanimivo fotografijo, ki je prinesla pomembno spoznanje.
»Na fotografiji iz leta 1937 je videti Plečnikov kiosk v njegovi izvirni podobi, obraščen je z divjo trto, pred njim pa kot kakšna babuška stoji ženica, očitno prodajalka, in se obrača proti Narodni in univerzitetni knjižnici, ki jo šele gradijo. Čeprav je bila podnaslovljena s kiosk pred Križankami, je jasno, da je to kiosk na Vegovi ulici. Zanj se je doslej v literaturi pojavljala trditev, da je bil postavljen v osi stebra velike čitalnice. A šaljivo lahko rečemo, da je bilo morda ravno obratno; da so v osi kioska postavili steber velike čitalnice, kajti NUK je bil dograjen šele leta 1941,« je poudarila Darja Pergovnik.
Ob odkritju fotografije se je spomnila še na članek, pravzaprav pismo bralca v Slovenskem narodu iz maja 1930, ki ga je ponovno izbrskala. Ta »Ljubljančan« je po njenih besedah z objavo veliko prispeval k dokumentarnosti kioska in Vegove ulice, saj dokazuje, da je bila opečnata trafika postavljena deset let pred izgradnjo NUK. Zapisal je, da imajo Ljubljančani zopet priliko kritizirati in zabavljati, češ da so kritizirali tudi Vegovo ulico in ilirski spomenik, še preden je stal, potem pa so ga hvalili na vse pretege.
»Kritizirali so tudi postavitev kioska, misleč, da ga ni dal postaviti Plečnik in da ga je treba odstraniti. Očitno je šlo za izobraženca, saj je zelo dobro opisal postavitev kioska na mestu, kjer Vegova ulica spremeni smer proti Rimski cesti. Pravi, da kiosk markira ovinek kot nizek močan steber, da je 'mojster na ovinek zabil težki pilot', ki je ulico zajezil, da se ni razlila na desno. Opisuje tudi, da se bodo 'v vis spneli vitki topoli in med njimi zavihrali nežni pajčolani žalujk', zaradi česar se kiosk ne bo več videl, s čimer opominja tudi na tisto, kar sem razbrala iz Nagličeve fotografije – da so se v ulični zasaditvi ob zahodnem delu Vegove izmenjavali topoli in vrbe žalujke, 'vertikale' in 'kupole', zasajeni v okrogle robnike,« je še omenila sogovornica.
Trafika na Prešernovem trgu je edino, kar je ostalo od številnih Plečnikovih predlogov za njegovo ureditev. Na fotografiji Tromostovje, kakršno je bilo leta 1935 – že s trafiko. Foto Dokumentacija MGML
Tromostovje brez Plečnikove kavarne
Leta 2014 so bili na podlagi odkrite fotografije in članka izdelani kulturnovarstveni pogoji za zasaditev vrb med drevoredom topolov in obnovitev izvirne podobe kioska, ki je bil do tedaj prelepljen s kar sedem centimetrov debelim ovojem plakatov ter zaprt s kovinskim zapahom. Obuditev izvirne podobe in rekonstrukcijo lesenih vrat kioska je finančno podprl Turizem Ljubljana. Trafika, ki od tedaj jasno kaže svoje opečnate stene, leseno streho, krito s pločevino, pa je bila v notranjosti osvetljena, da je bilo mogoče prebrati pano s starim člankom in videti Nagličevo fotografijo.
Sogovornico veseli, da je kiosk pred nedavnim zaživel v prvotni funkciji, kritična pa je zaradi neprimerno postavljenih in številnih oglaševalskih objektov na Vegovi ulici, ki krnijo njegovo podobo in zmanjšujejo njegovo vlogo v prostoru. Vegova ulica je, kot je spomnila, vendarle kulturni spomenik državnega pomena (zaščiten z odlokom o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena). Čeprav je bila trafika prvotno obrasla z divjo trto, pa se za to niso odločili, saj rastje zahteva vzdrževanje.
V nasprotju s trafiko na Vegovi so se načrti za tisto na Hrvatskem trgu pred Šentpetrsko cerkvijo, ki ima povsem drugačno podobo, ohranili in po besedah kustosinje Plečnikove hiše Ane Porok nosijo letnico 1933. »Plečnik je bil strasten kadilec in je povsod na javnih mestih načrtoval tudi prodajalne cigaret. Tista na levem bregu Ljubljanice je bila postavljena leta 1934 in je še danes v prvotni funkciji. Za njo – ob nabrežju – je leta 1941 zasnoval še kavarno Prešeren, ki pa ni bila nikoli izvedena,« je povedala kustosinja. Tudi arhitekt in kritik Andrej Hrausky je v reviji Arhitekturni bilten zapisal, da je drobna trafika na Prešernovem trgu edino, kar je ostalo od številnih Plečnikovih predlogov za njegovo ureditev.
»Ukvarjal se je s tlakovanjem trga, z načrtom Mayerjeve hiše, ki jo je na koncu zasnoval Stanislav Rohrman, z ureditvijo stopnišča pred frančiškansko cerkvijo (cerkev Marijinega oznanjenja) in s prestavitvijo Prešernovega trga. Znano je, kakšen škandal je v katoliških krogih povzročila postavitev Prešernovega spomenika, saj so se zgražali nad golo postavo muze nad Prešernovo glavo. S prestavitvijo je Plečnik, ki je imel med frančiškani dobre prijatelje, to zadrego poskušal omiliti.«
Plečnik je ob levem nabrežju Ljubljanice zasnoval tudi kavarno Prešeren, ki pa ni bila nikoli izvedena. Foto Plečnikova zbirka
Prevod prve Plečnikove monografije
Kot je še opomnil Matevž Granda, so nekoč trafiko ogrevali na drva in premog, kakor večino kurišč tistega časa, kar je razkrival manjši dimnik na njeni strehi. »Ima ga tudi trafika na Hrvatskem trgu, ki pa bolj spominja na kapelico. Lahko pritrdimo, da je hladen prostor brez ogrevanja in elektrike in tudi mi jo bolj kot prodajni prostor, ki je odprt sleherni dan, vidimo kot kraj dogodka in srečevanja. Tako bo praviloma v hladnejši polovici leta odprta le priložnostno, morda v veselem decembru, in bo zaprta ob deževnih dneh. Ravnali se bomo dobesedno po vremenu,« napoveduje. Odprtje trafike vidijo kot nekakšno zaokroženo celoto s prvo monografijo o arhitektu Jožetu Plečniku Koste Strajnića, ki je leta 1920 izšla v Zagrebu, Outsider pa je lani jeseni izdal njen prvi prevod.
Pri trafiki, ki sodi v žanr malih arhitektur, ki pa vendarle razkrivajo Plečnikovo velikopoteznost in vizionarskost, ga kot arhitekta najbolj navdušuje ta enostavnost. Z odprtjem je doživela veliko pozitivnih odzivov, arhitekt upa, da bo tudi podbujala bralno kulturo. Prej marsikdo sploh ni videl, da obstaja oziroma jo je prišteval med plakatne stebre brez avtorskega podpisa.
