Društvo humanistov Goriške je nastalo 2005, ko se je kopica mladih, doma iz Nove Gorice, odločila, da v svojem mestu, ki je bilo intelektualno nekoliko zaspano, začne organizirati dogodke, pogovore, okrogle mize. »Potrebovali smo organizacijo, ki bi vse to počela, in ker nas je večina študirala humanistične in družboslovne vede, smo ustanovili Društvo humanistov Goriške,« pripoveduje Miha Kosovel.
Ideja o društvu je kmalu doživela nadgradnjo z idejo o lastni reviji, ki bi kljubovala minljivosti posamičnih dogodkov. »Med nami so se zmeraj kresala zelo različna mnenja, naše debate so bile pestre in razgibane. Izhajali smo iz različnih okolij, ukvarjali smo se z raznovrstnimi temami, tudi naši svetovni nazori so se med seboj razlikovali. Istočasno se je v tistih letih zdelo, da v slovenski medijski sceni primanjkuje resnega prostora srečevanja mnenj. Bile so strokovne revije in politično profilirane revije, namenjene temu, da so ljudje, ki so se v osnovi strinjali med sabo, razvijali svoje misli. Mi pa smo želeli ustvariti revijo, ki bo zanimiva za širši krog bralcev, prostor stika, v katerem se lahko oglasi vsak, ki ima kaj povedati.«
Razpotja: prva prava evropska generacija
Nastala je revija Razpotja, ki je prvič izšla leta 2009. »Razpotje je nestabilna cona – v nekem trenutku smo tam, lahko se srečamo, nato pa gre vsak naprej po svoji poti,« pojasnjuje Miha Kosovel.
Ni naključje, da so v času, ko so vzpostavljali revijo, člani uredniškega odbora živeli v štirih različnih državah. »Organski, gverilski način, na katerega smo začeli, je gotovo generacijsko pogojen. Bili smo prva evropska generacija v 'pravem' pomenu besede; študij in delo v tujini sta bila za nas samoumevna. Obenem smo bili generacija, ki se ji je znotraj slovenske javne akademske sfere zapirala pot za nadaljevanje kariere. Zaznali smo, da se je zgodila prekinitev nasledništva, da je treba stvari vzpostaviti na novo. Seveda smo se pri tem naslonili na podobno generacijo mednarodnih piscev, akademikov, študentov, ki smo jih spoznavali na svojih bivanjih v tujini, s čimer smo zgradili močno mednarodno mrežo.«
Revija je hitro požela zanimanje v širši javnosti. »Vsak je lahko pisal, kar je prineslo izrazito vsebinsko in nazorsko živost, obenem pa smo pisce spodbujali, da skušajo stvari povedati na način, da tudi nekdo, ki se vsakodnevno ne sooča z obravnavano temo, razume članek. Ta osnovna formula velja še danes,« pravi Miha Kosovel.
Danes je ekipa Razpotij geografsko in številčno precej okrepljena. Na leto izdajo štiri številke, vsaka se v svojem jedru ukvarja z eno temo, ki jo piske in pisci obdelajo s kar najbolj raznolikih gledišč.
Misliti čezmejno
»Teme najdemo v splošnem diskurzu – radi izberemo pojme, ki jih ljudje zelo očitno dojemajo na različne, včasih kontradiktorne načine. Prva lanska številka je obravnavala temo Zaupanje, ki je v kovidnih časih dobila izrazito večplasten karakter, izdali smo tudi številko Slovani, v kateri smo se spraševali, ali lahko danes s tem pojmom sploh še opišemo kakšno realnost.«
Miha Kosovel doda, da je po petdesetih izdanih številkah revije proces izbire naslovne teme rahlo drugačen, kot je bil na samem začetku. »Razvili smo logiko izbora, ki skuša držati ravnotežje med temami, ki so bolj zgodovinske narave, in bolj aktualnimi premisleki, kjer se bolj kot interpretacijam in analizam posvečamo ustvarjalnim premislekom. Recimo tema Smeti: kaj z njimi? Včasih kakšno temo dolgo časa vlečemo po predalih in se je ne upamo lotiti, nato pa nekega dne rečemo, aha, zdaj pa bo …«
Pri tem zmeraj sledijo svoji osnovni naravnanosti: moč kulture in nevladništva je v tem, da ne ustvarja zgolj svojih projektov, pač pa da z njimi na novo opredeljuje resničnost. »Česarkoli smo se lotili, so ljudje vedno rekli, ah, v Novi Gorici to ne bo šlo, mesto je preveč provincialno, brez kritične mase … A namesto da bi nejevera naše projekte zatrla, so naši projekti začeli soustvarjati mesto.«
Društvo danes poleg revije Razpotja v Novi Gorici dvakrat na leto priredi sejem Mesto knjige, vodijo pa tudi mikro kulturno središče na nekdanjem mejnem prehodu med obema Goricama.
»Spreminjamo spomin. Iz prostora delitve, policije in strahu želimo vzpostaviti občutenje čezmejnega mesta, ki je veliko in bogato, saj nam po odprtju mej nihče ne onemogoča živeti znotraj širšega prostora. Ker Evropa odpira meje, a ne združuje prostorov. Tako tu kot v mnogih drugih krajih po Evropi, kjer so meje padle, si bo treba prakse čezmejnega življenja šele izmisliti. Mejna mesta so tako pravi laboratorij življenja onkraj nacionalnih držav,« pravi Miha Kosovel.